Mitja Reichenberg
James Horner (1953-2015)
Mesec junij se je za vse ljubitelje filmske glasbe končal z nepričakovano novico – umrl je James Roy Horner, filmski skladatelj, katerega ime se je zadnjih dobri dvajset let pojavljalo v največjih filmih giga produkcij. Bil je skladatelj, dirigent in aranžer, v svoji karieri pa je podpisal več kot 150 filmskih partitur, med katerimi so mnoge posegale po najprestižnejših nagradah, posebnih izvedbah, izdajah (special editions) in pa takšnih ali drugačnih pozornostih. Pri naštevanju in pregledovanju njegovega opusa seveda tvegamo, da bomo izpustili to in ono, vendar bomo tudi opozorili na filmsko glasbo, ki pa je zagotovo ostala kot dokaz njegovega velikega in močnega umetniškega duha.
Naj pričnemo v davnem letu 1958, ko se je mladi James pričel učiti igranja na klavir. Bilo mu je 5 let, šolanje pa je pričel na Royal College of Music (London, Velika Britanija). Čez nekaj let se je vrnil nazaj v Ameriko k staršem (Kalifornija) in nadaljeval glasbeno izobraževanje v Arizoni (Verde Valley School Sedonia). Iz glasbenega poustvarjalca se je spremenil v ustvarjalca in pričel delati glasbo izključno za filme. Ob tem pa je bil tudi strasten pilot in lastnik kar nekaj majhnih letal. Prav to pa mu je usodno zaključilo življenje. Prvi film, pod katerega se je podpisal, je bil akcijsko-romantična drama Ženska v rdečem (The Lady in Red, Lewis Teague, 1979). Leto kasneje ga najdemo kot skladatelja za film Morske pošasti (Humanoids from the Deep, Barbara Peetes, Jimmy T. Murakami, 1980), kar je nekakšna mešanica znanstvene fantastike in grozljivke. Ne moremo ravno zapisati, da gre za kakšno veliko glasbeno delo, vendar dovolj prepričljivo, da je opozoril nase.
Vsekakor pa postanemo lahko pozorni na glasbo, ki jo je naredil za Zvezdne steze 2: Khanov bes (Star Trek II: The Wrath of Khan, Nicholas Meyer, 1982). V tem delu že uporablja nekaj svojih značilnih glasbenih prvin, predvsem široko zastavljeno orkestracijo in pa odličen smisel za melodiko. Istega leta naredi še glasbo za film 48 ur (48 Hrs., Walter Hill, 1982) in se pojavi pri filmski nominaciji za Zlati globus. Svojo sci-fi noto nadaljuje v filmu Zvezdne steze 3: iskanje Spocka (Star Trek III: The Search for Spock, Leonard Nimoy, 1984). V tej glasbeno-futuristični smeri, pomešani z grozljivko, stopi še korak naprej in nadaljuje franšizo osmega potnika. Napiše partituro za film Osmi potnik 2 (Aliens, James Cameron, 1986), ki je prejel dva oskarja: za zvočne in vizualne učinke, Horner pa je bil nominiran za najboljšo originalno parituro. In tako je pričela njegova dokaj strma pot navzgor med filmsko-glasbene zvezde.
Še istega leta naredil presunljivo glasbeno zgodbo za film Tam, kjer reka potemni (Where the River Runs Black, Christopher Cain, 1986) in pokaže svoj glasbeni smisel za avanturistično retoriko. Prav tako pa se podpiše pod glasbo za uspešnico na filmskem in književnem polju – gre za kriminalno-zgodovinsko dramo Ime rože (Der Name der Rose, Jean-Jacques Annaud, 1986), narejeno po romanu Umberta Eca. Izredno epsko naravnano glasbo je naredil za film Polje sanj (Field of Dreams, Phil Alden Robinson, 1989) in bil ponovno nominiran za oskarja za najboljšo originalno partituro. Med avanturistične in kriminalne tone ga je popeljal film Patriotske igre (Patriot Games, Phillip Noyce, 1992), kjer je za glasbo prejel nagrado ASCAP (nagrada za glasbo za film in televizijo). Ta zalet nadaljuje v filmu Pelikanovo sporočilo (The Pelican Brief, Alan J. Pakula, 1993), narejen po knjižni kriminalni zgodbi Johna Grishama. In Horner dobi ponovno nagrado ASCAP za svoj glasbeni prispevek.
Tu je še potrebno omeniti veliko melodramo z naslovom Jesenska pripoved (Legends of the Fall, Edward Zwick, 1994) in partituro, ki je več kot samo filmska vzporedna pripoved. Glasba je bila nominirana za Zlati globus, vendar žal brez uspeha. Ponovno nominacijo za oskarja mu je prinesel film Pogumno srce (Braveheart, Mel Gibson, 1995), kipec pa je držal v rokah za svojo izjemno partituro za film Titanik (Titanic, James Cameron, 1997), med kar 11 oskarji, ki jih je film prejel, ob tem pa še en Hornerjev: za najboljši song – gre za pesem, ki jo je predstavila Céline Dion, romantično ‘My Heart Will Go On‘. Z morjem se je ponovno srečal v filmu Vihar vseh viharjev (The Perfect Storm, Wolfgang Petersen, 2000) in pokazal na drugo stran svoje glasbene narave – z občutkom za katastrofe.
Naslednja nominacija za oskarja (in žal ne nagrada) mu je pripadala za film Čudoviti um (A Beautiful Mind, Ron Howard, 2001), kar samo dokazuje njegovo izrazito glasbeno moč in inovativnost. Presunljiva dramatična partitura, ki jo je naredil za film Hiša iz peska in megle (House of Sand and Fog, Vadim Perelman, 2003) mu je prinesla novo nominacijo, močno tlakovano pot do naslednje uspešnice: Troja (Troy, Wolfgang Petersen, 2004), v kateri pokaže svoje odlično znanje in poznavanje keltske glasbene zakladnice in kulture. Neverjetna kriminalna zgodba Pogrešana na letalu (Flightplan, Robert Schwentke, 2005) pa mu prinese možnosti oblikovanja misteriozne in hkrati izredno komorno-dramatične glasbe.
V popolnoma novo glasbeno okolje stopi s filmom Apocalypto (Mel Gibson, 2006), ki pa je kakor dober uvod v njegov naslednji velik film: Avatar (James Cameron, 2009). Film je bil sicer okronan s tremi oskarji (kinematografija, vizualni učinki in najboljši film), Horner pa je bil nominiran in žal ostal praznih rok. Podal se je tudi v vode stripovskih junakov in tako najdemo njegovo partituro za film Neverjetni Spider-Man 2 (The Amazing Spider-Man 2, Marc Webb, 2012), za katero je ponovno prejel nagrado ASCAP. Njegov zadnji ‘uradno’ končani film je Totem volka (Wolf Totem, Jean-Jacques Annaud, 2015), za kater
ega je Horner naredil izredno mehko in hkrati poetično glasbo, polno melodramatičnih in etno zvokov daljne Mongolije.
Posthumno pa se pripravlja film Dan v Auschwitzu (One Day in Auschwitz, Steve Purcell, 2015), dokončan pa je tudi film 33 (The 33, Patricia Riggen, 2015) – zgodba o resničnem dogodku triintridesetih rudarjev, ko se je sesedel rudnik zlata in bakra ter jih ujel za 69 dni (film bo prvič prikazan 6. avgusta 2015 v Čilu). Sicer pa prihaja 24. julija 2015 na svetovna filmska platna še en film, za katerega je James Horner v lanskem letu naredil partituro – gre za športno obarvano dramo z naslovom Levičar (Southpaw, Antoine Fugua, 2015).
