Paolo Fresu, Richard Galliano, Jan Lundgren – Mare Nostrum

Paolo Fresu, Richard Galliano, Jan Lundgren

Mare Nostrum

ACT, 2007

Glasba. Tisto nekaj neotipljivega, kar nas spremlja vsepovsod skozi vse dni naše tuzemske poti. Tisto, ob čemer odraščamo, oblikujemo karakter, doživljamo prelomnice, rastemo, padamo, sanjamo … živimo. Morda imam prav zaradi vseprisotnosti in močnega vpliva od nekdaj potrebo po njeni materializaciji. Zasebno namreč redko posežem po izdajah, ki so v moji zbirki le v elektronski različici. Doživetje v družbi glasbe same mi nekako ne zadostuje. Potrebujem ozadje. Otipljiv izdelek v rokah, točno določen vrstni red skladb, spremno knjižico, v primeru vokalne glasbe tudi besedila, v enaki meri pa potrebujem obraz človeka. Njegov način izražanja. Življenjsko in ustvarjalno zgodbo.

Podobno je s knjigami. Elektronske izdaje so le izhod v sili. Kajti papir diši, najsi bo po novem najsi bo po preteklosti. Knjiga je navsezadnje dokument prav vseh življenj, katerih roke so se je dotikale pred menoj.

A tudi v njih pogosto iščem glasbo. Številni inšpektorji detektivskih in kriminalnih romanov imajo nadvse izoblikovan glasbeni okus, da Harukija Murakamija in njegove ljubezni do jazza niti ne omenim.

Radovednost me je zato pred leti gnala dlje. Zanimalo me je, kako vpetost glasbe v literaturo dojemajo kolegi in kolegice, ki se tako kot jaz preživljajo s pisano besedo. Mar likom v avtorskih delih pripisujejo svoj glasbeni okus?

Na enem teh srečanj, ko se je druženje prelevilo v prijetno sprehajanje po dokaj lepi glasbeni zbirki, je pogovor naenkrat nanesel na harmoniko, instrument, ki mi je bil v takratnem času vse prej kot ljub, saj sem ga povezovala izključno s komercialno narodnozabavno glasbo, prisotno tako rekoč povsod.

»Ne maraš harmonike?!« me je vprašala kolegica in istočasno že vstavljala prazno zgoščenko v računalnik. Nekaj minut zatem mi jo je podala v roke in nanjo z alkoholnim flomastrom napisala le Mare Nostrum ter dejala: »Tole poslušaj. Jazz je tvoj žanr. Harmonika je moj instrument. Mare Nostrum pa združuje oba.«

Nekaj časa sva se še pomenkovali, o knjigah in glasbi, nakar sem se odpravila domov. S tem spominkom v torbi, za katerega nisem vedela, kam z njim. V naslednjih tednih je sameval na polici, vendar je naključje želelo, da ga kmalu zatem prejmem v dar v izvirni obliki. Nakup bi sicer kasneje opravila tudi sama, saj prisegam na licencirane izdaje, je pa to darilo nekoliko pospešilo pot do glasbe, ki ji poprej iz nekega nedoumljivega razloga nisem želela odpreti vrata v svoje življenje.

In je prišel tisti dan. Sem velik gurman in estet. Glasbo iz čistega veselja pravzaprav najpogosteje poslušam prav med kulinaričnim ustvarjanjem. Spomnim se, da sem si vnaprej pripravila vse sestavine. Narezala česen in čebulo. Bučke. Feta sir. Izkoščičila črne olive. Oprala rukolo in prepolovila češnjeve paradižnike. Na delovno površino v smiselnem vrstnem redu razporedila pelate, rožmarin, žajbelj, timijan, origano, peteršilj. Olivno olje. Sol in poper. Pirine špagete. In seveda kis ter solato. Veliko solate.

Gre za eno mojih ljubših poletnih jedi.

Ko se je olje segrevalo, me je prešinilo, da nekje hranim ta album. Poiskala sem ga in ga končno vstavila v predvajalnik ter se prepustila zvokom, a v resnici v enaki meri vonjem, okusom, barvam.

Klavirski minimalizem prvih taktov je obetal mnogo, nakar je vstopila topla harmonika, ki je moje mnenje v trenutku spremenila. Ko pa se je med oba prikradla še hladna trobenta, vse v popolnem skladju, sem vedela, da sem se v to zvočnost naravnost zaljubila in da mi bo poslej nadvse težko se ne vsakodnevno družiti s Paolom Fresujem, Richardom Gallianom ter Janom Lundgrenom. Za najljubše izdaje namreč poprimem le tu in tam, vedno nadvse premišljeno, saj se bojim, da bi sicer izgubile svoj čar.

Kosilo je bilo kmalu gotovo in umetelno servirano na krožnik. Skladbe so se zlivale druga v drugo in me z vsakim tonom močneje pridobivale na svojo stran. Zvenele so … preprosto popolno. Sofisticirano, decentno, izčiščeno. Poleg tega me je uravnoteženost vseh treh instrumentov povsem prevzela. Hrana pa je medtem dobivala nove nianse in celotna izkušnja z eno ljubših jedi je postajala bolj in bolj drugačna. Globlja. Intenzivnejša.

Od takrat zato vedno premislim, katera izdaja bi sodila h kateri jedi, kajti okus hrane je odvisen tudi od glasbene spremljave. Gre za doživetje, ki preprosto mora biti celovito … in ni razloga, da bi se zadovoljila z manj.

Nina Novak je kritičarka, urednica in književnica. V svojem glasbenem udejstvovanju se posveča predvsem jazzovski glasbi, med drugim je vodja cikla večerov Nova frekvenca v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani, urednica Jazzopisa in ustanoviteljica portala Jazzetna.

foto: Urška Lukovnjak
Share