Septembra bo pri založbi Jazzman izšla sicer že naslednja izdaja nadaljevanke kompilacijskih albumov s skupnim naslovom Spiritual Jazz, a zaenkrat zadnja, osemnajsti del, postreže jazz iz socialističnega bloka na dveh dvojnih albumih naslovljenih Behind The Iron Curtain (Esoteric, Modal And Progressive Jazz From Central & Eastern Europe (1962-1988) – Part 1 and Part 2). Številni zahodnjaki so bili presenečeni že nad tem, da se je v socializmu sploh igralo jazz. Pravi šok je sledil, ko so ugotovili, kako zelo dober jazz in odlični glasbeniki so tam doma. Tudi nekaj meni ljubih izvajalcev je uvrščenih na zgoraj omenjenem izboru iz obdobja od šestdesetih do osemdesetih let prejšnjega stoletja. Oba dvojna albuma priporočam v poslušanje, da si boste poiskali za začetek tiste, ki vam bodo sedli v uho že ob prvem poslušanju. Med njimi so tudi Tone Janša, Aladar Pege in Zbigniew Namyslowski, o katerih sem že pisal, zato se bom tokrat posvetil nekaterim drugim, ki so večinoma snemali po tem časovnem okviru.
Madžarska in Poljska sta dve veliki deželi z dolgo zgodovino, bogato kulturo, spreminjajočimi se velikimi zemljevidi v različnih obdobjih in seveda zelo talentiranimi umetniki. Tokrat se bom osredotočil na nekaj izstopajočih posameznikov, ki so pomembno zaznamovali jazzovsko sceno v njihovi domovini, a je njihovo ime močno odmevalo tudi preko meja okolja, iz katerega izhajajo.
Panonski svet specifično odzvanja v glasbah celotnega področja, ki ga je v prazgodovini zalivalo morje, od katerega je ostal le še Balaton, če ne omenjam številnih manjših jezer in jezerc. Nežnost in melanholija mehkih, blagih duš dobrohotnih Prekmurcev je prisotna v muziki Miška Baranje in njegovih muzikantov. Cimbale enako otožno zvenijo v Vojvodini, prav tako kot v domovini čardaša, kot antipod ognjevitosti in strasti istih ljudi, po katerih se pretaka duh iste mentalitete. Slovanska duša, mila in ognjevita, se križa s preprosto in zapleteno cerebralno krajino tudi v jazzu sodobnikov, ki sodijo med najboljše eksponente današnjega evropskega jazza.
Kaj bi danes igral Coltrane, se pogosto sprašujem, še zlasti, če pomislim, da je bila njegova muzika vsakih toliko let nekaj povsem drugega od tistega, kar je delal le par let prej. Najbolj radikalna premena se je zgodila tik pred njegovo smrtjo, in danes te njegove muzike iz zadnjih dveh let praktično ne morem več poslušati. Takrat se je ta glasbeni genij, kot stalni iskalec nečesa novega in drugačnega, zdel delu njegovih oboževalcev pred časom, a mu nekateri njegovi dolgoletni sodelavci niso več mogli (ali hoteli) slediti. A spremembe v razvoju se ne dogajajo le glasbenikom, temveč tudi poslušalcem. Morda sem pa jaz zdaj za časom in ne razumem (niti se nočem več s tem truditi) več tistega, kar sem se svoj čas trudil razumeti? Najbrž se del odgovora skriva na obeh plateh.
Z isto dilemo se srečam vedno, ko poslušam madžarskega saksofonistaAkosha Szelevenyija. V Franciji so ob prelomu tisočletja evforično trdili, da je on nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo francoskemu jazzu (ki je izbral Francijo za svoj domicil in si tam ustvaril renome kot eden najboljših). A z razpadom te (večinsko francoske) zasedbe, ki je ustvarila serijo odličnih albumov (Panonia, Eletter, Lenne, Vetek, Omeko in drugih), je bil tudi konec mojega neomajnega navdušenja nad njegovim muziciranjem. Zakaj? Miles Davis je nekoč dejal, da je bistvo muzike v emocijah, v občutenju, v srcu in to je tisto, kar se te dotakne. Eksperimentiranje (sicer tehnično odlično podkovanih instrumentalistov) brez vsebine (zgodbe – občutenja) in forme je pogosto le samemu sebi namen in v večje zadovoljstvo glasbenikom samim kot publiki. Ampak, ali se res lahko povsem požvižgaš na ljudi, na občinstvo, saj avtorji – umetniki vendarle pišejo, igrajo in slikajo za njih? Proizvodnja in kohabitacija različnih neobičajnih zvokov v interakcijah še tako nadarjenih posameznikov pa je predvsem stvar izvirnosti, ki običajno nima v sebi nič drugega, razen tega (je pa drugačna!). A ta drugačnost za vsako ceno je pogosto pogubna, če vodi v slepo ulico in če od tam ni več vrnitve. Tako da upam, da bo novi (nori) Akosh enkrat spet srečal tistega starega Akosha (ko se bo odlepil od Aylerja in se spet vrnil k Coltranu iz časa njegovega legendarnega kvarteta v začetku šestdesetih). Do takrat pa so moja izbira njegove zgoraj naštete plošče.
Pri Akoshu me navdušita njegova eruptivna impulzivnost in ognjevita strast, ki te posesata v vrtinec turbulenc mogočne skupinske igre. A Akosh S. (Unit) je bil meteor, ki je priletel v orbito in se razblinil, medtem ko je njegov starejši madžarski kolega Mihaly Dresch stalnica kot dobro utirjeni planet v kozmosu, ki zasleduje svojo pot že pol stoletja. Na Drescha sem postal pozoren pred desetletji, ko je še igral v kvintetu pianista Karolyja Binderja. Danes izstopa tudi po tem, da je v svojo aktualno jazz zasedbo vključil cimbalonkot enakovreden instrument (porinil ga je celo v ospredje). Ta s specifičnim zvokom poskrbi za prepoznavo in navezavo na melos tipične madžarske folklore. Cimbalona ne slišim kot tradicionalnega nosilca (izpovedovalca) melodije, ampak kot sol in poper v pekoči teksturi te madžarsko obarvane kombinacije tradicije in sodobnosti, ki se lepo prepletata. Angleško jazzovsko občinstvo je razvajeno in kritično, a je svoje navdušujoče odobravanje dobre muzike izpričalo tudi po koncertu Mihalyja Drescha v Londonu pred nekaj leti. Prav tam posneti koncertni album Mihaly Dresch Quartet – Live In London (Morotva Records, 2024) je tisti, ki ga najbolj toplo priporočam.
Včasih smo težko prišli do posnetkov vzhodnoevropskih glasbenikov, danes ni več tako. K temu je znatno prispevalo predvsem v osemdesetih letih porojeno zanimanje za etno glasbo. Spomnimo se navdušenja nad večglasnim petjem ženskega Tria Bulgarka ali pa srbskih trubačev. Sočasno so se prebijala iz anonimnosti tudi imena izjemnih instrumentalistov iz teh socialističnih dežel. Takšna sta bolgarska klarinetist Ivo Papasov in mojster na kavalu Teodosii Spassov. Ta je sicer manj znan, poznamo pa ga iz sodelovanja z Vlatkom Stefanovskim v projektu Balkan Horses.Ustvarjalnost večine od njih je bila močno vpeta v tradicionalno izročilo ljudske glasbe; tak primer je tudi zasedba Ikadem Orkestar. Čudoviti ženski vokali navdušijo vedno – bodisi v solistični, bodisi v skupinski izvedbi, ko se prepletajo v hipnotični ekstazi. V mojem CD predvajalniku sta pogosto izjemno zanimivi in raznoliki plošči Welkya in Vera Teodosiija Spassova. Pianist Milcho Leviev pa je svetovno najbolj znan jazzist iz Bolgarije, ki si je ustvaril ime v orkestru Dona Ellisa v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Bulgarian Bulge je njegova prepoznavna skladba iz tistega časa, ki jo ponujam v treh različnih izvedbah; avtorjevi, Don Ellisovi in Vivi Vassileve na marimbi.
Preambiciozno bi bilo poskusiti v eni sami kolumni predstaviti celotno sliko jazzovskega dogajanja v vzhodni Evropi. V prejšnji sem tako izpostavil Raimondsa Raubiška iz Latvije, v nekaj predhodnih pa mimobežno tudi nekaj Rusov in drugih, ki so gostovali pri nas, na jazz festivalu Ljubljana (beri kolumno Poslušam in razmišljam – 7) in na drugih zahodnoevropskih odrih. Sčasoma se bo sestavila celovitejša slika, h kateri je kar nekaj podob prispevala tudi založba ECM. Češki tandem Jiri Štivin / Rudolf Dašek se je z dueti flavte in kitare prebil iz lokalnega okolja prav s pomočjo te pomembne nemške založbe, ki je tudi sicer izdatno pripomogla k mednarodni slavi poljskih jazzistov. Kaj pa kitarist (Jaroslaw) Jarek Śmietana, ste že slišali zanj?
Poljska se ni znašla v mojem fokusu zgolj zaradi jazzovske scene, temveč še bolj zaradi revolta in več poskusov oboroženega upora njihovega ljudstva – zlasti delavcev in študentov (že leta 1971) proti sovjetski prisotnosti in zatohlosti sistema, ki je štiri desetletja dušil ta narod. In ta narod, njegovo delavstvo pod vodstvom sindikata Solidarnost, je izbojeval prvo in najpomembnejšo zmago v dokončnem sesutju sovjetske nadvlade v vzhodni Evropi. Ja, na Poljskem so se dogajale zanimive in pomembne reči, po katerih so se razlikovali od sosednjih držav.
V okviru obravnavane teme današnje kolumne, je gotovo potrebno povedati, da Varšava na jazz festivalu Jazz Jamboree že od leta 1958 dalje predstavlja ustvarjalnost tovrstne glasbe in da je ta festival med najstarejšimi v Evropi. V arhivih njihovega nacionalnega radia, Polskie radio, se zbirajo posnetki vseh nastopajočih, ki jih redno predvajajo in tudi izdajajo na ploščah. Njihova nacionalna gramofonska založba Muza Records je sistematično izdajala te posnetke in tako lahko danes dobimo celovit vpogled v vse, kar se je tam dogajalo. Pri 37 letih tragično preminuli pianist Krzysztof Komedaostaja legendarna figura poljskega jazza tudi kot avtor filmske glasbe za zgodnje filme Romana Polanskega. Med njegovimi ploščami omenimo album Astigmatic iz leta 1965, ki ga je posnel štiri leta pred smrtjo. Na njem slišimo tudi kasneje mednarodno uveljavljenega trobentača Tomasza Stanka, ki je snemal tudi za ECM. V katalogu te cenjene nemške založbe najdemo tudi nekaj plošč priznanega saksofonista Tomasza Szukalskega. Najdemo ga tudi na posnetkih drugega znanega poljskega saksofonista Zbigniewa Namyslowskega, ki je tudi znanec z naših jazzovskih odrov. Njegov album Winobranie sem že izpostavil med njegovo bogato diskografijo, iz začetka kariere pa so posnetki na albumu Lola. Pevko Urszulo Dudziak smo spoznali iz sodelovanja z možem violinistom Michałom Urbaniakom. Najpomembnejši sodobni jazzovski violinist Zbigniew Seifert, ki je bil prav tako Poljak, pa sodi med peščico mojstrov tega v jazzu redkega instrumenta, o katerih bom povedal kaj več ob drugi priliki, ko bo govora o instrumentih, ki jih poredko srečamo v jazz zasedbah, čeprav so v drugih žanrih med nepogrešljivimi.
Ob tako razviti jazzovski sceni, nas ne more presenetiti, da je bilo njihovo občinstvo pravzaprav privilegirano, ko so leta 1987 v Varšavi lahko videli in slišali nastopiti legendarno Alice Coltrane na enem njenih redkih nastopov v živo. Je morda »duh« tega nastopa v njihovi bližini bil tisti, ki je vplival na glasbeno pot in usmeritev dveh glasbenic, ki sta se šolali na Poljskem? Leta 1979 rojena ukrajinska harfistka Alina Bzhezhinska je namreč preživljala formativna leta prav na Poljskem, kjer se je leta 1990 rodila tudi danes popularna pianistična zvezdnica Hania Rani(szewska)? Tako kot je bil John Coltrane dobri dve desetletji prej vzornik številnim mladim glasbenikom, ki so se v vzhodni Evropi tudi s free jazzovsko glasbo upirali tiraniji enoumja in hlepeli za svobodo…ki je prišla nekaj let pozneje, ko so porušili Berlinski zid in so se kot lego kocke začeli podirati še zadnji zidaki t. i. železne zavese.
