Današnjo kolumno bi lahko naslovil tudi »Mi iz RŠ«, saj nameravam obuditi spomin na čas in nekatere sopotnike, s katerimi sem preživel lep čas svoje mladosti na tej naši legendarni radijski postaji. Ne bom spregovoril le o sebi, temveč imam namen spomniti in zahvaliti se za sodelovanje tudi sodelavcem, brez katerih moje oddaje ne bi bile takšne kot so bile. Tudi linki vodijo do glasbe, ki je »valovala« takrat z nam ljube radijske frekvence, v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Čeprav je bila o RŠ-u napisana že tudi zajetna knjiga Radio Študent brez nagobčnika (Mladinska knjiga, 2023), bogata s številnimi faktografskimi podatki ter pričevanji in opremljena s fotografskim gradivom, menim, da določene zgodbe niso nikoli do konca izpisane. Vsaka izpoved in vsak članek je kamenček v mozaiku umetnine, ki zrcali ustvarjalnost mlade generacije iz različnih obdobij po letu 1969. Čim številnejša bodo pričevanja o tem, tem popolnejša bo informacija o raznolikosti in bogastvu, ki ga v naš kulturni prostor prispeva ta majhen, a po pomenu in poslanstvu velik radio.
In kakšna simbolika je že v datumu, ko se je RŠ prvič oglasil v eter prav 9. maja 1969, na datum obletnice zmage nad nacifašizmom leta 1945. Tako kot je bil v času okupacije naše domovine med 2. svetovno vojno Radio Kričač glas upora pod okriljem OF, je Radio Študent tudi svojevrsten glas upora in hrepenenja po svobodi, le da tokrat v času miru proti etablirani kulturi, in z jasno tendenco izraza drugačnih pogledov na politiko in ustvarjalno svobodo. Kot tak je glas mladih, drugačnih ljudi, polnih upanja in življenjske energije, ki živijo v tem času, ki niso obremenjeni s preteklostjo, temveč so zazrti v negotovo prihodnost, ki bi sicer morala biti lepša od tiste iz časov njihovih očetov in dedkov.
Pred časom sem gledal dva dokumentarca s podobnim izhodiščem obuditve spomina na dva fenomena svojega časa, ki vsak po svoje tudi sovpadata s časom nastanka in prvih let delovanja RŠ. Dokumentarec Veseli upor (2018) o študentski reviji Tribuna me je spodbudil k razmisleku o tovrstnih pisnih ali filmskih zapisih in predstavitvah ter načinu dokumentiranja. A o nekem mediju, njegovih ustvarjalcih in času ter okoliščinah ni primerno narediti izdelka tako, da mu z načinom prikaza z enodimenzionalnostjo narediš več škode kot koristi. Tribuna je s svojo kritičnostjo svojčas bila med tiskanimi mediji to, kar je med radijskimi postajami RŠ še danes. Zanka, v katero se kar pogosto ujamejo takšni dokumentarci, je izbor pričevalcev/ustvarjalcev, ki so danes vsi po vrsti že priletni gospodje. Če povzdigujejo le same sebe, s tem osiromašijo celotno zgodbo, ker jo zreducirajo le na svojo vlogo pri skupnem projektu. Gotovo nam prija, da smo še živi, da se nas kdo spomni, da dobimo priložnost obuditi spomin in povedati kaj o temi, ki je predmet zanimanja. A če ne gre za avtobiografske izdelke, ni korektno, da se druge sodelavce le bežno omeni, ali pa sploh ne. To je bil glasen očitek mlajših generacij Tribunašev, da so bili prezrti. Zgodi pa se tudi obratno. V obeh primerih ostane grenak priokus.
Pač, ko govorimo o zadevah izpred petdesetih in več let, se hitro ujamemo v zanko selektivnega spomina posameznika, ki pogosto tudi zgreši bistvo, o katerem teče beseda. Tak primer je tudi dokumentarni film Köln 75 tuje produkcije, ki sem ga gledal pred kratkim in sloni na 50-ti obletnici nastanka plošče Keitha Jarretta The Köln Concert, ki je odtaval daleč vstran od tega genialnega pianista, njegovega bogatega, a zapletenega notranjega sveta, ter gradil »privlačnost« na trivialnostih vezanih na osebo nedorasle menedžerke, ki ji je po spletu srečnih okoliščin vendarle uspelo izpeljati organizacijo in realizacijo koncerta, ki se je zapisal v zgodovino, kot najbolje prodajana solo klavirska plošča vseh časov. Vsiljiv novinar kot dodatna prtljaga pianistu in neumornemu zanesenjaku Manfredu Eicherju pa zmedena dvajsetletnica sta sicer življenjska lika, kot jih res srečamo v ozadju tega dogajanja, a ne sodijo v prvi plan, če si se namenil pokloniti Jarrettu in opozoriti na eno njegovih najboljših, pravzaprav nesmrtnih plošč. No, in tu se je začelo kmalu zapletati, ker z izjemo v film vključenih posrečenih in kvalitetnih kratkih definicij nekaterih glasbenih podžanrov, stvari niso bile zgled točnosti. Jarrett je bil namreč sredi sedemdesetih že mednarodno zelo uveljavljen, cenjen, komercialno uspešen in znan tudi pri nas, v filmu pa so ga prikazali kot nekoga neznanega, faktor velikega tveganja ipd. neumnosti samo zato, ker punca (Vera Brandes) ni imela pojma o stvari (še huje – o človeku), katere se je lotila. Ampak, tudi tako se lahko začne preboj na sceni, saj je po tem koncertu postala znana in je osnovala tudi lastno založbo veraBra Records, ki ima v svojem katalogu zanimive izvajalce in odlične plošče (med njimi Lounge Lizards). Za oboje hvala, a se mi ne zdi v redu, da je nekdo pravzaprav naredil film bolj za njeno promocijo tako, da je hkrati (po principu »cilj opravičuje sredstva) zlorabil Jarretta in njegov slavni koncert.
Oba primera sem izpostavil zato, ker si želim, da ne bi bilo takšnih spodrsljajev, ko se bo kdo nekoč lotil filmskega dokumentarca o Radiu Študent, ki se je prvič oglasil v eter 9. maja 1969, prav na Dan zmage. In ker je prav te dni spet ta znamenita dvojna obletnica, namenjam današnje razmišljanje in poslušanje obdobju med letnicama 1969 in 1975, ko je bil 24. januarja 1975 posnet Jarrettov znameniti koncert v Kölnu.
Od rojstva do danes je na tem radiu nabiralo znanje in izkušnje ogromno število sodelavcev, ki smo prišli z vseh koncev, različnih pedigrejev, preteklih izkušenj in bodočih karier ter usod. Vtisnili smo bolj ali manj globoke in trajne sledi s svojimi znanjem, entuziazmom in delom. Morda je boljše izhodišče za pripovedovanje zgodbe o Radiu Študent spregovoriti o znamenitih oddajah, ki so se vtisnile v srca generacijam poslušalcev, tudi če so že počasi zbledela ali poniknila v pozabo imena njihovih ustvarjalcev. A vendar, radio smo ljudje, konkretni ljudje z imeni in priimki. Še vedno se rad spomnim zlasti tistih, s katerimi sem sodeloval pri realizaciji mojih projektov, pa tudi sopotnikov, s katerimi sem se bolj ali manj pogosto srečeval na istem »vlaku«. Nekateri so prihajali na radio le naredit svojo oddajo v točno določenem terminu, spet drugim je postal radio pravo zavetišče, kjer si jih lahko srečal ob vsaki uri. A vsem nam je bil nekakšen ustvarjalni dom, ki ga lahko primerjam z ljubljeno osebo. Radio je bil naša ljubezen, ki smo ji bili predani in zavezani. In tako kot je s pravimi ljubeznimi, je tudi s to radijsko zvezo in radijci. Tudi ko smo se razšli in stopamo vsak po svoji poti, se nekateri radi spomnimo tega časa naše mladosti. Spet drugim je bila to le prehodna zveza. Nekateri se še vedno z veliko naklonjenostjo in radostjo srečamo in slišimo, pa tudi poslušamo še vedno iste stvari (na enak ali drugačen način). Spet drugi gredo drug mimo drugega, kot da ne bi nikoli dihali istega zraka in vpijali vzdušja kleti osmega bloka, zazrti le vase, v svoj svet, svoj ego, svojo individualnost in intimo odtujeno od skupnosti, z drugimi in drugačnimi afinitetami, ki sedaj poslušajo druge in drugačne muzike. Nekateri so celo izbrisali iz svojega življenja vse tisto, kar jim je bilo nekoč blizu. Pa res, če so celo zavrgli in prodali celotne zbirke plošč in presedlali z jazza na klasiko, morda niso nikoli ljubili ničesar od tega in so (se) le iskali? Vprašanj več kot odgovorov in zanimivih ljudi tudi veliko. Zato jih bom nekaj naštel, pa če so bili že kje omenjeni ali ne. Iz takega ali drugačnega razloga so pri meni neločljivo povezani s časom dveh desetletij, ki sem jih s krajšimi ali daljšimi pavzami med 1970 in 1990 preživel na Radiu Študent.
Res je, da je Tomo Pirc leta 1970, ko sem prvič stopil na Radio Študent v kleti osmega bloka Študentskega naselja v Ljubljani, bil one-man band, ki je sedel za mešalno mizo v studiu, menjaval plošče na gramofonu, sam izbiral glasbo in jo tudi napovedoval. A to je izjema, ki potrjuje pravilo, da je vsaka oddaja pravzaprav plod timskega dela. Avtor oddaje za izvedbo potrebuje še najmanj napovedovalca in tehnika. Kot sem napisal v najkrajši možni predstavitvi o sebi v prvi kolumni, sem bil član glasbene in kulturne redakcije, zato bom osredotočen na ljudi, ki ljubijo glasbo, govorjeno in pisano besedo ter se spoznajo na tehniko. Brez urednikov pa tudi ne gre, pa če so naklonjeni idejam in predlogom, ali pa jih zavirajo.
Jazz, ampak res dober je bil sklop oddaj, namenjenih tisti čas aktualni jazzovski produkciji, ki jih je na začetku sedemdesetih večino pripravil Stane Sušnik. Moje prve oddaje o jazzu so bile na sporedu prav pod naslovom te oddaje, ki jo je urejal Stane. Sčasoma smo se namreč vključili s posameznimi oddajami tega cikla še drugi sodelavci. Kmalu za mano še malo mlajši sodelavci, med njimi Zoran Pistotnik, ki je kasneje pomembno vplival na preobrat pozornosti k sodobni improvizirani glasbi ter soustanovil Drugo godbo, ki je ponudila pester nabor zlasti etno muzike na naših odrih. Stane Sušnik je bil tisti čas vseprisoten tudi kot glasbeni novinar z objavami v Stopu ter (so)organizator koncertov. S svojo zagnanostjo in resnim pristopom je pomembno vplival na glasbeno orientacijo ljubiteljev muzike. Ko je presedlal z radia na televizijo in se posvetil lepoti cvetja, rož, narave in ambientov, pa je postal cenjen avtor kvalitetnih TV oddaj in publicističnih prispevkov v tiskanih medijih.
Na RŠ je v začetnih letih seveda prevladoval rock, ki se je na osrednji nacionalni radio prebil šele nekaj let kasneje, ko so se na Radio Ljubljana začeli seliti sodelavci glasbene redakcije RŠ. Med prvimi okrepitvami nacionalnega radija sta bila Dragan Bulič in Rihard Kislih. Po krajši epizodi na Radiu Glas Ljubljane se je med glasbene urednike Radia Slovenija preselil tudi moj prijatelj Tomo Pirc. Kasneje so jim sledili še Jane Weber in drugi. Rock v vseh barvah in odklonih pa so na valovih RŠ zastopali Igor Vidmar, Marjan Ogrinc in drugi. Da ne bo nesporazuma in zamere, omenjam le tiste, ki jih osebno poznam iz mojih radijskih let na RŠ.
Blues oddaje, ki sem jih imel na Radiu Študent, so tisto, na kar sem upravičeno ponosen iz več razlogov. Pred mano je le par posameznikov tu in tam, na vsake toliko časa, zavrtelo ali omenilo kakšno ploščo ali skladbo bolj ali manj naključnega bluesmana, za katerega so slučajno slišali, predvsem v povezavi z rockerji, ki jih je oplazil preko blues revivala šestdesetih let (ki pa ni segel do nas). Jaz sem se spoznavanja in raziskovanja bluesa lotil sistematično in zagnano preko predhodnega navdušenja nad soulom in gospelom v srednji šoli. Če nisem imel nobene težave s tem, da sem lahko na RŠ odvrtel nekaj mojih priljubljenih plošč teh izvajalcev, pa sem se za domovinsko pravico bluesa moral kar pošteno boriti in prepričati urednike na višjih nivojih. Odgovorni in glavni uredniki so bili praviloma družboslovci in nekaterim kultura in umetnost nista bila prav domača. Miran Čupkovič in Mile Vreg sta bila kar trd oreh, toda vztrajnost in predanost glasbi ter argument, da bomo kot radio z nečim novim (spet) izstopali, so pripeljali do prvih ciklusov oddaj o bluesu, v katerih sem lahko obširneje predstavil celotno paleto te čudovite glasbe. Po par letih se je začel krog ljubiteljev bluesa širiti in kmalu sem imel krog navdušencev, s katerimi smo diskutirali, si izmenjevali informacije, poslušali plošče, hodili na koncerte… Ičo Vidmar je postal najbolj predan in poglobljen proučevalec bluesa in tisti, ki je na RŠ najbolje poskrbel za to muziko po tistem, ko sem jaz začel sodelovati z osrednjim nacionalnim radiem in tudi tam v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prebil led nepoznavanja bluesa. Kajti, še konec sedemdesetih v celi Sloveniji nisem mogel najti nikogar s kakšno ploščo Roberta Johnsona ali Sona Housa!
Poezija in glasba z roko v roki … za več kot pol ure. Moj najbolj ambiciozen projekt oddaj v okviru kulturne redakcije RŠ. Takratni urednik Zdravko Duša me začuda ni odslovil, ko sem se pojavil z idejo, da bi eno soboto na mesec vse tri ure oddajanja namenili ljubiteljem poezije ter jo »nadgradili« (kot se danes temu reče) z na videz nezdružljivo, a dobro, predvsem pa drugačno muziko. Na osrednjem radiu smo lahko na tretjem programu takrat poslušali le dvajsetminutne oddaje posvečene poeziji, podložene običajno s klasično muziko. Urednik in vrhovni so rekli … »naj poskusi, bomo videli odziv«. Še mene je presenetilo kako dober je bil, tako da sem dobil zeleno luč za več deset oddaj v naslednjih treh letih. A soočil sem se z vprašanjem, kdo naj interpretira poezijo, saj ta zahteva posebno senzibilnega človeka, ki mu je ta literarni izraz blizu, ki ima kultivirano, melodično govorico. Med našimi radijskimi špikerji ga takrat nismo našli, zato sem na urednikov predlog poskusil z dramskimi igralci. Eno je brati poročila ali povezovati poročila na radiju ali nastopati v komedijah, a to običajno postane prava tragedija ob soočenju s pesniško govorico. Priznam, da sem bil kot perfekcionist res kar tečen, saj se nisem nikoli zadovoljil z rezultatom, če ni bil res tak, kot sem si ga zamislil, kot sem ga slišal v svoji glavi, v moji duši), a k sreči mi nista »pobegnila« igralka Jerca Mrzel in njen takratni partner Srečo Špik. Postali smo ne samo dobri sodelavci, temveč tudi dobri prijatelji; Jerca je bila nato celo moja poročna priča. Kako podajati besedilo in hkrati uporabiti glasbo, da takšna »podlaga« ne naredi škode tekstu, ta pa mora pustiti glasbi, da ostane maksimalno nedotaknjena, da lahko prisluhnemo gradaciji zvočne erupcije po eni strani, po drugi pa ne prekinemo toka misli ali zadnjega izdihljaja nekega tona?! Težka naloga. Tri ure te čarovnije – alkimije zvokov in besed – sem ustvarjal večji del meseca doma s slušalkami na glavi, svinčnikom in papirjem na mizi ter s štoparico znamke Omega v roki. Oddajo smo snemali kakšnih pet do osem ur, ponavljali tako dolgo, da je bilo tako, da smo bili vsi zadovoljni. Za mešalno mizo je bil najpogosteje spremljal Ivo Kovše, ki se je pogosto šalil, da (po predhodno opravljenih avdicijah) bi moralo biti zadnje sito pri izbiri novih tehnikov snemanje kakšne moje oddaje, da bi se naučili obrti, vztrajnosti in sodelovanja. Rado Likar je bil eden tistih, ki je sodeloval v tem timu in ki se je potrudil prisluhniti tako interpretoma kot meni in moji legendarni »štoparici«, ki je diktirala kdaj bo fade-in in kdaj fade-out za muziko, prilagojeno časovnemu trajanju pesmi. Prijatelja, pesnika in glasbenika Milan Dekleva in Tomaž Pengov sta mi bila v oporo in me bodrila naj ne vržem puške v koruzo, saj takrat še ni hotel biti vsak deseti Slovenec pesnik ali pisatelj in je bil to kar hvalevreden trud za populariziranje tovrstnih umetniških prizadevanj. A domet RŠ je bil takrat omejen na Ljubljano z okolico. Takratni urednik tretjega programa Radia Slovenija, kateremu so me priporočili za sodelovanje, pa je menil, da bo za Slovence tudi v bodoče dovolj pol ure poezije vsake toliko časa. On je kasneje šel še naprej iskat »nekaj drugačnega« in odkorakal novim zmagam nasproti v prijetni omami marksističnega duha in poglabljanju bratstva in enotnosti … ter si najbrž mislil: Slovence pa pustimo kar njim samim, kdo se bo ukvarjal z njihovo poezijo in jezikom. Zdaj pa imamo, kar imamo, ko že govorimo na pol angleško, predvsem pa prostaško. Zdravko Duša je kot urednik svojčas navduševal s teksti o »prolet-kultu« (proletarski ne-kulturi), a huronski smeh nad takratnim šibanjem slabosti je do danes povsem izginil. Jaz pa se tudi nisem več hotel ubadati z ur(a/)edniki in sem se lotil drugih stvari.
Razširjamo obzorja je oddaja, ki se že bliža Abrahamu in je tako po stažu druga najstarejša oddaja na valovih Radia Študent. O tem, kdaj, kako in zakaj se mi je porodila ideja ter koncept za njo, sem že na kratko opisal v moji prvi (istoimenski) kolumni za Revijo Nova Muska 3. marca lani, ki je imela zlasti predstavitveni značaj. Kdo ve, morda se bom k zgodbi o tem mojem »otroku« še vrnil, ko bo čez dobro leto praznoval okroglo obletnico.
Navedeni linki do izbranih plošč nakažejo, kaj smo poslušali v prvi polovici sedemdesetih na valovih Radia Študent. Med drugim Rare Earth in ploščo Get Ready«, Yusefa Lateefa in ploščo Yusef Lateef’s Detroit, Gata Barbierija in ploščo El Pampero, Alberta Aylerja in ploščo Nuits De La Fondation Maeght, Terryja Rileya in ploščo Happy Ending, Quincya Jonesa in njegovo ploščo Walking In Space, Spoonful v izvedbi Howlin’ Wolfa,pa Tomaža Pengova in ploščo Odpotovanja … ter množico druge odlične godbe. Vse bi lahko mirne vesti danes uvrstil med tiste mojstrovine, s katerimi si velja razširiti glasbena obzorja.
Ob dobri muziki so pogosto zastrigli z ušesi tudi kolegi iz drugih redakcij, napovedovalci, tehniki, novinarji, pa tudi kolegi iz glasbene redakcije, ki so poslušali drugačno/drugo godbo. A kot velja za druge in drugačne godbe, da moraš najprej usvojiti znanje in tehniko z učenjem in drilom, potem pa vse pozabiti in igrati »svojo« muziko na tebi lasten in prepoznaven način, velja za vse izjemne talente na vseh področjih. Dober glas, pravilna dikcija, kultura izražanja in široka razgledanost so kvalitete, ki jih pri današnjih napovedovalcih in novinarjih prepogosto pogrešamo, odlikovale pa so prvo generacijo mojstov (lepega slovenskega) jezika z Radia Študent v sedemdesetih. Neva Zajc, Dušan Rogelj in Ivan Lotrič so kasneje naredili sijajne kariere tudi na drugih radijskih postajah in v drugih medijih. Z Dušanom v vlogi urednika sva kasneje dolgo dobro sodelovala na Radiu Slovenija. Tam sem ponovno združil »moči« tudi z Ivanovim jezikovnim znanjem in govornim talentom, a veliko delal tudi z Nadjo Jarc, kultivirano napovedovalko »stare šole« RTV Ljubljana/Slovenija.
Tako kot je vsem navedenim »špikerjem« skupna jezikovna kultura na visoki ravni, sem pri »tehnikih« vedno cenil njihov posluh za muziko in spoštovanje ustvarjalcev programa, od avtorja, novinarja do glasbenega urednika. Kot (večinoma) študentje elektrotehnike so seveda vsi poznali zakonitosti delovanja in obvladovanja studijskih aparatur, a le redki so bili hkrati perfekcionisti z občutkom za pravilno razmerje med govorom in glasbo, sporočilom in občutjem. Prav slednje je vsakdanja težava pri t. i. tonskih mojstrih, ki podlagajo govor s preglasno (in praviloma nemogočo) muziko… najbrž je tudi to svojevrsten odraz sodobnih tendenc po »uravnoteženju« različnosti? A ravno v tem je razlika med mojstrom in »mojstrom«, t. j. navadnim tehnikom brez posluha za kaj drugega kot gumbe na mešalni mizi. Ker jima ni bilo vseeno in sta cenila trud drugih sodelujočih (avtorja oddaje in napovedovalca/interpreta), sta se za mešalno mizo na Radiu Študent za moje oddaje najpogosteje znašla odlična Ivo Kovše in Rado Likar; na Radiu Slovenija pa Katarina Stijepič.
Najboljši rezultat vedno dosežeš z dobro in odlično uigrano ekipo, naj gre za glasbene zasedbe, ki so skupaj več let in dihajo ter čutijo kot eden, ali za radijske oddaje, kot v tem primeru.
