Mitja Reichenberg

I’ll be back!

Terminator: Genisys (Alan Taylor, glasba Lorne Balfe, 2015)

Za začetek lahko zapišemo, da se terminator vrača – točno tako, kakor je obljubil v svojem znamenitem slogu: I’ll be back! In res se je. Po pričakovanjih smo se zopet znašli sredi vojne med človeštvom in stroji, vendar pa se bo slednja tokrat še bolj zaostrila, saj se odvija tako v preteklosti kot tudi v sedanjosti. Da je dogajanje še bolj vznemirljivo, je poskrbel vsekakor legendarni a nekoliko ostareli Arnold Schwarzenegger (kot zaščitnik, varnostnik), katerega so zvesti privrženci močno pogrešali v četrtem delu kultne franšize. Upodobili so ga namreč s pomočjo računalniške tehnologije. In za kaj gre tokrat? Apokaliptičen svet bližnje prihodnosti še vedno pesti vse bolj brezupna vojna med človeštvom in ubijalskimi stroji. Da bi preprečili ‘sodni dan’ in dokončno uničili nadvlado Skyneta, ki neusmiljeno iztreblja človeško raso, vodja odpora John Connor (Jason Clarke) sprejme drzno odločitev. Poveljnika Kyla Reesa (Jai Courtney) pošlje nazaj v preteklost – v leto 1984, da bi ustavil terminatorja, zaščitil njegovo mater Sarah Connor (Emilia Clarke) in obvaroval prihodnost celotnega človeštva. Vendar pa Reesovo potovanje skozi čas sproži povsem nepričakovan niz dogodkov in za vedno spremeni tok zgodovine. Med filmskimi imeni se pojavijo še J. K. Simmons (kot O’Brien), pa Dayo Okeniyi (kot Danny Dyson) ter Matt Smith (kot Alex). In zgodba se ponovno začne.

Režiser tega novega vala terminatorja je Alan Taylor, do sedaj večinoma režiser televizijskih serij (Seks v mestu, Skrivnostni otok, Sopranovi, Oglaševalci, Igra prestolov), v bolj bombastičnem duhu pa ga resneje srečamo pri filmu Thor: Svet teme (Thor: The Dark World, 2013). Tokratni film mu je predstavljal bolj kot ne združenje vseh mogočih žanrov, ki jih je skozi televizijske serije že srečeval – pa je razumljivo, da gre za film poln zvočnih in vseh mogočih učinkov. Glasbo je prispeval britanski skladatelj Lorne Balfe (rojen 1976). Njegov filmsko-glasbeni opus sicer obsega že preko 70 del, vendar bolj kot ne krajših filmov, TV-serij ali dokumentarcev. Med vidnejše filmske prispevke bi lahko šteli njegovo posrečeno partituro za animirani film Megaum (Megamind, Tom McGrath, 2010), komično dramo Dilema (The Dilemma, Ron Howard, 2011), zgodovinski spektakel Ironclad (Jonathan English, 2011), posrečen Pingvini z Madagaskarja (Penguins of Madagascar, Eric Darnell, Simon J. Smith, 2014) in pa najnovejši simpatični animirani film Domov (Home, Tim Johnson, 2015). Za tokratni film Terminator: Genisys je naredil 22-delno partituro in morda je zanimivo, da mu prisluhnemo.

Prvi del ima po pričakovanju naslov Fate And Hope. Tisti, ki še pomnimo celotno terminator zgodovino, se spomnimo, da je prvega naredil James Cameron kot Terminator (The Terminator, 1984; glasba Brad Fiedel), potem je bil Sodni dan (Judgment Day, James Cameron, 1991; glasba Brad Fiedel), pa Vstaja strojev (Rise of the Machines, Jonathan Mostow, 2003; glasba Marco Beltrami) ter Terminator: odrešitev (Terminator Salvation, McG, 2009; glasba Danny Elfman), pa je bila glasba delo različnih avtorjev – vedno pa je bil zraven otožen glas klavirja. Tako je naredil tokrat tudi Lorne Balfe in ne moremo mimo tega, da bi v njegovi glasbi ne slišali glavne teme, ki jo je pred več kot tridesetimi leti postavil Fiedel v prvih dveh filmih. Drugi del partiture ima naslov Better Days in sodi v tisti nekoliko nostalgično obarvan del filma, kjer se hoče razumeti sobivanje strojev in človeštva. Toda, kot vemo, to ni možno. Dejstvo je, da so stroji (roboti) nekje varali. Delali so se človekove prijatelje, da bi pridobili popolno zaupanje in s tem moč odločanja in vladanja. Človek je pač bitje empatije, bi rekli. In to ga dela bistveno manj stroja, kakor bi želeli nekatere videti in slišati. Lorne Balfe nadaljuje z glasbo, ki ima naslov Work Camp, kar je pravzaprav kar klišejsko naravnana ritmična enoličnosti, ki se v vsej svoji dolžini in filmski sliki dejansko nikamor na premakne. Močno spominja na ostale tehno-simfo-zvoke, ki jih predobro poznamo iz podobnih apokaliptičnih filmov. Šele Bus Ride nekoliko razgiba pripoved in glasbeno dikcijo, sploh zato, ker na koncu poleti in glasba se pri tem odlično ujame z zgodbo. Tukaj je tudi nekakšna romanca: Sarah & Kyle, vendar s kar nekaj nizkimi ‘podtoni’, ki vnašajo v filmsko sliko določen nemir. Lorne Balfe se sicer ozira na zgodbo, ki mu dovoljuje takšne in drugačne emocionalne izlete, kar pa vsaj do polovice filma pogrešamo, pa je izrazita glasbena ideja, ki bi film oblikovala nekako po svoje – izven klišejskih okvirjev in predvidljivih glasbenih scenarijev.

Ritmična melodramatika in pulziranje nas ponovno pospremijo v delu z naslovom Alley Confrontation, prav nič boljše pa tudi ni v Sarah Kicks Ass. Ker smo že vse to (in še morda boljše ideje) slišali v podobnih filmih, se tudi Cyberdyne kljub svoji prikriti temni zadržanosti ne more izogniti moči slike, ki je tokrat bistveno bolj sugestivna, kakor pa glasba. Del Still After Us se izpoje v vsej svoji karizmatični udarniško naravnani moči, njegov drugi jaz pa je v Come With Me skoraj identična lajna. Lorne Balfe se ozre na glasbeno oblikovanje likov in napiše del z naslovom John Connor – ta glasba se lahko pohvali z nekaj več svežine v ideji, vendar se vsake toliko izgublja v ritmičnih obrazcih in nenehnem ponavljajočem se vzorcu enakih zvokov in glasbenih zank, ki se v enakem sosledju večajo, širijo in dodajajo. Morda je v tem delu celo nekaj melanholije, a se lahko vprašamo: zakaj? Stroji so pač našli možnost, kako uničiti človeštvo. Ne smemo pozabiti, da jih je pravzaprav človek sam naredil – in torej nosi za vse skupaj tudi vso odgovornost. V to se potopi Really Me, bistveno bolj rahlo narejena glasbena kulisa, v kateri prepoznavamo posebnost varuha, Arnija in njegovega občutka z pravičnost. Toda – tudi to je robotsko načelo.

Lorne Balfe se ozre nazaj v zgodbo in nam ponudi Alcove, prosojno partituro z nekoliko bolj pesimističnih pridihom, nadaljuje pa v I Am More, kakor bi končno lahko razumeli težavo strojev – skrbijo pač za svojo varnost in nadvlado. Toda – to je povsem človeško, ali ne? Zakaj jim gre torej očitati, da so postali točno takšni, kakor njihovi kreatorji? Če je robot, torej stroj, postavil zrcalo človeku, potem ni edina pot uničiti stroje, temveč spremeniti človeštvo. In če je to poanta celotnega filma, potem ga gre razumeti predvsem v smeri, da Arni več ne pride nazaj, da se njegov ‘I’ll be back’ nikoli ne uresniči. Zato pa You Love Me You Die postreže z nekoliko manj pretečimi zvoki, a se prav hitro sprevrže v Judgment Day, kar pa je že tako ali tako bil eden od naslovov terminatorjeve franšize. In vsekakor je jasno, da bo tudi tokrat spodletel. Balfe izredno močno spominja na partituro, ki jo je leta 1991 napisal Fiedel, a morda mnogi ne pomnijo teh zvokov. Sledi glasba z naslovom Family in poskuša pomiriti filmski in osebni kaos, ki je medtem nastal. Nujno sledi Fight, boj do konca in naprej. Razdejanje, popolna destrukcija in smrt je šele začetek vsega, kar se ima zgoditi. Hvalevredno je žrtvovanje za višji cilj, za človeštvo, zato je tukaj Sacrifice, toda ne smemo pozabiti, da je stroj vendar le stroj. In ima svoja načela, svojo voljo in svoj pogled na svet – karkoli že to je. Ponovni klavir, ki nas očara, zapolnjuje Guardianship, nadaljevanje nekoliko poetičnega izraza pa Lorne Balfe pelje še naprej v What If I Can’t. Ne moremo trditi, da glasba ne zna opazovati filmske zgodbe, vendar lahko pa rečemo, da takšno podrejanje in podčrtovanje pa le ni vedno nujno. Glasba ima namreč moč, da spregovori sama zase in se tudi udejanja izven filmskih podob – a za to je potrebno nekoliko več glasbenega poguma in gradiva, kakor nam ga Balfe tokrat ponuja.

Celotno glasbeno popotovanje se zaključuje v End credits s partituro Terminated in nas hoče prepričati, da gre za kategorično zaključeno zgodbo. Za dokončno izbrisanje, zaključek vseh zaključkov in piko na koncu zadnjega stavka. No, bomo videli. Za vse ljubitelje te hrupne sage je Lorne Balfe naredil še uradno suito, dolgo skoraj 17 minut, kar je nekakšen glasbeni presek vsega, kar je možno v filmu slišati. V odjavni špici pa lahko prisluhnemo še skladbi Fighting Shadows (Jane Zhang), v samem filmu pa se pojavi še skladba I Wanna Be Sedated, ki so jo davnega leta 1978 ustvarili člani pop-rock skupine Ramones in predstavili na svojem albumu Road to Ruin. Priznati moramo, da prav res pa le nismo bili omamljeni (sedated) od vsega tega, kar nam novi terminator obljublja.