Butthole Surfers : Locust Abortion Technician (Touch and Go, 1987)
Tole ni prvoaprilska šala. Bend iz Teksasa je bil ena najboljših resnih, odrezavih, do konca prignanih kreativnih glasbenih šal neodvisnih osemdesetih let. Butthole Surfers so zadnji člen velike četverice hardcore gverile v ZDA, ki vsemu skupaj šele podeljuje (ne)smisel po pionirskih Black Flag: se pravi, da so zraven bendov Hüsker Dü, Meat Puppets in Minutmen.
Divji, neukročeni, upičeni, zarolani, groteskni, neizmerno kreativni in najbolj eksperimentalni med vsemi naštetimi. Čista anomalija, ki se je dogajala na kreativni periferiji, kar je njihov domači kraj San Antonio bil. Bili so ena sama velika motnja, kolikor so sami moteno, pretirano izpolnjeni z raznimi substancami, tavali v prostore, od koder ni bilo povratka. Rock, in rocka iz vseh koncev in krajev je bilo pri njih ogromno, je po Butthole Surfers zvenel drugače: bil je hrupen, psihedeličen, agresiven in lebdeče odliman, rušil je utečene konvencije. Segli so čez, čeprav so posegali tudi po navadnih rockovskih »klasikih« in jih predelali tako, kot nihče pred njimi. Samo zasukajmo si njihovo tevtonsko verzijo »American Woman« kanadskega benda The Guess Who z drugega albuma BS, Rembrandt Pussyhorse (1986), zaradi katerega se je glas o nekem bendu iz Teksasa širil čez oceane tudi k nam, zlasti na valove ljubljanskega Radia Študent; tako močno, da je naslednje leto prišlo do enega izmed najbolj zoprnih spodletelih srečanj. Butthole Surfers so bili že najavljeni kot nastopajoči na majski prireditvi Druga godba, toda nekaj dni prej so bili zaradi »zdravstvenih težav« (preveč vsega za anti-ikono benda Gibbyja) primorani odpovedati nadaljevanje evropske turneje. Nikoli zares ne bomo izvedeli, kaj bi njihov koncert pomenil za festival Druga godba, za naše kraje sploh, ki so bili tedaj glede koncertov precej razvajeni in hudirjevo dobra destinacija z dobro, poznavalsko in tudi po svoje razvratno publiko. Popravek starega, odlaganega dolga dolga leta za tem pripetljajem z njihovim koncertom v Festivalni dvorani je bil namigljaj, kaj smo zamudili. Butthole Surfers so sloveli po povsem ubrisanih živih nastopih, rušilnih, teatrskih, nepredvidljivih minispektaklih, ki so drezali v vse čute, z video projekcijami, celo plesalkami in Gibbyjevimi izbruhi norosti.
Suhoparni podatki pravijo, da so se tam na jugu zbirali že konec sedemdesetih let, sestavili pa v začetku osemdesetih, okrog leta 1981. Glavna krivca za bend prismuknjeno obscenega imena sta seveda Gibby Haynes (kitara, vokal, saksofon) in Paul Leary (kitara, vokal). Na tem albumu, ki so ga snemali v domačem studiu v najeti bajti, igrata še precej redna bobnarka Teresa Nervosa in basist Jeff Pinkus (oba sta nekajkrat odšla iz benda in se vanj vračala).
V domačem prirejenem studiu so eksperimentirali, po svoje obdelovali zvok, ki je produkcijsko popačen, a popolno luknjičav, poln tonskih zank, skrivenčenega modificiranega glasu, trd in prostran. Je banalen in iskriv hkrati. Za BS seveda velja pravljično reklo »Zrcalce, zrcalce povej, kdo je najbolj odkačen v deželi tej«. So med glavnimi kandidati za titulo, čeprav je seznam v tedanjih turobnih ZDA zajetno dolg.
Izbor albuma niti ni lahek. Že pristno odprto hardcorovski Rembrandt Pussyhorse je vreden vsega greha, ampak tudi naslednji za pričujočim, Hairway to Steven (1988), dreza v nemogoče kote.
Ampak odločitev je tudi lahka. Že ko boste zaslišali uvoden, sluzav, filmsko idiličen pogovor med očetom in sinom (Očka?, Ja, sin … Kaj pomeni obžalovanje? … No, sin …) , vas Gibby in kameradi speljejo v samo nekaj več kot tridesetminutno do kraja hudirjevo dramo, po kateri je bilo svoje dni marsikomu prijetno slabo od omedlevice. Kakšen album. Ne rock nasploh, ne HC v vseh mutacijah po tem artefaktu pač ni mogel biti več isti zdrajsani dolgcajt, tudi druge zvrsti robnih muzik, ki so se pečale s studijskimi čarovnijami in segale onkraj zapovedanih kličejev in obrazcev, niso mogle biti. Locust Abortion Technician tako rekoč ponuja eno izmed definicij robnega albuma v časih, ki so bili mračni, a se je marsikaj še zdelo odprto, celo optimistično ravno zaradi imaginacije bendov, kot so bili BS. Kako smo se motili.
