V drugi polovici leta 2012 je Mark Knopfler presenetil z dvojnim studijskim albumom Privateering, s katerim je na novo definiral teme, ki se jih loteva že ves čas svojega solističnega delovanja. S koreninami v rokenrolu in keltski melodiki je Knopfler izjemen pripovedovalec zgodb, ki redko razočara. Vsaka nova solistična plošča od leta 1996 do dandanes je nadgradila prejšnjo. Zdelo se je, da je Knopfler dosegel svoj avtorski vrh z albumom Shangri-La leta 2005, vendar se je v letih 2007, 2009 in 2012 izkazalo, da so ti vrhovi še vedno precej neraziskani in vedno znova presenetljivi. Res je, na njegovih solističnih albumih boste redko našli dolge kitarske izlete, kot smo jih bili vajeni v času Dire Straits, vendar Knopflerjeva moč ni zares nikoli tičala v kitarskih eskapadah, pač pa v okusnem in skrbno odmerjenem igranju tam, kjer je treba, kar se je v veliki meri pokazalo šele po letu 1996, ko se je iz štadionskega rockerja prelevil v tihega zapisovalca usod.
Album Tracker je logično – in tišje – nadaljevanje albuma Privateering, tokrat zgolj v podobi enojnega albuma, čeravno dobite vinilno ploščo na dveh elpejkah. Zvočno mešanje lounge jazza, keltike in slow rocka je zgolj umerjena podlaga za zgodbe; nov album je še bolj usmerjen vanje. In če je Knopfler že na prejšnjih albumih precej pisal o svoji (pol)preteklosti, izbiral poglavja iz sedanjosti in zapisoval zgodbe o ljudeh, fiktivnih ali “zgodovinskih” (Monteleone, Donegan’s Gone, Songs For Sonny Liston, The Scaffolder’s Wife …), je na novi plošči še bolj programsko povezal svojo preteklost in ljudi iz nje (“zgodovinske” ljudi) s sedanjostjo. Šel je “po sledeh” lastne zgodovine (od tod tudi naslov plošče) in skušal vanjo umestiti določene osebe, ki jih je siceršnja zgodovina bolj ali manj spregledala. Udarnega bluesa ali rokenrola, kot ga je usekal na Privateering, na novi plošči ne boste našli. Tracker je narejen za kontemplacijo. Tu so seveda tudi kraji, večinoma delavska predmestja iz njegove mladosti, “rečna mesta”, a tudi nekaj drugačnih mest, oddaljenih, a povezanih z osrednjo zgodbo spominov in ljudi. Vsaka pesem na plošči ima svojo likovno podobo, kar je še ena razsežnost plošče.
V uvodni Laughs And Jokes And Drinks And Smokes srečamo mladega Knopflerja, v časih pred svetovno ali celo lokalno famo, ki mora obračunati z lastno idealizirano podobo sveta in določenih ljudi v njem. V bržčas najboljši pesmi na albumu Lights Of Taormina srečamo Boba Dylana, nekje v zakotni časopisni redakciji pesnika Basila Buntinga, pisateljico Beryl Bainbridge pa je odnesel tobak, še preden ji je družba priznala upravičene pisateljske zasluge. “Pisanje Beryl Bainbridge mi je preprosto všeč,” prostodušno prizna Knopfler, ko govori o pesmi, ki zvočno najbolj spominja na stare čase Straitsov z znanim “sultanovskim” ritmom in stratocasterskimi vložki. Knopflerja vedno “preganja” zgodovina, a ta zgodovina je osmišljena s sedanjostjo, pisec ni nikoli nostalgik, ki bi se zatekal v spomine, ampak se spominja zato, da bi ugotovil, kako pomembni so vsi ti spomini za življenje v sedanjosti. Kar poslušajte pesmi River Towns, Mighty Men in Broken Bones, denimo. Ezop “z napako”: na koncu ni nauka, pač pa je nauk celotna pesem, aspekt; nauk seveda, ki ni moralističen, vsiljiv, ampak skoraj nevidno vpet v strukturo kratke zgodbe, ki jo tudi pojemo. Tu sta si blizu s Springsteenom, vendar je Knopfler tesno povezan z otoško tradicijo pripovedi, medtem ko se Springsteen ves čas ukvarja s to ali ono vrsto “krivde” in zgodovinskimi posledicami ameriških napak, česar Knopflerju, opojenemu iz vodnjaka “keltskega severa”, dokaj neobremenjenega s kraljico in novodobnimi vojnami, ni treba početi.
Edina šibka točka plošče je (na “navadni” različici) zaključna pesem Wherever I Go, duet z Ruth Moody, mlado pevko, članico zasedbe The Wailin’ Jennys, s katero že nekaj časa sodelujeta. Gre za nekoliko posladkano ljubezensko balado, ki je sicer lepa, a spominja na podobne nekoliko preveč sladkobne trenutke z albuma All The Roadrunning, ki ga je pred slabimi desetimi leti udejanil z Emmylou Harris. Plošča bi se čisto spodobno zaključila z Beryl, nič napak pa ne bi bilo, ako bi namesto omenjenega dueta na konec posadil katerega od dodatkov, ki čakajo kupce “deluxe” različice, bodisi digitalne bodisi fizične. Gre za izvrstne pripovedne pesmi, ki jih na uradni vinilki žal ni; o njih se ne bom razpisoval, splača se vam jih izbrskati.
Zaključimo torej z upanjem, da bo Knopflerja pot spet zanesla v naše kraje. Upajmo, da tokrat ne v dvorano, kjer poslušalci raje pijejo, blebetajo, žrejo pokovko in se pritožujejo nad primanjkljajem pesmi iz obdobja Dire Straits, kot da bi poslušali mojstra. Knopfler ni tu zato, da bi igral “oldies-goldies” kot Johnny iz pesmi Walk Of Life, pač pa, da bi nam povedal, kje je tukaj in zdaj. Vse ostalo ga ne zanima več, občasno kako staro pesem seveda še zaigra, iz pietete do svoje zapuščine in iz veselja do pesmi, ki jih je napisal. A nove imajo vendarle prednost. Morajo jo imeti.
