v sodelovanju z BLITZ Film & Video Distribution             

Mitja Reichenberg

Peter, imenovan Pan

Pan: Potovanje v deželo Nije (Pan, John Wright, glasba John Powell, 2015)

Nekoč, nekje … je bil Sir James Matthew Barrie, škotski novelist in dramatik, ki je s svojo domišljijo ustvaril lik Petra Pana, ga postavil v deželo Nije (Neverland), mu dal moč letenja, odvzel senco, ga postavil v druščino izgubljenih fantov-sirot (Lost Boys), obdal pa še z morskimi deklicami, vilami, pirati, Indijanci in – kapitanom Kljuko ter deklico Wendy. Kot literarni junak je zaživel že leta 1902 v Barrijevi knjigi Little White Bird, vendar je bila knjiga namenjena odraslim bralcem. Po velikem uspehu se je založna odločila, da avtorju naroči razširitev knjige in nastala je Peter Pan in Kensington Gardens (1906), medtem pa je ustvaril tudi gledališko igro z naslovom Peter Pan, or The Boy Who Wouldn’t Grow Up. Naslednji roman o mladem junaku ima naslov Peter and Wendy (1911), ki se je tekom let preimenoval kar v knjigo Peter Pan. Njegovega izgleda-podobe Barrie nikoli ni povsem definiral, razen tega, da ima Peter mlečne zobe, da gre za lepega dečka s čudovitim nasmehom, v originalni gledališki predstavi pa je nosil obleko iz jesenskega listja in pajkove mreže – jasno pa je, da njegovo drugo ime namiguje na mitološko bitje in na piščal – kar pa je pan (bog divjine, gozda, pastirjev, čred, pašnikov, lova), sopotnik nimf, s tem povezana pa tudi panova piščal.

Petra Pana smo v filmu prvič ‘srečali’ leta 1924, ko je nastal Peter Pan (Herbert Brenon, 1924), katerega je upodobila Betty Bronson. Sploh je bilo v navadi, da je (tudi v gledaliških uprizoritvah) Petra upodabljala deklica. Nekakšno prelomno leto za ta lik je bilo 1953, ko je nastala kultna animacija v studiih Walta Disneyja. Film ima ponovno naslov Peter Pan (Clyde Geronimi, 1953), sama podoba pa je bila tako dobro prodana, da še danes velja za tisto ‘ta pravo’. Celotno glasbo je naredil komponist Oliver Wallace, uporabili pa so jo že v mnogih odrskih predelavah, izvajana pa je bila tudi kot koncertna suita. Iz tega nabora ne smemo spregledati filma z naslovom Kapitan Kljuka (Hook, Steven Spielberg, 1991), ki si je prislužil kar pet nominacij za prestižnega oskarja (med drugim tudi za glasbo in songe – John Williams in Leslie Bricusse); junaka Petra Pana je upodobil Robin Williams, kapitana Kljuko Dustin Hoffman, zvončica pa je bila Julia Roberts. Naslednji omembe vreden film je že novejši Peter Pan (P. J. Hogan, 2003), v katerem je bil Peter karizmatični Jeremy Sumpter, Wendy je bila Rachel Hurd-Wood, kapitan Kljuka pa Jason Isaacs. Omeniti moramo še komponista – to je bil James Newton Howard. V tem času je nastal še ganljiv film z naslovom V iskanju dežele Nije (Finding Neverland, Marc Forster, 2004), za katerega originalno partituro je Jan A. P. Kaczmarek prejel oskarja. Gre sicer bolj za zgodbo avtorja-pisatelja, torej kdo in kaj je bil James M. Barrie (Johnny Depp), v filmu pa prepoznavamo idejo povezav likov, kot so Wendy-Sylvia Davies (Kate Winslet) in pa njen sin Peter Davies-Peter Pan (Freddie Highmore). In tako smo že pri najnovejšem filmu o Petru Panu, katerega pa je režiral Joe Wright, ki je nase opozoril najprej s filmom Prevzetnost in pristranskost (Pride & Prejudice, 2005), nato Pokora (Atonement, 2005), pa Solist (The Soloist, 2009), opažen je bil tudi njegov film Hanna (2011) in pa z oskarjem za kostume nagrajena drama Anna Karenina (2012).

Skladatelj John Powell (rojen 1963) je morda najbolj znan po svoji glasbi za animirani franšizi Ledena doba (Ice Age, Cris Wedge, Carlos Salfanha, 2002) in seveda Shrek (Adnrew Adamson, Vicky Jenson, 2001) ter Vesele nogice (Happy Feet, George Miller, Warren Coleman, 2006), od ta igranih filmov pa ga srečamo kot filmskega skladatelja pri drami Brez obraza (Face/Off, John Woo, 1997), pa Naravne sile (Forces of Nature, Bronwen Hughes, 1999), Alfie (Charles Shyer, 2004) in Bournov ultimat (The Bourne Ultimatum, Paul Greengrass, 2007), če se ustavimo samo pri njegovi najvidnejših partiturah. Sicer pa ima za seboj že več kot 70 filmov in eno nominacijo za oskarja – za originalno glasbo pri animaciji Kako izuriti svojega zmaja (How to Train Your Dragon, Dean DeBlois, Chris Sanders, 2010). Za tokratnega Pana je ustvaril kar 21 glasbenih delov in prav je, da jim prisluhnemo.

Zgodba pravi tokrat takole: ​Peter (Levi Miller) je navihani dvanajstletnik, čigar uporniške narave ni mogoče zatreti; toda v omledni londonski sirotišnici, v kateri živi že vse svoje življenje, te vrline niso ravno dobrodošle. Potem pa ga neke noči usoda ponese iz sirotišnice v fantastični svet gusarjev, bojevnikov in vil – v deželo Nije. Tu ga čakajo neverjetne dogodivščine in spopadi na življenje in smrt, hkrati pa skuša odkriti skrivnost svoje matere, ki ga je pred davnimi leti pustila v sirotišnici, in najti svoje mesto v tej čarobni deželi. Pri podvigih se mu pridružita bojevnica Tiger Lily (Rooney Mara) in novi prijatelj Jakob Kljuka (Garrett Hedlund); z njuno pomočjo mora poraziti brezsrčnega gusarja Črnobradca (Hugh Jackman), rešiti deželo Nije in odkriti svojo pravo usodo – torej postati junak, ki bo poslej znan kot Peter Pan. Prvi del glasbene partiture, v katerem spoznamo, kako je mlada mama pustila malega Petra, ima naslov kar Uverture. Gre za inventivno glasbeno pripoved, nekoliko mračno godalno obarvano zgodbo, ki z drobnimi elementi izredno spominja na Vivaldijevo Zimo, vendar je potrebno biti zelo pozoren, saj Powell idejo dobro prikrije. Res pa je, da se dogajanja prične pozimi. Temu sledi Air Raid, zračni napad, humorno in intenzivno oblikovana kompozicija, v kateri že prepoznavamo komponistove ideje povezovanja celotne filmske partiture z nekakšno pravljično-avanturistično orkestracijo (harfa, trobila, godala). Nato pa Kindapper /Galleon Dog Fight, ugrabitveni moment, v katerem Peter in njegovi izgubljeni fantje v sirotišnici spoznajo posebnost piratov z neba. In že smo pri kompoziciji Floating, torej pri sanjsko-plavajoči harfični glasbeni temi, s katero nas komponist popelje dalje v svet fantazije. Iz tega izpelje del z naslovom Smells Like Teen Spirit, kar je temačna, z vokalni izpopolnjena himna temnega vladarja – pozdravna pesem pred trdim in izkoriščevalskim delom. Tudi Blietzkrieg Bob spada v ta nabor, novost pa prinese tema Murmurs of Love and Death. Žuborenje o ljubezni in smrti, bi lahko rekli – sicer pa gre za skoraj čipkast obarvano kompozicijo, skoraj statično v svoji posebnosti.

Pobeg iz rudnikov ima naslov Mine Escape in spominja najbolj uspešne trenutke glasbeno-filmskih avantur iz franšize o Indiana Jonesu, kjer sta odlično sodelovala Steven Spielberg in njegov osebni komponist John Williams. V tem žaru je tudi nadaljevanja: Inverted Galleon, nato pa nas pozdravi glasba z naslovom Neverbirds. Tudi po glasbeni plati postane namreč jasno, da stopamo v deželo neskončnih čudes in vsemožnosti, hkrati pa posebnosti in čarovnije. Humornost, ki jo Powell ne skriva, se večkrat prav hudomušno pokaže prav skozi glasbo in njene poudarke – samo pozorni moramo biti na njih. Nato sledi izredno lep song z naslovom Something’s Not Right v izvedbi avtorice Lily Allen, nato pa lahko prisluhnemo delu Tramp Stamp, kar je bojni ples ljudstva na deželi Nije. Pravljično obarvana je Origin Story, pripoved o dečku, ko bo znal leteti – samo priti mora in jih odrešiti ter premagati pirate in zlo. Vokal v tej skladbi je takšen, kakor bi ga nekoč zapisal Händl, sicer pa se Powell poigrava s kar predvidljivimi elementi. Tudi Pirates vs Natives vs Heroes vs Chickens je bolj avanturistično-ritmično in humorno obarvana glasbena zgodba, impulzivna in iskriva partitura. Lahko bi jo prevedli kot: vsi proti vsem, pa bi ne zgrešili poante.

Ena morda najlepših partiturnih nians ima naslov Crocodiles and Mermaids, torej krokodili in morske deklice, saj gre za slikovito orkestralno paleto, ki se odpre od rahlih, prosojnih godal, do sunkovitih in mogočnih trobil. Powell si je res dal duška, za dodatek pa dovoli vstop še vokalu, ki spremeni celoto v več kot zadovoljivo pravljično-filmsko glasbo. Tudi Warrior’s Fate je pripoved o usodnih korakih, ki bodo očitno mladega Petra zaznamovali, z njim pa tudi usodo tamkajšnjega ljudstva – kar je še bolj razvidno v kompoziciji Flying Ship Fight. V žaru klavirskega duha se Powell izkaže v A Boy Who Could Fly in pričara seveda dolgo pričakovano odrešitev ter idejo o možnosti zmage dobrega nad zlom. Sledi Transfiguration, nekakšna točka preloma, ko postane Peter tudi Peter Pan, ko dobi celotna zgodba svoj (pred)smisel in (pred)pomen. Komponist se zazre v svojo uverturo in nam ponudi dejansko podoben glasbeni okus, nastavek ideje nadaljevanja in zapisa dobre usode. Nato pa Fetching the Boys, epska in herojska glasba, ki napolni tako platno, kakor celotno pripoved s svojo toplino in lepoto. Sicer pravljično, vendar pomembno. Celotno glasbeno paleto ponovno zaključuje Lily Allen s svojo skladbo, songom Little Soldier in se tem napoveduje vse, kar se ima Petru Panu in njegovim so-pajdašem še pripetiti. A o tem v naslednjih knjigah, filmih, zgodbah, pravljicah.