Wiener Philharmoniker, Claudio Abbado, Arnold Schönberg
Gurrelieder
Deutsche Grammophon, 1995
Naj začnem z anekdoto. Osrednja atrakcija moje dnevne sobe je gotovo raznobarvna gomila cd, lp in dvd plošč, zložena po policah do vrha stropa – njihovo število se kljub smrti »trdih« medijev približuje 10.000. Zato ni čudno, da gostom zbirka vedno zbuja vprašanja. Na enem izmed druženj je tako padla pobuda, naj vendarle kaj predstavim iz zbirke. Ideja je bila, naj izberem iz te velike zaloge 5 minut glasbe, ki jo bomo skupaj poslušali. Ker se mi je zdela zamisel popolnoma neuresničljiva, sem jo nekako ignoriral, a vendarle to vprašanje zdaj v sebi pestujem že skoraj sedem let – katerih 5 minut izbrati iz rezervoarja približno 600.000 minut? Kljub vztrajnemu reševanju te naloge, še vedno nisem prišel do končne rešitve.
Zdi se, da je trenutna naloga – izbira najljubšega albuma – precej lažja: količnik je tokrat 1:10.000. Toda problem tiči še v distinkciji album/skladba, ker se le-ta v klasični glasbi obnaša nekoliko drugače kot v drugih žanrih. Ali še drugače – ali imam najljubšo skladbo ali najljubši posnetek, torej ploščo neke skladbe, in ali se morda to kako prekriva, kakšno je razmerje med obojim?
Na prvi pogled bi morda pomislili, da se zbirateljstvo plošč klasične glasbe gotovo vrti okoli različnih izvedb/posnetkov istih del. Takšno je sicer tudi redno koncertno življenje klasične glasbe, kjer neumorno krožijo venomer ene in iste skladbe, zabetonirani kanon vrhov zahodnoevropske klasične glasbe, postavljen v varno oddaljeno preteklost. Skratka naloga bi bila, izmed nepregledne množice posnetkov Bethovnove 5. Simfonije izbrati najljubšega, kar je ponavadi povezano z izvajalcem in redkeje snemalno tehniko – torej ali preferiram Kleiberja, Bernsteina, Gardinerja, Karajana ali morda Currentzisa?
Soočen s takšnim premišljevanjem sem si moral najprej priznati, da imam priljubljene skladbe – če me kdo sili, se bom znal odločiti za eno samo in zapisal, da so to Pesmi z gradu Gurre (Gurrelieder) Arnolda Schönberga, toda v nadaljevanju bi moral že to ozko izbiro še zožati in se odločiti le za enega izmed posnetkov. Toda najbolj zanimivo dirigira skladbo Simon Rattle, najboljša je v sopranski vlogi Jessye Norman na posnetku Seijija Ozawe, najboljša dramatična v mezzosopranskem partu Marjana Lipovšek na posnetku Claudia Abbada, tenorist Siegfried Jerusalem je najboljši na posnetku Riccarda Chaillyja, v zvočnem smislu je najboljša SACD varianta Michaela Gielena, čeprav interpretacijsko dolgočasna, impresivni so zbori pri Giuseppeju Sinopoliju itn.
Tu sledi druga anekdota o tem, kako sem kot mlad asistent želel, da se s študenti spoznavamo na prvih urah na ta način, da vsak predvaja svojo najljubšo skladbo in potem še razloži, zakaj mu je najljubša. To prakso sem sicer ukinil, ker sem si sčasoma vse manj želel vpogleda v študentsko glasbeno drobovje, pa tudi razlage, zakaj so izbrali neko skladbo, so bile zmeraj bolj osebnostno-psihološke kot pa estetsko-muzikološke. Skratka, če na hitro pomislim, bi izbral posnetek Seijija Ozawe, toda razlogi za takšno izbiro bi bili precej banalni. Najmočnejši je gotovo ta, da je bil to moj prvi posnetek te skladbe – ob predstavitvah študentov, vsaj dokler so se identificirali s klasično glasbo – sem poslušal marsikateri precej zanič posnetek, kar pomeni, da prihaja estetsko razločevanje med izvedbami/interpretacijami veliko kasneje za razločevanjem med posameznimi skladbami, da odloča vendarle naša »ljubezen« do glasbe in ne »prefinjen« občutek za interpretacijo oz. muzikantstvo. Hkrati pa se seveda še danes živo spomnim, da smo dotični cd kupili s starši v Celovcu kot nagrado za odlični uspeh v šoli, da sem ploščo prvič poslušal, tik preden sem moral na trening latinsko-ameriških plesov, kamor nisem hodil iz »veselja« do recimo sambe, ampak neke plesalke, ki pa – skoraj tragično – ni bila moja soplesalka. In prav ta celotna osebnostna konstelacija, arbitrarne zunanje okoliščine pogosto ukrivljajo naše estetske odločitve, zato takšne izbire veliko povejo o nas kot čutečih ljudeh in precej manj o našem glasbenem okusu, morda celo preferencah. Takšne zgodbe so morda zanimive za rumeni tisk, da se bralec identificira s svojim idolom, ko pa jih predstavlja moja, veliko manj zanimiva in izpostavljena oseba, pa postanejo odvečne anekdote, ki peripetijo samo postavljajo pred glasbo – to glasbo imam rad, ker se mi je, ko sem jo poslušal, zgodilo to in to, ne ker je glasba takšna in takšna.
Prijazno vabilo, ki je v resnici seglo v bistvo mojih v poklicnem smislu skoraj eksistencialnih vprašanj, naj izberem najbolj priljubljeni album, pa je vsebovalo tudi napotek, da bi priskrbel tudi povezavo do albuma na portalu youtube. Seveda je slednji postal vseobsegajoča platforma, na kateri je mogoče na demokratičen način – torej zastonj – najti praktično katerikoli glasbeni posnetek. Toda youtube prinaša v kar kompleksno enačbo še eno spremenljivko – vizualno uresničitev. Kar se »moje« skladbe tiče, torej Schönbergovih Pesmi z gradu Gurre, ponuja youtube praktično skoraj vse posnetke, ki jih imam doma, tudi večino istih, ki sem jih omenil ter tudi še nekatere druge, toda še pomembnejši je njihov vizualni »modus«. Kar se slednjega tiče obstajajo vsaj tri glavne kategorije: posnetki glasbe, ki so jih pretakalci opremili z izborom slikovnega gradiva po lastni izbiri, potem takšni, kjer je slika povezana z notnim gradivom, kar pomeni, da se skladno z glasbenim tokom »obračajo« tudi strani partiture, in nenazadnje posnetki s koncertov ali celo odrske variante. V tem pogledu imajo profesionalno televizijsko posneti koncerti gotovo veliko večjo moč kot »zgolj« s slikami bolj ali manj štorasto zapolnjena zaporedja. Če bi torej izbiral slikovno, bi se morda odločil celo za povsem drugo skladbo, celo za kakšno povezavo, ki ni uresničena na nosilcu zvoka. Tako je recimo na youtube možno pridobiti tudi posnetka, kjer ob Claudiu Abbadu nastopa tudi Jessye Norman v osrednjem sopranskem partu, kar je gotovo najboljša možna »poroka«, ki pa žal ni ovekovečena na uradnem posnetku. Bi lahko izbral takšen youtube bootleg?
Zdi se, da je ves zgornji tekst namenjen preprostemu besednemu preigravanju, ki zakriva resnico, povezano z nezmožnostjo odločitve, pa ni. V resnici človek ne dobi pogosto priložnosti, da bi javno predstavil tisto, kar mu je najbolj pri srcu. Zato se zdi smiselno, da je takšna odločitev, ker bo najbrž singularna, vendarle dobro pretehtana. Izbiram torej najprej najljubšo skladbo (Schönberg, Pesmi z gradu Gurre), najbolj impresivni video posnetek (Leonard Bernstein, ki dirigira Mahlerjevo 8. simfonijo; ) in tehnično najbolj vsestransko dovršen Kleiberjev posnetek Beethovnove 5. Simfonije . Težave imam pri uskladitvi vsega trojega in simptomatično je, da se potem odločam za najljubšo skladbo, ki sploh ni zanimivo vizualno predstavljena in ki bi lahko bila mestoma tudi bolje odpeta.
Bolj kot vprašanje, zakaj prav ta izvedba Pesmi z gradu Gurre se mi zdi zanimiv odgovor, zakaj prav ta skladba. V njej je najti namreč vse, kar imam v glasbi rad. To pa je v prvi vrsti strašanska razpetost, ki nas vodi od neznanske miline do skoraj predimenzionirane grandioznosti, od metaforične poezije, ki podobno kot Wagnerjeva Tristan in Izolda v ospredje postavlja združevanje Erosa in Tanatosa, do eksistencialističnih premislekov, od brezštevilne zasedbe (Schönberg zahteva največji orkester in zbor), ki pa je pogosto dojeta povsem komorno, od trenutkov, ko skladba diha kot kakšna drhteča pajčevina do velikih, močnih vzgibov celotnega orkestra in nato to nenavadno premikanje med prečustvovanimi ostanki romantike 19. stoletja in že jasnimi vpogledi v raztrganost 20. stoletja, ki se je pričenjala z ekspresionizmom. Claudio Abbado nas zanesljivo vodi po tem toboganu tempov, emocij, naraščanj, dramatičnih priostritev, neznosnih umirjanj, sijajno pa mu sledijo praktično vsi pevski solisti in tudi znamenita igralka Barbara Sukowa. V tej skladbi je tako skritih vsaj 10 tistih 5 minutnih »skladb«, ki bi jih lahko ponudil svojim obiskovalcem, a se zares ne morem nikoli prav zares odločiti katerih pet (konec s sončnim vzhodom, orkestrski interludij med prvim in drugim delom, orkestrski uvod itd.). Na krstni izvedbi je občinstvo Schönberga priklicalo na oder kar trinajstkrat, kar se mu je zgodilo, siceršnjemu osovražencu občinstva, prvič in zadnjič. Sam poroča, da je bil v času krstne izvedbe z mislim in estetskimi pogledi že precej drugje, »stara« skladba ga ni več zanimala. Schönberg se je odločil – glasbeno zgodovino je zaznamoval za vekomaj, posluša pa njegovo glasbo le redko kdo. Z zgornjo odločitvijo (celo z alternativami) sem se tudi sam, a gotovo veliko manj daljnosežno kot Schönberg. In pri tem sem veliko povedal, pa še več zamolčal.
Gregor Pompe je redni profesor na Oddelku za muzikologijo Filozofska fakultete v Ljubljani. Njegova poklicna zanimanja veljajo sodobni glasbi, operi in vprašanjem semantike glasbe, sicer pa je dejaven tudi kot glasbeni kritik, skladatelj in operni dramaturg.
