Mitja Reichenberg

Po francosko, prosim

Francoska suita (Suite française, Saul Dibb, glasba Rael Jones, 2014)

Filmi po knjižnih uspešnicah so na neki način preizkušena zgodba – seveda, če se je knjiga pred tem izkazala vsaj za koliko toliko uspešno. In očitno je, da gre v tem primeru za dokaj verjetno knjižno uspešnico, ki je svojo pot našla tudi na slovenske knjižne police. V reviji Bukla, je Samo Rugelj o njej zapisal, da ni pogosto, da so vsaj toliko kot vsebina romana zanimivi tudi njegov nastanek in pot do izida ter usoda njegovega avtorja. Nedokončani roman francoske pisateljice judovskega rodu je pač treba brati skupaj z življenjsko zgodbo avtorice, na kar neposredno kaže tudi delo samo, saj poleg literarnega besedila v dodatkih vsebuje tudi avtoričine zapiske o načrtih v zvezi z romanom ter prepise korespondence, s katero so jo različni ljudje, predvsem njen mož, želeli rešiti iz internacije. Kot potomka ukrajinske buržoazne rodbine (njen oče je bil izjemno bogat bankir), ki se je pred oktobrsko revolucijo, ki bi lahko bila zanje usodna, zatekla v Pariz, se je Irène Némirovsky po prihodu Nemcev v Francijo na začetku druge svetovne vojne skupaj z možem in hčerkama zatekla na francosko podeželje.

Tam je začela snovati petdelno tisočstransko sago o usodi različnih družbenih slojev ob sovražni okupaciji. Sredi leta 1942 so jo zaradi njenega porekla internirali in kljub vztrajnemu posredovanju njenega moža, ki ga je kasneje doletela enaka usoda, se je za njo izgubila vsaka sled. Ena od hčerk je tenko in gosto pisan rokopis prvih dveh delov (ostali trije niso bili nikoli napisani), ki sta mu botrovala pomanjkanje črnila in papirja, kasneje pretipkala. Roman je končno izšel šele pred nekaj leti, avtorica pa je zanj posmrtno dobila nagrado Prix Renaudot. V gosto tkanem in vizualno sugestivnem pisanju epskega zamaha tako v prvem delu (Junijska nevihta) skozi kopico likov uzremo razpad družbenih norm in človeških vrednot v trenutku, ko Parižanom postane jasno, da bodo v prestolnico vkorakali nemški okupatorji. V drugem delu (Dolce) pa se preselimo na podeželje, kjer se tako avtohtoni prebivalci kot tudi tisti, ki so se tja zatekli iz mest, soočajo z različnimi temeljnimi dilemami ob stikih s predstavniki sovražnih enot. In temu sledi tudi film, v katerem vidimo, kako se med drugo svetovno vojno (po nacistični okupaciji Francije) v podeželsko hišo mlade Lucile Angellier (Michelle Williams) naseli Bruno von Falk (Matthias Shoenaerst), častnik nemške vojske.

Kljub začetnemu nezaupanju se med njima splete tiha naklonjenost, kar želi Lucilina tašča (Kristin Scott Thomas) izkoristiti za pridobivanje in posredovanje koristnih podatkov uporniškemu gibanju. Toda ko se okupatorjeva agresija nad Francozi stopnjuje, se Lucile znajde pred usodno dilemo, ali naj uboga svojo pamet in izda svoje srce ali pa naj sledi svojim čustvom pogubne romance. Film je delo režiserja Saula Dibba, ki smo ga že lahko spoznali pri z Oskarjem okronanem filmu Vojvodinja (The Duchess, Saul Dibb, 2008). Film je prejel Oskarja za kostume (Michael O’Connor), glasbo pa je tedaj naredila skladateljica Rachel Portman – najbolj znana predvsem po svoji partituri za film Čokolada (Chocolat, Lasse Hallström, 2000) z odlično igralsko zasedbo: Juliette Binoche, Alfred Molina, Carrie-Anne Moss, Johnny Depp in Judi Dench. Tudi tokratni angleški skladatelj Rael Jones, bolj znan kot odličen kitarist in multi-instrumentalist, je skoraj novinec na tem glasbeno-filmskem področju. A priznati moramo, da mu je glasba kar dobro stekla. Zanimivo pa je, zakaj je v naslovu romana (in v naslovu filma) prisotna suita. Gre za ciklično glasbeno obliko, ki je sestavljena iz stiliziranih plesov daljnega 16. In 17. stoletja. Pri tem pa moramo poudariti, da je verjetno osnovna ideja v prvih dveh obveznih plesih, namreč: prvi je allemanda, ki je nemški ples, drugi pa couranta, ki je francoski ples. Allemanda je pravzaprav francoski izraz za ‘nemški’, medtem, ko je couranta hiter francoski družabni salonski ples, poln poskokov in tekanja (lat. courir = teči). Kakorkoli – Rael Jones je pri filmu že delal, igral je kitaro v filmski bondiadi Kvantum sočutja (Quantum of Solace, Marc Forster, 2008), sicer pa je to njegova prva samostojna partitura za celovečerni igrani film.

Nekakšno osrednjo vlogo ima v filmu skladba-popevka Bel Ami, nastala prav tako po ideji romana (Guy de Maupassant, 1885), pojavljena prvič v nemškem filmu Bel Ami (Willi Forst, 1939) in predstavlja pričetek ne prav prijetnega zgodovinske obdobja. Glasbo je naredil Theo Mackeben in z njo postal več kot slaven. Ne moremo trditi, da se je Rael Jones naslonil na to glasbeno izročilo, vendar lahko v njegovi glasbi prepoznavamo duha te pesmi, nekakšno idejo sladko-grenkega spoznanja. Tako se prvi del partiture z naslovom I Am Free glasbeno spogleduje s to otožno pesmijo, nadaljuje pa z Bleed You Dry, nekakšno obrnjeno logikot zapeljevanja in mehkobe. Glasba deluje v filmu kot naratorka, kot pripovedna spletkarka med usodami različnih ljudi. Tudi Like Tinnitus je s svojim piskom nekaj posebnega. Tinitus je sicer pisk, ki ga slišimo v ušesu, rečemo mu tudi ‘zvonjenje’, vendar gre bolj za neprijeten visok ton, ki lahko nastane zaradi različnih vzrokov. Morda je ena bolj zanimivih idej ta, da gre za depresijo, povezano z glasbeno-zvočno halucinacijo. Vsekakor pa gre bolj za fiziološki in psihološki simptom, kakor pa za akustiko. Tako se tinitus sprevrže v The Germans Arrive, morda nekoliko pretiran korakajoč melodičen kliše, s katerim pa se Rael Jones opredeli do prihajoče vojske in časa. Še vedno iščemo in čakamo idejo suite, plesno zasnovane glasbene osnove. Morda pa je korakanje nemške vojske nekakšna allemanda za prihajajoči čas. In zgodi se odgovor na nemški Bel Ami – to je francoska pesem Parlez Moi D’amour. Napisal jo je Jean Leonir leta 1930, kar pomeni, da se odlično poda v čas, o katerem govorita tako roman, kakor tudi film. Lucienne Boyer je bila prva, ki jo je zapela in tako postavila neizbrisni pečat za njeno izvedbo. Sledi Das Ist Berlin, nemška popevka – in če smo imeli do sem občutek, da ne gre za plesno suito, potem sedaj razumemo naslov. Ena najbolj znanih izvedb izhaja od Marlene Dietrich, kar sploh ni nepričakovano, čeprav pa je glasbeni preboj s to pesmico naredil Hildegard Knef. Tudi plesna De Temps en Temps (prev. Od časa do časa) nas postavi v čas zgodbe – a skladatelju Raelu Jonesu dela sive lase. S svojo partituro se mora namreč ‘nasloniti’ v te skladbe, ki film obkrožajo. Njegov del Gettin Used to it se torej poigrava s plesnim ritmom, ki pa je zastrt, umaknjen v klavirske zvoke in izzvan preko mehkobe godal. Ne moremo trditi, da se ne poda sami zgodbi, vendar nekoliko odstopi iz vzdušja originalnih popevk tedanjega časa. Toda – ali ni prav v tem tisto, kar združuje nezdružljivo, kar dela suito?

Tudi glasba Treat of Occupation se obrne bolj kot ne v kliše temnega zvoka, predvidljivih globokih udarcev in prežečega pulza. Obrat v Green Shoots je obrat v klavir, ki ga vedno pomaga priklicati melanholijo, tragično osamljenost velikih dejanj in odločitev. Tudi Enemies Forever se poglobi bolj v zgodbo, kakor pa v filmski jezik, zato deluje povezovalno in na trenutke tudi predvidljivo. Rael Jones se očitno ne podaja prav na predrzne glasbene poti, saj se večji del časa giblje znotraj žanra in varnih okvirjev. Enako je s skladbo Brunos Theme, ki se ne more otresti rapsodičnega klavirja in usode njegovega zvoka. Jones naredi nekakšno chopinovsko obarvano glasbo, ki pa na trenutke deluje vse preveč znano. To se sprevrže v Sunlit Kiss, mehko romantično in sentimentalno glasbeno paleto, s katero ni povedano prav nič novega. Enaka usoda doleti Slanderous Letters, Running Through in They Come For, šele v Raids se glasba premakne iz svoje mrtve točke, v katero jo je Jones pač potegnil. Nekoliko bolj ritmično obarvana in pulzivno nastavljena partitura daje slutiti resnobnost filma in notranjega zapleta, boja glavnih likov. Rael Jones zaključuje svoje popotovanje s skladbo Precious to me, zvočno apoteozo vsega, kar je bilo moč preživeti – in v spomin ter opomin za tiste, ki tega niso. Vojna je pač nekaj, kar ne izbira sredstev za doseganje še tako nepomembnih ciljev, daleč od tega, kar bi lahko imenovali človeško.

Ljubezen? Ta tako ali tako nima imena. Gre za film in zgodbo o ženski in ne o vojni, še najmanj pa o vojaku.