Lahko bi se igral s številnimi že izrabljenimi kategorijami sodobne postapokaliptične rock muske, lahko bi se zatekel k primerjavam z referenčnimi nadimeni med imeni, ampak to bi bilo prazno natolcevanje o prvem uradnem dolgometražcu The Canyon Observer. Ne pride v poštev niti sklicevanje na producenta plošče Scotta Evansa iz Neurosis ali/in na Jamesa Plotkina iz benda Isis, ki je poskrbel za mastering – tako bi neupravičeno postavil pod vprašaj zvočnoinženirske zasluge Pluega za prvi dve poglavji, The Chapter 1: The Current of Her Ocean Brings Me To My Knees iz leta 2011 in The Chapter 2: These Binds Will Set You Free iz 2012, kot bi tudi zapostavil Jerneja Černalogarja, ki je odigral prepomembno vlogo snemalca, da aktualni album zveni tako kot zveni. Konec koncev, ne Evans ne Plotkin ne bi sodelovala z The Canyon Observer, če ju ne bi prepričali. Z znucanimi potezami kritiškega peresa bi tudi in predvsem okrnil ustvarjalni credo The Canyon Observer, sploh po plošči FVCK, s katero ostajajo izzivalni in nudijo (p)osebno izkušnjo. Zatorej priporočam: zaprite se v svojo sobo, prižgite predvajalnik, pojačajte glasnost do omejenega maksimuma, sedite v naslonjač in zaprite oči.
Že v uvodnih sekvencah nas podre silovit in neomajan naval. Na nas se zruši zvočni zid, a ker takšna sila ne more trajati v nedogled, se po slabih dveh minutah brutalnega stampeda zgodi pretanjen prehod v nasršen kas, ki nas pripelje na ravnico, kjer se odstre postvesterenski prizor… Še mižite? Zaradi zgoščene in valeče se zvočne gmote odtenkov, prizorov in atmosfer, ki se nekrčevito prelivajo iz Luscious Red v Bounds Tide Tight ter se nadaljujejo v Lost in Silence, boste morda izgubili občutek za čas in tri četrtine plošče doživeli kot en sam komad. The Canyon Observer nas ne spustijo iz krempljev, zagrizejo se kot najhujša nočna mora, ki nam pije kri in nas ne pusti na miru. Še mižite? Iz te omotičnosti nas prebudi zadnja pritiklina All of Her, Mine, ki v dvodelnem 15-minutnem komadu zaobjame, povzame in nadgradi vse tisto, kar se nam je zgodilo v predhodnjih 25 minutah. Bol, trpljenje, groteska, strah, krutost se razgrajujejo in iz gnilega raste še več bolečine, še več muke, še več stiske, še več tesnobe, še več agresivnosti. Skozi grozljive zvočne slike zla, surovosti in groze se razodane duh grofa Lautrémonta. Ploščo prekinejo tehnične motnje in poseg prepreči katarzo, ne pusti, da bi začeli uživati v bolečini. Drzni rez podčrta naslov plošče: Fak, mora se nadaljuje še po koncu plate. Še mižite? Dobrodošli nazaj v stvarnost.
