Steely Dan – Can’t Buy A Thrill

Steely Dan

Can’t Buy A Thrill

ABC, 1972

Sprva sem nalogo želel rešiti z neko obskurno driving songs kompilacijo, ki jo imam v spominu iz zgodnjega otroštva, a je na spletu preprosto ne morem najti, do nje pa zaradi covid-19 odločb trenutno vsaj legalno ne morem, ker je na dislocirani enoti … Bi naj vseeno nekako poskušal priti do nje? Niti ne, prišel sem do zaključka, da bom z vsako izbiro krivičen do desetine drugih albumov, zaradi česar je vsaj malo vseeno katerega od teh bi izbral.

Zato sem se lotil zadeve pragmatično in odprl svoj last.fm profil pri katerem še vedno vztrajam, čeprav storitev ni več to kar je bila, a je zame iz kataloškega vidika še vedno dragocena, ter pobrskal za svojim najbolj poslušanim albumom v zadnjih petnajstih letih. Z izjemo Riblje čorbe, Jacquesa Brela in Arctic Monkeys na lestvici top 10 albumov »kraljujejo« Steely Dan s petimi naslovi. Prvi med njimi je tudi prvi album zasedbe: Can’t Buy a Thrill. Niti moj najljubši, rastel sem tako kot bend, le da nekaj desetletij kasneje; in dlje kot jih poslušam manj se obračam k zgodnejšim in bolj h kasnejšim albumom.

Začel sem jih poslušati v poletju 2009, med evropsko turnejo zasedbe, imenovano Left Bank Holiday. Če se ne motim, je to bilo zadnjič, da je jedrni dvojec – Donald Fagen (vokal in klaviature) ter Walter Becker (kitara) skupaj nastopal v Evropi in skoraj zadnjič izven ZDA (z izjemo nekaj koncertov v Avstraliji in na Novi Zelandiji). Razlog ni bil posebej fenovski. S staršema smo (med krajšim bivanjem v bližini švicarsko-nemške meje) želeli na jazz festival v Montreuxu in zaradi omejenega časa izbrali skupni koncert Steely Dan, Dave Matthews Band in takrat še sveže superzasedbe Chickenfoot.

Pravzaprav nisem zares poznal nikogar od naštetih. Chickenfoot so zame še vedno stvar enega poletja, Dave Matthews Band mi še vedno niso posebej pri srcu (a so bili v živo odlični), od Steely Dan sem poznal zgolj hit Reelin’ In the Years, ki je često našel mesto na seznamih tipa »100 najboljših kitarskih solov«. V pripravah na koncert sem jih začel poslušat kot mi je v navadi, pač od prvega do zadnjega albuma. Razumel sem, da so kvalitetni, a še vedno mi niso sedli in še vedno mi je bila najbolj všeč Reelin’ In the Years.

Na koncert smo zamudili nekaj manj kot deset minut zaradi nekih nesmiselnih zapletov z varnostniki. Na vrsti je bil Time Out of Mind, moje omiljene pesmi pa nisem slišal … Na setlist.fm je mogoče preveriti, da je bila na vrsti kot druga, takoj za uvodom, zamudil sem jo. Večer se je razvijal, pesmi so se daljšale v improvizacije vseh sekcij zasedbe, med premori sta Fagen in Becker uletavala s ciničnimi pripombami v svojem značilnem introvertiranem slogu. Občinstvo je plesalo, aplavdiralo solističnim izletom, nekateri so celo headbangali. Po koncertu nisem več verjel, da bi mi bili samo v redu.

In tako sem šel spet po vrsti, nekako se mi je sestavilo, poštekal sem Can’t Buy a Thrill (in po istem principu še druge albume, ki jih bom zdaj pustil ob strani). Prvo pesem albuma, Do It Again sem poznal v izvedbi brazilskega glasbenika Deodata, a v izvirniku mi je končno spregovorila. Svet pesmi (in albuma … pa tudi opusa Steely Dan) je nevaren, protagonisti_ke bežijo, album se začne s podobo »kraje vode«, junaki_nje kronično izgubljajo. Ko nas album zapelje k naslednji pesmi, Dirty Work, izpovedi ljubimca nezveste žene, ki se je nasitil svoje vloge, začnejo razpadati tudi medosebni odnosi. Opus ljubezenskih pesmi zasedbe je obširen, a mislim, da nima nobena izmed njih srečnega konca. V pesmi Kings se odvije morda zgodba o Kennedyju in Nixonu, morda o Rihardu Levjesrčnem in morda o lokalnem dilerju iz Čikaga. Kdorkoli je že kralj Richard, ni dvoma, da izgubi, podobno kot lik iz pesmi Midnite Cruiser, ko razmišlja o nekdanjih časih. Zelo podobno je mogoče reči za vsebino pesmi Only a Fool Would Say That in Reelin’ in the Years. Slednja nas uvede v drugo polovico albuma, zvočno nekoliko svetlejšo (z izjemo Brooklyn (Owes the Charmer Under Me)), celo ko gre za pesem o vojni (Fire in the Hole). Vrhunec album doseže v kombinaciji optimistične Change of the Guard in zadnje, ritmično razgibane Turn That Heartbeat Over Again. A svet pesmi vseeno ostaja nevaren, grob, negotov (konec koncev je bend poimenovan po dildu iz Bourroughsovega Golega obeda). V skoraj vsaki pesmi je omenjeno orožje.

Steely Dan niso moja izbira za posebne priložnosti, ampak nekakšna stalnica in Can’t Buy a Thrill je poslušanje doletelo največkrat. Ko se zdaj vprašam čemu, si patetično odgovorim, da ne vidim razloga, da ne bi bilo tako. Zgodnja najstniška leta sem preživljal s posebno afiniteto do klasičnega rocka in neskončnih kitarskih solaž, kasnejšo adolescenco s progresivnim rockom (a nikakor ne izključno). Če k temu prištejem še prislovično pubertetniško naklonjenostjo do trojice Kerouac-Burroughs-Ginsberg, sta Steely Dan nekako logičen nasledek. Ko sem našteto (posebej beat literaturo) nekako opustil, sta vseeno ostajala, sam pa sem razširil svoje polje zanimanja.

Vizija sveta Can’t Buy a Thrill se mi je zazdela kot napisana za nekoga, ki je odraščal med tranzicijo, saj ne gre zgolj za »rovarjanje po blatu«. Ko ga poslušam, se pred menoj izrisuje kompleksna slika: zvočna podoba se zdi optimistična, sproščena, vitalistična, na videz preprosta, a s pozornejšim poslušanjem spoznaš, da gre za kompozicijsko razdelano, pogosto tudi kompleksno glasbo. Pesmi so kompaktne, le ena presega dolžino petih minut, a zdi se, da vsak prehod ponuja možnost izleta v nov glasbeni svet, možnost pobega. Ti so se dogajali na koncertih, na albumih pač ne.

Can’t Buy A Thrill vzbuja občutek, da je vse narobe, ampak obenem tudi, da s tem ni nič narobe. Mislim, da se ne glede na mračne razsežnosti izdelka ob njem nisem sposoben zamoriti. A zame morda najpomembnejša razsežnost albuma je ta, da uspe v omejenem prostoru živeti več različnih življenj. Na njem je slišati vplive jazza (na kasnejših albumih je to še neprimerno bolj očitno) in povsem klasičnega rocka, a kljub temu ostaja večina pesmi radiju prijaznih. Besedila se mestoma prilegajo tradiciji folk glasbe, v veliki meri so za rock značilna, a premorejo tudi veliko momentov, ki bi jih lahko zbral in objavil v pesniški zbirki. Povrh vsega album zaznamuje, vsaj po moji laični presoji, obrtniška brezhibnost (znano je, da sta Fagen in Becker v svoji karieri za snemanje nekaterih skoraj zanemarljivih partov menjala po nekaj deset studijskih glasbenikov_ic). Can’t Buy a Thrill tako ne upa tvegati ničesar, čeprav se paradoksalno vse na njem zdi tvegano. No, tvega z naslovnico, ki se mi še zdaj zdi obupna, kot še nekatere druge od zasedbe.

In najbrž so te dvojnosti tisto, zaradi česar mi je album ljub in osebno blizu. V sebi uspe nositi najvišje in najnižje registre, pelje nas od popolne negotovosti do skoraj v kamen zapisane usode. Zdi se, da ne premore niti ene same krušljive note, a obenem imam občutek, da bi se sesul, če bi bil narejen čisto malo drugače.

In mislim tudi, da me je ta album nekako vzgojil. V glasbi, pa tudi sicer, po njem nisem iskal več zgolj »očitnega«, v meni je razvil nekatera orodja za razbiranje subtilnega. V času, ko sem zaključil gimnazijo in šel študirat, je bil glasbena podlaga ob spoznavanju novega okolja, kot sta ga v svoji bitniški etiki spoznavala Fagen in Becker. In tudi strah pred tem, da je »konec heca, zdaj gre zares«, se je zmanjšal. Ni se treba odločiti med enim in drugim, na Can’t Buy a Thrill je vse kombinacija resnosti ter neresnosti in vsako še tako morečo zgodbo je mogoče stlačiti v nek svetlejši okvir. Pa še par dobrih kitarskih solov je.

Aljaž Krivec je literarni kritik, urednik spletnih portalov Arslitera in Animot, ukvarja se tudi s pisanjem poezije in proze.

foto: Jože Suhadolnik
Share