Plačujem v krvi, ki moja ni

Preden začnemo z boljšimi rečmi: Stožice so se znova izkazale kot popolnoma neprimerno prizorišče za komorne koncerte, povezane z rockovsko poezijo. Cohen, Knopfler, Dylan… Zvok je obupno pingpongovski, prostor prevelik za tovrstno intimo. Križanke bi za take dogodke bile precej boljša izbira. Poleg tega očitno v Stožice zahaja nevzgojena klientela, ki prihaja tja čvekat, stresat pokovko (zanikrneži niti škrniclja ne odnesejo v smeti, ampak ga, s plastenko vode ali kokakole vred, pustijo pod stolom) in žlampat pivo. To bi lahko počeli tudi doma, v gostilni ali ob televiziji. Kar sem razočarano zapisal že ob Knopflerju leta 2013, ponavljam tudi zdaj: na koncert se ponavadi pride poslušat, vsaj tako so nas svojčas učili, ne razkazovat slabih manir. Nekaj drugega so koncerti zabavne glasbe za masovno občinstvo, ki pride žurirat; Dylan ni eden takih izvajalcev.

Toliko o tem. Če torej pustimo ob strani slabo karmo načina pripuščanja obiskovalcev v dvorano (nekateri so zato, ker so čakali v eni sami predolgi vrsti, zamudili prvih petnajst minut koncerta), zvoka in razgrajačev, pa nekolikanj slabši obisk (bržčas zlasti zaradi visoke cene kart in praznika), je bil četrti Dylanov koncert pri nas srečen dogodek. Repertoar, sicer identičen tistemu iz nemškega Bamberga (23. 6. 2015), je bil dobro izbran in natančno odmerjen, začenši z oskarjevsko Things Have Changed. Veseli me, da umetniki, kot je Dylan, igrajo nove(jše) pesmi in se ne zanašajo (več) na “best of”, kar nekoliko zamerim denimo McCartneyju in Fogertyju, ki se zadnja leta večinoma zadovoljita z večnim preigravanjem enih in istih zimzelenčkov, čeravno imata v predalu dobre nove pesmi. Dylan pa ne. Leta 1997 se je začela njegova avtorska renesansa, ki še traja, in tudi v živo je odličen, čeravno je prenehal igrati kitaro in zdaj samo še poje ter pri nekaterih pesmih ubira klavirske tipke, česar takisto ne počne (več) slabo.

Ko govorimo o novih pesmih, govorimo zlasti o albumih med letoma 1997 in 2012. Slišali smo torej pesmi z albumov Time Out Of Mind, Love And Theft, Modern Times, Together Through Life in Tempest, pa tudi dve z letošnjega, Shadows In The Night, kar se je zdelo še posebej imenitno: Dylan je mojstrsko zapel Autumn Leaves in I’m A Fool To Want You, poleg tega pa naredil zanimiv prerez nekoliko starejših pesmi, denimo She Belongs To Me iz leta 1965 z albuma Bringing It All Back Home, Tangled Up In Blue in Simple Twist Of Fate z mojstrovine Blood On The Tracks (1975), v dodatku pa smo slišali domiselno prearanžirano Blowing In The Wind z njegovega drugega albuma The Freewheelin’ Bob Dylan (1963).

Vrhunec večera je zame osebno (poleg High Water iz leta 2001) bila izvedba pesmi Forgetful Heart z albuma Together Through Life (2009), ki ga pisci nekako ne omenjajo pogosto ob novodobnih albumskih mojstrovinah, kot sta denimo Modern Times in Tempest, a vendar je plošča skrit biserček, ki vedno znova preseneti. Dylanova spremljevalna zasedba pa je sploh poglavje zase: strat, les paul, pedal steel, banjo, gosli (tole troje je igral isti glasbenik), bas, bobni in klavir, ki grejo v korak z Dylanovim vokalnim izrazjem, ne potrebujejo monologov med pesmimi, pa tudi zabavnjaških vzklikov za animiranje občinstva ne: sami po sebi poženejo srh po hrbtu in znova potrdijo staro resnico, da dobre pesmi ne potrebujejo “umetnih sladil”. Aranžmaji so minimalistični, a možje dobro vedo, kje in kako kaj zaigrati. Tudi Blowing In The Wind po toliko letih, zlasti v novem aranžmaju, še vedno (z)gane poslušalca. Da o zaključni Love Sick z albuma Time Out Of Mind ne govorimo; Dylan hodi po mrtvih cestah, sit je ljubezni, a si je hkrati želi. Srhljiva “mrtvaška koračnica” je bila kot nalašč za zaključek večera, ki je okoliščinam navkljub vnovič, kot že tolikokrat, potrdil Dylanov status v svetu sodobne umetnosti. Da namreč ne gre za “zabavno”, “popularno” ali kakršnokoli že glasbeno predalčkanje. Gre za dobro glasbo, ki je s presežno poezijo in interpretacijo spojena v vrhunsko besednoglasbeno izkušnjo. Tu postavimo piko. Pravzaprav podpičje, saj je treba nujno ponoviti: Dylan je odličen pevec, pa naj si mislijo in govorijo, kar hočejo. S svojim počenim, prežganim glasom mimogrede poseka marsikakega sterilnega belkantovčka, ki si domišlja, da z napihovanjem ustvarja vzdušje. Dragi moji, vzdušje ustvarjajo izkušnje in interpretacija; tega se ne da priučiti. Je pa neprecenljivo.

 

 

Spored:

Things Have Changed
She Belongs to Me
Beyond Here Lies Nothin’
Workingman’s Blues #2
Duquesne Whistle
Waiting for You
Pay in Blood
Tangled Up in Blue
I’m a Fool to Want You

High Water (For Charley Patton)
Simple Twist of Fate
Early Roman Kings
Forgetful Heart
Spirit on the Water
Scarlet Town
Soon After Midnight
Long and Wasted Years
Autumn Leaves

Dodatek:

Blowin’ in the Wind
Love Sick

Share