Mitja Reichenberg
Stroj kot nekdanji človek – ali obratno?
Ex_Machina (Alex Garland, glasba Geoff Barrow in Ben Salisbury, 2015)
Ko bomo imeli pred očmi in v ušesih film Ex_Machina, v prvi vrsti ne smemo nehati misliti filma, ki je bil narejen pred mnogimi leti. Gre za znanstveno fantastično dramo z naslovom Iztrebljevalec (Blade Runner, Ridley Scott, 1982), za katerega je glasbo tedaj naredil Vangelis. Preplet obeh filmov je preplet tega, kar bi lahko imenovali vprašanje človečnosti. Gre namreč za idejo, da bodo (ali pa so že) humanoidni roboti nadomestili človeka, saj bodo bistveno bolj popolni, vzdržljivi in vsestranski, kakor pa je človek – njihov kreator.
Del te ideje nosi v sebi tudi film A. I. umetna inteligenca (A. I. Artificial Intelligence, Steven Spielberg, 2001), vendar bi za spajanje vseh treh morali imeti na razpolago nekoliko več prostora, kakor pa ga je tukaj. Kakorkoli – ugotovimo lahko, da se človek že dolga leta trudi, da bi bil ‘kreator’ tega, kar je mišljeno kot ‘živo bitje’. Filmski poskusi sežejo vse do znamenitega filma Frankenstein (James Whale, 1931), kjer se pošast resnično sprašuje o tem, kdo je pravi stvor: ali dr. Henry Frankenstein, ki ga je ustvaril, ali pa on, ki je bil ustvarjen. In tukaj je še morda najstarejši filmski zapis o oživljanju: Metropolis (Fritz Lang, 1927), v katerem nori profesor/znanstvenik Rotwang ‘ukrade’ življenje mlademu dekletu Mariji in obudi svojo ženo-stroj, imenovano Hal. Slednjemu liku se seveda pokloni Stanley Kubrick štirideset let kasneje v filmu 2001: Odiseja v vesolju (2001: A Space Odyssey, 1968) in ustvari HAL 9000 kot računalnik. Tako lahko vidimo, da je hrepenenje človeka očitno veliko. Toda – kaj je življenje?
To vprašanje si postavljajo pravzaprav vsi roboti, ki jih človek obsodi na obstoj, spomnimo se samo še filma Jaz, robot (I, Robot, Alex Proyas, 2004). V vseh teh sci-fi filmskih premišljevanjih gre v prvi vrsti za odnos med računalniškim/robotskim/umetnim svetom in človekom. Toda dandanes poznamo že kibernetična bitja in že zelo dobro vemo, kako delujejo, prav tako pa se človek že poslužuje računalniških delov in si jih vgrajuje v svoje telo. In tako je že nastal cyborg (cybernetic organism, torej kibernetično telo). Kombinacija organizma in biomehaničnih-računalniških delov. Pač glede na funkcijo, ki jo želimo doseči.
Film Ex_Machina v bistvu pripoveduje torej staro zgodbo, toda ne bistveno bolj verjeten, neposreden način, kakor so to počeli snovalci pred mnogimi leti. Kar je morda še pomembno je dejstvo, da takšen film in takšno premišljevanje več ni del znanstvene fantastike, temveč preproste vsakdanjosti. Glasbo za tokratni filmski pogled na to, sta napisala Geoff Barrow in Ben Salisbury.
Geoff Barrow (rojen 1971) je angleški skladatelj, za seboj pa ima že štiri omembe vredne projekte. Film Ex Macnina mu je prvi celovečerni igrani film, pred tem se je preizkušal na dokumentarnem filmu. Ben Salisbury (roje 1970) je prav tako angleški komponist, nekoliko manj znano ime v svetu filmske glasbe, čeprav ima za seboj že 14 večjih projektov – eden bolj relevantnih pa je njegov glasbeni doprinos k filmski seriji Življenje sesalcev (The Life of Mammals, David Attenborough, 2002-2003), saj je napisal glasbo za kar deset delov. Pri filmu Ex_Machina sta združila moči in naredila precej zanimivo partituro. Poslušajmo, kaj nam imata za ponuditi. Še prej pa nekaj besed o samem filmu: Ex_Machina velja za enega najbolj provokativnih filmov zadnjih let, ki proučuje področje umetne inteligence. Slednja se vedno bolj odmika od znanstvene fantastike in postaja skorajšnja realnost, kar sproža polemike in poraja številna vprašanja o posledicah tovrstnega raziskovanja. Intenziven psihološki triler nas popelje v osrčje tveganega eksperimenta in se poigral z nevsakdanjim ljubezenskim trikotnikom, v katerem je zvestoba razpeta med človekom in strojem. Caleb (Domhnall Gleeson), štiriindvajset-letni programer, zmaga na internem službenem tekmovanju in osvoji glavno nagrado, ki mu prinese enotedensko druženje z genialnim direktorjem podjetja Nathanom (Oscar Isaac). Ko prispe na izolirano gorsko lokacijo ugotovi, da je direktorjev dom pravzaprav raziskovalna ustanova, v kateri se odvija največji znanstveni dogodek v zgodovini. Tudi sam bo sodeloval v njem, saj bo komuniciral s prvo resnično umetno inteligenco na svetu, ujeto v telesu lepe robotke z imenom Ava (Alicia Vikander). Povsem prevzet nad dogajanjem ne sluti, da se bo fascinanten eksperiment hitro sprevrgel v nevarno psihološko bitko.
Prvi glasbeni stavek ima naslov The Turing Test, torej Turingov test. Kaj je to? Kmalu po drugi svetovni vojni je angleški matematik Alan Turing, ki je sodeloval tudi pri gradnji prvih računalnikov, razmišljal o tem, ali lahko stroji mislijo. Hitro je ugotovil, da je to preveč abstraktno vprašanje, zato ga je poskušal preoblikovati v nekaj bolj oprijemljivega in preprostega. Razmišljati je začel o metodi, kako bi lahko v praksi razlikovali med umetno in naravno inteligenco. Kako bi lahko razsodili o tem, ali je neka naprava sposobna misliti. Ena od najbolj preprostih možnosti je, da se s strojem pogovorimo, in če njegovih odgovorov na vprašanja ne moremo razločiti od odgovorov, ki nam jih da človek, potem med umetno in naravno inteligenco ni več razlike.
Turingov test, kot so pozneje poimenovali takšen pogovor, je zelo preprosto rečeno metoda, kako preveriti, ali je nekdo človek ali stroj. V eno sobo zapremo človeka, v drugo pa nekoga, za katerega ne vemo natančno, ali je človek ali stroj. Obema lahko postavljamo vprašanja, na katera morata odgovarjati. Hkrati pa ne vemo, v kateri sobi je kdo. Če po daljšem razgovoru ne moremo ugotoviti, v kateri sobi je človek, je tisto drugo bitje uspešno rešilo test. Po Turingovem kriteriju ga ne moremo razločiti od resničnega človeka. Turingov test je torej način, kako lahko zgolj s serijo vprašanj in odgovorov, ki si jih prek tipkovnice izmenjamo z dvema osebama, ugotovimo, ali se pogovarjamo s strojem ali s človekom. Stroj prestane Turingov test, če razsodnik ne more razločiti, ali se pogovarja s človekom ali s strojem. Glasba pričenja z dolgim tonom, prav s takim, s kakršnim je pričel nekoč Richard Wagner svojo pripoved o Nibelungih. Glasba se kmalu prelevi v harmonično preigravanja, mi pa imamo občutek, da padamo vedno globlje v svet onkraj našega zaznavanja. V tej nekajminutni glasbeni zgodbi se pravzaprav zgodi že skoraj ves film: glasbena elektronika nam ponudi občutke, da gre za prava glasbila, čeprav s kančkom ušesa vemo, da gre za umetno napravljene zvoke, ki nadvse spretno posnemajo svoje originale. Toda – občutek je tisti, ki nas vodi. In občutek je ponovno tisti, ki nas vara. A to sploh vemo?
Geoff Barrow in Ben Salisbury svojo glasbeno zgodbo nadaljujeta s kompozicijo, ki ima naslov Watching, torej opazovanje, gledanje. Ker vemo, da je pogled vezan na enega naših čutov, torej na vid, mu moramo pač v neki meri zaupati. Toda mi ne gledamo in ne opazujemo samo z očmi, nevroznanstveniki pravijo celo, da gledamo z možgani. Z očmi samo zajemamo svetlobne dražljaje. In kaj je to, kaj gledamo? Vsekakor gre za zapleten proces, saj si moramo to, kar gledamo, tudi razlagati. V tem pa nastane tista težava: razlaga je mnogokrat povezana z našim čutenjem, občutenjem in razumevanjem. Iz tega pa nastaja interpretacija sveta, ki ga opazujemo. Tako je tudi Caleb sprva opazoval, nato pa si stvari razlagal. Nekatere pravilno, nekatere pa seveda napačno. Glasba pri tem prav nič ne pomaga. Naslednji glasbeni del ima naslov Ava. Gre za glasbeni opis robotke, privlačne, prikupne, spogledljive, romantične, čutne mašine. Ali pa?
Sledi glasba z naslovom Falling, kar je nekakšen glasbeni kalejdoskop materiala, ki sta ga Geoff Barrow in Ben Salisbury že predstavila – toda prav v tem je morda poanta. Nenehno namreč poslušamo podobne glasbene fraze in imamo občutek drugačnosti, vendar smo ostali z ušesi pripeti na nekaj drobnih glasbeno-ritmičnih elementih, kar pa nas tukaj preseneti je le premišljen in načrtovan crescendo, stopnjevana ritmična disonančna napetost, ki se noče in noče sprostiti. Seveda ne, saj padamo. Toda kam?
Glasba se nadaljuje v nov svet: I Am Become Death. Spraševanje o smrti je enako spraševanju o življenju. Na oboje zagotovo nimamo dobrega odgovora. Lahko pa ga ima robot – saj on stoji na obeh koncih, bi lahko rekli. Toda zavedanje enega in drugega konca (ali: enega in drugega začetka) je iluzija človeka, ki hoče verjeti, da je čas linearen in da mu je vse podrejeno. Glasba se ponovno povrne k dolgemu začetnemu tonu in nas postavi nad sam dogodek. Smrt tako ni več dejanje življenja, temveč neko popolnoma novo dojemanje le-tega. Morda pa gre samo za odnos vklop-izklop funkcije, samo stikalo moramo najti. In če gre v eno smer, gre prav gotovo tudi v drugo: torej izklop-vklop. Naslednji stavek ima naslov Hacking-Cutting in nas želi prepričati, da je Ava skupek palic, vijakov, žic, kablov, elektronskih vezij in še celega kupa drugih materialov. A ko bolj natančno premišljujemo svoje telo, lahko ugotovimo, da smo iz takšnih materialov sestavljeni tudi mi. Le da jih imenujemo drugače: kosti, žile, kite, mišice, jetra … V čem je razlika?
V nadaljevanju slišimo del z naslovom The Test Worked. Osupljivo. Test deluje. Razlike med Avo strojem in Avo osebo so praktično izbrisane. Človek je postal (končno) stroj in vsekakor je stroj postal (končno) človek. In ker ni več razlike, tudi ni več pomembno, kako temu bitju rečemo. Glasba se srečuje z zvoki, ki pa temu nasprotujejo. Globoki, zaviti toni se nočejo osamosvojiti in zaživeti v svoji življenjski ritmiki – nenehno iščejo sorodno harmonijo, s katero bi lahko postali vsaj interval, če že ne sozvočje, torej akord. Ko to prenesemo v človeško življenje pa zlahka ugotovimo, da mnogi ne zmorejo so-bivati niti v intervalnem razmerju tako, kakor bi morali. Glasba temu pravi konsonančni odnos, torej odnos stabilnega intervala – v nasprotju z disonanco, ki je nenehno labilna in potrebuje svoj razvez, svojo konsonančno razrešitev. Še dobro, da imamo robote, a ne? Več kot odličen del ima naslov The Skin, torej koža. Ker gre pri človeku za organ, ki je vezan na mnogo dražljajev, je vendar eden poglavitnih tip. Geoff Barrow in Ben Salisbury se tej glasbi posvetita z vso pozornostjo in ponudita tipajoče tone, kratke pulze, ki se drug za drugim zlagajo v namišljeno melodično frazo. Tako se tip prelevi v glasbeni otip in pred našimi ušesi pove zgodbo človeka in stoja, stroja in človeka v ljubezenskih otipih in ekstazi.
Glasbeni del z naslovom Out je nekakšen ultimativen prehod Ave med tem, kar je razumela kot noter in tem, kar je zunaj. Ko opazujemo njen odnos do sveta ‘zunaj’, ga zlahka primerjamo z antropološkim čudenjem človeka, da je zemlja okrogla, da velja v vesolju heliocentričen sistem in da obstaja gravitacija, čeprav je ne vidimo. Ava spoznava, da obstajata dva svetova. Eden zanjo in eden za tisto, kar ona predstavlja. Vendar moramo pri tem opozoriti še na eno nianso: obstaja namreč še svet, v katerem se njo opazuje. Tako, kakor vsako bitje. Zaključek celotnega popotovanja pa predstavlja glasba z naslovom Bunser Burner. To skladbo so naredili The Cuts, kar je rock skupina iz Kalifornije. Ker so ostali zvesti temu, kar sta ponudila že Geoff Barrow in Ben Salisbury, med vsem skupaj ni prav velike razlike. Čeprav uradno več ne obstajajo, pa se priložnostno očitno še sestanejo in naredijo nekaj takšnega, kot lahko slišimo ob koncu filma Ex_Machina.
Ob koncu le še ena misel: obstaja avtomatiziran Turingov test, imenovan CAPTCHA (Completely Automated Public Turing Test to Tell Computers and Humans Apart). To je program, ki zna sestaviti in oceniti test, ki ga sam ne zna rešiti. Gre namreč za program, ki je namenjen temu, da iztreblja programe-robote. In kako deluje? Srečate ga na internetu: pred nami je vizualna naloga, pri kateri moramo običajno prepisati nekaj črk in številk, ki jih vidimo na sliki zamazane ali ukrivljene. In pametni program iz našega odgovora prepozna, ali smo še ljudje, ali pa smo že roboti. Res dobro.
