{"id":9619,"date":"2014-07-22T00:33:18","date_gmt":"2014-07-21T22:33:18","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=9619"},"modified":"2014-07-26T00:55:28","modified_gmt":"2014-07-25T22:55:28","slug":"v-iskanju-alasdairja-robertsa-ali-kdor-isce-ta-najde","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=9619","title":{"rendered":"V iskanju Alasdairja Robertsa (ali kdor i\u0161\u010de, ta najde)"},"content":{"rendered":"

Recenzija dveh koncertov Alasdairja Robertsa v The Campfire Club, Bethnal Green Natural Reserve, London, 28.6.2014 & z The Furrow Collective \u2013 Leigh Folk Festival, Leigh-On-Sea, 29.6. 2014<\/em><\/p>\n

\"\"<\/a>
vir: Ledbury Poetry Festival web stran<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

Alasdairja Robertsa, \u0161kotskega alt-folk barda, spremljam in hkrati zamujam \u017ee 10 let. Od \u0161pila v Aberdeenu leta 2004, ko se je v Nick Drakovskem slogu nadvse pla\u0161no lomil na odru, ampak kljub temu (ali pa morda prav zaradi tega) pustil neizbrisen pe\u010dat, ga nisem uspela ujeti v \u017eivo, ne njegovih solo koncertov ne gigov s \u0161tevilnimi zasedbami, s katerimi je v zadnjem desetletju poleg \u0161tevilnih gostovanj in nekaj EP-jev posnel vsaj osem dolgometra\u017enih albumov.<\/p>\n

Na \u0160kotskem Alasdair dokaj redko nastopa, \u010deprav \u017ee pribli\u017eno 20 let let \u017eivi v Glasgowu, kamor se je kot \u0161tudent literature preselil iz rodnega Stirlingshira, idili\u010dne ruralne pokrajine severovzhodno od Glasgowa. Ko ga vpra\u0161am zakaj, se pomenljivo nasmehne in odvrne: \u00bbSaj ve\u0161, zakaj. Poleg tega imam buking agenta v Angliji, zalo\u017ebo pa v ZDA.\u00ab Simptomi malih scen. Vse jasno.<\/p>\n

\u0160kotska folk scena, ki je v tem trenutku sicer ve\u010dinoma politi\u010dno in glasbeno preokupirana z YES kampanijo za odcepitev od Velike Britanije (op. referendum za odcepitev je sklican za 18. septembra), je razmeroma majhna skupnost muzi\u010distov, ki so se glasbenih tradicionalizmov pove\u010dinoma navlekli v okviru \u0161tudija na oddelkih za tradicionalno glasbo, ki so v 90ih vzniknila na konzervatorijih po celi Veliki Britaniji, sploh pa na \u0160kotskem (govorim predvsem o danes vodilni mladi generaciji glasbenikov in glasbenic med 20-35 letom). Njihov priu\u010den, matri\u010dni \u00bbtrad\u00ab idiom, v katerem prednja\u010di homogeni glasbeni izraz, estetski uniformizem in spolirana zvo\u010dna produkcija, je dale\u010d od samohodstva Robertsa, ki je motrilec in raziskovalec s staro\u0161olskimi folkija\u0161kimi afinitetami in bolj holisti\u010dnim pristopom do umetnosti.<\/p>\n

Na videz rustikalne obdelave tradicionalnih pesmi, ki se pravzaprav tako estetsko kot aran\u017emajsko velikokrat zgolj malo razlikujejo od njegovih avtorskih komadov, nenehno iskanje novih dimenzij muzike in njenega soo\u010danja z mitologijo, filozofijo, beletristiko, psihologijo itd. (kar se manifestira tudi v besedilih, v katerih se vedno znova izkazuje kot prolifi\u010den, na\u010ditan, prefinjen, hudomu\u0161en in celo ganljiv tekstopisec), kolobarjenje med glasbenim minimalizmom v solo verziji do aran\u017emajsko fantazmagori\u010dnih bendovskih eskapad, nastopanje na precej bolj alternativnih prostorih, v katerih se strune folk muzi\u010distov navadno ne ogla\u0161ajo (Roberts je vsekakor \u017ee od \u010dasov svoje Appendix Out inkarnacije ter pajda\u0161enja z Willom Oldhamom povezan z alternativnimi glasbenimi scenami), so tisto, kar dela Robertsa \u0161e posebej zanimivega in na nek na\u010din tudi nad\u010dasnega.<\/p>\n

 <\/p>\n

\"\"<\/a>
vir: Villavillanola web stran<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

Tudi njegov londonski \u0161pil, ki ga je bilo sicer hudi\u010devo te\u017eko izvohati (na njegovi internetni strani je \u0161e skoraj mesec dni po koncertu pisalo TBC), je bil taborni\u0161ka, povsem akusti\u010dna in neredko a capella me\u0161anica tradicionalnih balad in njegovega (kant)avtorskega opusa, intervencij lokalnih songwriterjev, urbane hipijade, karnevalesknosti in malih intrig lokalne mularije.<\/p>\n

Seveda tudi lokacije nisem na\u0161la brez te\u017eav \u2013 kdo bi vedel, da je Campfire Club pravzaprav drobcena\u00a0zelenica v Bethnal Green Natural Reserve (danes pod upraviteljstvom\u00a0projekta Phytology), ki je v srednjem veku slu\u017eil kot herbarij menihom in ostal cerkvena last do povojnih let, ko ga je prevzela ob\u010dina, pred dvajsetimi leti pa ga je skupina lokalnih zanesenjakov kon\u010dno o\u010distila in spremenila v mini rezervatek sredi blokovskega naselja v Hackneyju. Za ograjo, ki lo\u010duje gosto grmovje od mestnega vrve\u017ea, bukoli\u010dnost od urbanega, se je okoli pol deseth zve\u010der v zmahani jakni in z ale-om v eni ter s kitaro v drugi roki pojavil Alasdair. \u0160armiral je brez ozvo\u010denja, na suho, v dimu in ognju. S tankim tenorjem, ki se je mestoma odkrhnil od melodijske trajektorije in nemote\u010de zavil malce izven lege, ali pa je krhkost glasu in strun sem in tja odnesel zvok ulice, kar je \u0161e dodatno prispevalo k avtenti\u010dnosti performerja in celotnega hepeninga.<\/p>\n

Grlo si je ogrel z a capella verzijo\u00a0Four Marys (ki pri\u010da o eksekuciji Marije I., kraljice \u0160kotske) ter nato ve\u010dkrat zavil iz avtorskih komadov nazaj na ljudske balade (Cruel Mother, Fair Flower of Northumberland), ki jih je vselej zapel stoje in mi\u017ee. Ob\u010duteno, gestilukirano in dramati\u010dno, kot da gre zares. Mednje je tkal svoje stare in nove komade, za\u010den\u0161i z I Went Hunting iz meni najljub\u0161ega avtorskega albuma Farewell Sorrow (2009), pa Old Man of The Shells in Riddle Me This (The Amber Gatherers, 2007), Unyoked Oxen Turn (Spoils, 2009), pa vse do repertoarja iz lanskega albuma A Wonder Working Stone (komad The Year Of The Burning) in vmes pritaknil \u0161e nekaj neobjavljenih pesmi.<\/p>\n

Po tabornem ognju sredi Londona, ki je bil ena mojih bolj bizarnih, a nikakor ne neprijetnih londonskih muzi\u010dnih izku\u0161enj, sem si \u017eelela Alasdairja sli\u0161ati \u0161e v bendovski zasedbi in prilo\u017enost se mi je ponudla \u017ee naslednji dan. V ustju Temze, natan\u010dneje, v ribi\u0161kem mestecu z li\u010dnim\u00a0imenom Leigh-on-Sea (izg. Li-on-si), se je namre\u010d tisti vikend odvijal tudi najve\u010dji zastonjski folk festival v Angliji – Leigh Folk Festival, ki zaradi bli\u017eine Londona (cca 45 minutna vo\u017enja z vlakom) vsako leto privablja na tiso\u010de muzike in morske hrane \u017eeljnih nedeljskih turistov. Po obveznem mimohodu med gosto posejanimi uli\u010dnimi odri, kravalom mno\u017eic, angle\u0161ko \u00bbmorris\u00ab folkloro, kilometrskimi vrstami za pivo in prili\u010dno nezanimivimi igra\u010di, ki so se vsak po svoje mu\u010dili za kako minuto pozornosti, sem kon\u010dno na\u0161la staro ribi\u0161ko kapelo, kjer so v zatohlem brezzra\u010dju izbranemu ob\u010destvu godli The Furrow Collective, angle\u0161ko-\u0161kotski kvartet treh uveljavljenih folk instrumentalistk in pevk (Emily Portman, Lucy Farrell, Rachel Newton), katere \u010detrti \u010dlen predstavlja prav Alasdair.<\/p>\n

V obskurne balade in darkerske aran\u017emaje, v katerih punce poprimejo tako za bend\u017eo, harfo, violo, pojo\u010do \u017eago in koncertino kot Alasdair za kozarec, s katerim drgne po strunah, se spretno ume\u0161\u010dajo vokalne brazde (=furrow) vseh \u0161tirih \u010dlanov, ki predstavljajo dobrodo\u0161el odvod od klasi\u010dnih folkija\u0161kih pevskih aran\u017emajev kot tudi od standardnega repertoarja podobnih zasedb. Bend se o\u010ditno dobro zaveda, da se od mno\u017eice brkljalcev po lego kockah tradicije lahko razlikuje\u0161 ne le po subtilnem odkrivanju neodkritega, ampak tudi po tem, \u010demu in na kak\u0161en na\u010din to materijo na novo konstruira\u0161 (oziroma dekonstruira\u0161). Recimo, da so Furrowci neke vrste folk kubisti. Z mehkimi robovi in v temnih odtenkih.<\/p>\n

Po dvojni angle\u0161ki dozi zdaj \u017eelim Alasdairja poslu\u0161ati \u0161e v Ljubljani. Kdo se javi?<\/p>\n

 <\/p>\n

Pokuk:<\/p>\n

http:\/\/www.alasdairroberts.com\/<\/a><\/p>\n

http:\/\/www.phytology.org.uk\/projects\/campfire-club-2\/<\/a><\/p>\n

http:\/\/leighfolkfestival.com\/<\/a><\/p>\n

 <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

dvojna recenzija koncertov Alasdairja Robertsa – Phytology, London & Leigh Folk Festival, 28 in 29. junija 2014<\/p>\n","protected":false},"author":16,"featured_media":9620,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[5,4],"tags":[],"class_list":["post-9619","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-koncerti","category-recenzije"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/9619","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/16"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=9619"}],"version-history":[{"count":9,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/9619\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":9664,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/9619\/revisions\/9664"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/9620"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=9619"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=9619"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=9619"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}