Eric Clapton – I Still Do (Bushbranch/Surfdog, 2016)

Clapton I Still Do

Po morda (in po splošnem vtisu res) nekolikanj preveč ležernem poklonu delu J.J. Calea (ne glede na to, da si je mojster iz Tulse na ležernosti naredil ime) se je Eric Clapton zaprl v studio in nadaljeval zgodbo zadnjih dveh solističnih albumov Clapton (2010) in Old Sock (2013). S tem, da na novem ni starih ameriških popevk, pač pa se je spet lotil Johnsona in Dylana, kar spominja na nekatere njegove albumske koncepte iz sredine 1970 let, denimo No Reason To Cry (1976). Stones In My Passway je precej boljša izvedba Johnsona kot jih je objavljal zadnja leta, zlasti na polovičnem Me & Mr. Johnson iz leta 2004. Spomnil se je tudi na proslulega producenta Glyna Johnsa, s katerim je pred leti ustvaril albuma Slowhand (1977) in Backless (1978), bržčas po 461 Ocean Boulevard (1974) svojem najbolj cenjenem (in poleg No Reason To Cry verjetno tudi najboljšem) avtorskem delu.

Pričujoči album ne bo zapisoval grafitov na londonske zidove, je pa »tretji pri primeri«. Zapisal sem, da se tokrat Clapton ni loteval nobene stare popevke – pardon, ena je posajena čisto na koncu albuma, I’ll Be Seeing You iz broadwayjskega muzikala Right This Way (1938). Claptonova avtorska dela, kot ponavadi po Layli, niso ravno najpomembnejša na novi plošči, je pa treba priznati, da Clapton pri ustvarjanju zadnja leta ni več tako strašno medel, kot je znal biti denimo še na albumu Back Home (2005). Ostrine s konca šestdesetih ni več -to je žal že leta neizpodbitno dejstvo in glede na opus zadnjih tridesetih ali štiridesetih let bi (z redkimi izjemami) težko prepričevali nove generacije, kako pomemben akter je bil svojčas; tega mu tudi nova plošča ne bo prinesla nazaj. Medtem ko je bilo album Back Home in nekatere njegove predhodnike skoraj nemogoče prebaviti, so albumi Clapton, Old Sock in pričujoči, I Still Do, čisto solidni; ne presežni, ampak solidni. Najnovejši pa morda najboljši iz navedene triade.

Clapton se zaveda, da tople vode ne bo odkrival, je pa malce potegnil ročico, kar zadeva omlednejše avtorske zadeve, ki jih je dolga leta rad serviral na nekaterih studijskih delih. In če kdo poreče, da baladama Tears In Heaven in My Father’s Eyes delamo krivico, glede na to, da sta visoko intimni, naj posluša nekatere najboljše izvedbe na I Still Do, denimo Cypress Grove  Skipa Jamesa in Dylanovo I Dreamed I Saw St. Augustine. Slednja ne udari tako kot izvirnik z albuma John Wesley Harding (1967), a nikakor ni za odpis. Tu sta dva obligatorna J. J.-ja: povprečnejši Can’t Let You Do It in boljši Somebody’s Knockin’. In, kot rečeno, Stones In My Passway poseka celotno produkcijo Claptonovega Johnsona z začetka tisočletja, čeprav je tudi to včasih znal bolje.

Naslovnico je naslikal Peter Blake (avtor ovitka Sgt. Pepper’s), naslov pa prinaša zanimivo zgodbo, ki jo je Clapton že razlagal v intervjujih.

Share