Lhasa de Sela
Lhasa
Warner Music, 2009
Ko začutim, da bi lahko prišel paničen napad, si obujem gojzarje in če ni snega (no, v resnici tudi, če je) odkolesarim do gozda ter potem samo hodim in hodim tako dolgo, dokler ne mine. Lepo je imet in si vzet čas za paničen napad, bi si mislili, luksuz in stiska »covid19 karantene«. Ponavadi s seboj vzamem slušalke in včasih, zadnje tedne pa zelo pogosto, se zgodi, da poslušam Lhaso de Sela. Omenjena pevka je nekoč rekla, da si s svojo glasbo želi, da bi bila vsakomur v publiki soul mate. Besedo publika je uporabila zato, ker je to izjavila med neko koncertno turnejo, vendar se za ostale oblike poslušanja njene glasbe garantirano ne izključuje.
Marsikomu bi se izjava zazdela morda le še ena izmed pretencioznih želja umetnikov, vendar ji uspeva. Ko poje, se zdi, kot da vsakič poje o tebi. Se zdi, kot da je v pesem ujela nekaj, za kar si mislil, da nihče na tem svetu ne ve, kot da si pravkar srečal dušo dvojčico. Lhasa je ena tistih glasbenic, pevk oziroma umetnic, katere besedila pesmi bi lahko natisnili v knjigo kvalitetne, močne poezije. Res dobre poezije. Njena besedila terjajo pozornost, da bi te vsakič znova odvedla na magičen trip. Niso repetativna štanca, ki stremi k polnjenju dolgočasne praznine in poneumljanju, ravno obratno, nagovarjajo k razmisleku in predvsem k čutenju. To, da terjajo pozornost, pa ne pomeni nikakršne muke, kajti včasih se jim moraš celo upirati, da jih ne poslušaš znova in znova. Soul mate je navsezadnje težka droga.
Tudi kadar začutim v sebi neizmerno veselje, si velikokrat zaželim Lhase; nikakor je ne želim povezovat ozko, zgolj s pojmom paničnega napada. Tudi v radostnih in prešernih trenutkih si obujem gojzarje ali tekaške čevlje ter se znajdem nekje v gozdu z Lasho v svojih kosteh. Njen opus zajema razumevanje in glasbljenje ter besedenje celotne palete stanj in doživljanja človeške duše, pa čeprav je morda za marsikoga izdala malo, zgolj tri glasbene albume in čeprav je živela le skromnih 37 let.
Lhasa se je rodila očetu z mehiškimi koreninami in mami Američanki. Ker so veliko potovali, je že zgodaj spoznavala in osvajala glasbeno, jezikovno in kulturno izročilo različnih dežel. V svojem ustvarjanju prepleta španski, francoski in angleški jezik, ker je namreč živela v Mehiki, Kanadi in New Yorku. Njen prvi album La Llrona je na primer zaznamovan s tradicionalno mehiško glasbo. Vedar ta ni tisti, ki sem ga tokrat izbrala za vas oziroma ga je pred nekaj meseci že predlagala Katja Šulc. Izbrala sem njen zadnji, tretji in tudi najbolj oseben album, s preprostim naslovom Lhasa. Izločitev drugega, ki nosi naslov The Living Road je bila, priznam, boleča. Moji najljubši komadi so pravzaprav kar na vseh treh, a večina na zadnjih dveh. Morda bi morala ustvarit novo, četrto različico albuma/ov »Lhasa for Anja N.«.
Sama njene glasbe sicer skoraj nikoli ne poslušam po albumih, temveč po naslovih pesmi in takrat ponavadi prekruzam skoraj vse. Mimogrede, morda zgolj navržem – De cara a la pared je eden izmed komadov s prvega albuma, ki ga nikakor ni za puščati ob strani, My Name pa eden izmed nespregledljivih z drugega.
Že za prvi album, ki je izšel 4. februarja 1997, je prejela številne nagrade – med drugim Quebec Félix Award in Canadian Juno Award for Best Global Artist, poleg tega pa je album v Kanadi dobil še platinasto certifikacijo. Nič manj uspešna nista bila niti naslednja albuma. The Living Road, ki je izšel leta 2003, jo je s koncertno turnejo popeljal v kar 17 držav. Tretji, zadnji album Lhasa, pa je izšel leta 2009 in tik zatem, ko je bil posnet, a še preden je izšel, je bila Lhasa diagnosticirana z rakom na dojki. Odpovedala je koncertno turnejo in po enaindvajsetih mesecih boja z bolezijo je umrla na novoletni dan, 1. januarja 2010.
Moj najljubši komad od vseh se iskri prav z albuma številka tri in nosi naslov I’m Going In. Vsakič znova me pretrese. Na vseh ravneh, od racia do srca in dol v zemljo. Njena glasba – sploh besedila – na prvi posluh skoraj vedno bolijo, ker so soočenja z neprijetnimi stvarmi v življenju, ki jih je bodisi treba pustiti za seboj ali pa objeti, toda kljub temu nosijo v sebi velikansko dozo svetlobe in upanja. Vsakič na življenje in smrt. Vsakič biti na novo rojen. Rojstvo pa boli, čeprav obeta.
In potem hodiš in hodiš, zanalašč gaziš po blatu, brež šminkiranja in ti na uho poje ženska, ki je v resnici že mrtva in ti poje, kot bi si jo naročil, da osebno zate napiše tekst in ni več razloga za paniko, ker tudi če umremo, se očitno ne konča/mo, ker poslušaj – ona še vedno poje! Pa je mrtva še bolj živa kot živa in si zaželim, da bi cel svet slišal ta krasen komad in ga skušam šerat prek whatsupa, skušam poslat youtube link prvim parim ljudem, ki so mi najbolj dragi in ne morem, ker so prsti ledeni od decembrske zime in si zaželim kar tam pod smreko, ko začne padat moker sneg, naredit hommage temu dekletu, ob katerem me lahko obide razočaranje samo, če pomislim, kaj vse bi še ustvarila, če bi živela dlje in hodim, hodim, dalje in si pojem, šepetam besede, ki jih izgovarja, kot urok si jih ponavljam in sem mirna in diham in živim naprej.
Evo, zdaj šeram z vami, to naj bo hommage Lhasi de Sela.
Anja Novak je gledališka in filmska igralka, performerka, pesnica in pevka. Pred kratkim je izdala pesniški prvenec Rane rane (ranerane.si). Ljubi zajce in nima fejsbuka.
