Miles Davis : Jack Johnson (Columbia, 1971)
Vstop tjakaj, kjer so se stikali robovi konec šestdesetih in začetek sedemdesetih. Vznemiril je glasbeno občestvo v ZDA, a tudi drugod po svetu. Bolj je bil vznemirjen tisti njegov del, ki se je imel za jazzovskega. To stičišče povzame insiderska etiketa – »električni Miles«. Odziv? Razklan: »Jaaaaa« ali »buuuuu«. Pravzaprav nič novega, ko je govor o glasbah in njihovih privržencih, tudi o glasbenikih.
Kakorkoli, nekaj zaporednih albumov Milesa Davisa je bilo prelomnih, tudi zaslužnih za to, da se je tega početja prijelo ime »fusion«(zlitje) in pa »jazz-rock«. Problem ni bil v tem, da se je neko mešanje med glasbenimi žanri in pripadajočimi oblikami, tako različnimi, a na bolj skritih ravneh tudi podobnimi, dogajalo. Problem je bil v tem, da je to delal glasbenik, ki je bil ena izmed ikon povojnega jazza, navsezadnje tisti glasbenik, ki je leta 1959 (to leto je bilo nadvse prodorno in komercialno uspešno leto za ameriški jazz) z albumom Kind of Blue poskrbel za rekordno število prodanih jazzovskih albumov. Ta preskok v »elektriko« deset let pozneje mu marsikdo ni mogel odpustiti. Vendar se je vse skupaj začelo malo prej. Vmes je bilo ravno to desetletje in vmes se je zgodil veliki komercialni pok rocka, tako velikanski, da je bil jazz, prav vsak obronek jazza, komercialno povsem odrinjen, na robu, brez publike in zlasti brez številčnejše mlade publike. Ampak vsega se zvesti na to komercialno in osebnostno noto – željo po komercialnem uspehu, zagrenjenosti zaradi odrinjenosti – ne da.
Recimo, da za začetek ne bi bilo slabo, če bi najprej vsi po vrsti poslušali ponovno izdane posnetke kvinteta Milesa Davisa iz leta 1965, Live at the Plugged Nickel, iz chicaškega kluba, se pravi skupine iz sredine šestdesetih, ki se je za nazaj prijel naziv »Milesov drugi veliki kvintet« (v njej pa ob basistu Ronu Carterju prihajajoči mladci, saksofonist Wayne Shorter, pianist Herbie Hancock in bobnar Tony Williams). Že tu skupina, ki v glavnem izvaja bop standarde in nekaj Milesovih znanih komadov, le-te povsem obrača na glavo, fragmentira, gradi svojsko novo konvencijo, ki ni tako daleč od svobodnejšega muziciranja free-jazzarjev tistega časa. To je dramatičen odklon od utrjenih, predpisanih tempov, harmonskih okvirov, solov, ki se držijo osnovne melodije in tematskih kontur.
Znano je, da se obdobje »električnega Milesa«, torej Milesa Davisa, ki začenja uporabljati »wah wah efekt« in zbere okrog sebe glasbenike, ki igrajo na elektronska glasbila in izhajajo tudi iz rockovskih in funkovskih vrst, začne z izvrstnim albumom In a Silent Way (1969) in dokončno zadoni z dvojnim albumom Bitches Brew (1970), ki je pravzaprav tudi na komercialni ravni početju podelil definicijo »fuzije«, jazz-rocka. Manj znano je, da je Davis pravzaprav »svoj« bend in svoj »jazz fusion« gradil na docela električni skupini Lifetime svojega nadarjenega bobnarja Tonyja Williamsa (z angleškim kitaristom Johnom McLaughlinom in organistom Larryjem Youngom). Biografska podrobnost je, da je starejši Miles na turnejah na avtobusu konec šestdesetih nenehno »moral« poslušati tisto, kar so poslušali mladci v njegovih bendih, Jimija Hendrixa, Jamesa Browna in Slyja & The Family Stone, glasbo trenutka, ki mu je bila zelo všeč.
Tule velja napraviti daljši ovinek. O kontroverznem življenju in delu slavnega trobentača obstaja vsaj 15 biografij, kronoloških obdelav in slogovnih analiz njegovih albumov in zasedb, objavljenih daljših intervjujev, celo spominov njegovih najožjih sodelavcev. Toda večina se konča pred letom 1968, dokler je Davis »še igral jazz«, kakor pravi jazzovska ortodoksija. Naj spomnimo, da imamo v slovenskem prevodu razvpito Milesovo Avtobiografijo, ki jo je po nizu pogovorov na papir prelil črnski književnik Quincy Troup (prevod Jure Potokar, Založba Tangram, 1999) in je izšla leta 1989, dve leti pred Davisovo smrtjo. Tedaj so vsi planili po njej, ji oporekali avtobiografskost, dejstveno točnost. Ampak vsi so jo brali, se zgražali, smejali in jokali ob njej, grozili s tožbami zaradi razžalitev, terjali popravke. »Pizdun« ni skoparil s psovkami na račun drugih. Toda izpovedal je tudi, kaj mu pomeni ustvarjanje in igranje godbe, kakšni so njegovi estetski principi, temeljne glasbene vrednote. Vsakomur, ki se peča z glasbo, je razgalil glasbene nazore. Ni nujno, da se strinjamo z njimi. Toda so dragoceni napotki, ocene, poskus verbalizacije »neizrekljivo« lepega, celo nevarno lepega, ki ga je podaril svetu.
Antropolog in jazzolog John Szwed je leta 2002 napisal novo biografijo. So What. The Life of Miles Davis (Simon & Schuster, 2002) je vredna vsake minute branja, je meditacija o trobentarjevem življenju, ki razgrinja številne pomene, katere so mu pripisovali in jih še vedno pripisujejo. Nekatere med njimi je utelešal, ustvaril je javno osebnost, ki je bila včasih celo večja in bolj zapletena od njega v zasebnem življenju. Pisanje biografij seveda ni od včeraj, vendar je še posebno pri ameriških piscih jasno, da so izjemno močan in priljubljen literaren žanr, ki je zraven še socialna in kulturna zgodovina, tudi glasbena analiza. Ena odlik So What (jasno, po znamenitem komadu s Kind of Blue) je, da se z vsem tveganjem spusti v Milesovo življenjsko in ustvarjalno obdobje po letu 1968, v čas stapljanja jazza in rocka, spogledovanja s pop svetom vse do njegove smrti. V njej izstopa tenkočuten oris Milesovega dolgoletnega prijateljstva z alter-egom, s skladateljem Gilom Evansom, verjetno edinim resničnim prijateljem, ki ga je imel. Celo za njegove bližnje in najtesnejše sodelavce je bil Miles Davis uganka. Nobenemu ni pustil blizu in se je upiral kakršni koli interpretaciji njegovega početja. Zato ga je vsak videl drugače, nekateri kot nepoboljšljivega pozerja, drugi kot izvrstnega glasbenika. Davis se je ognil pravilom in konvencijam v glasbenem poslu in postavljal lastna; kako nastopati kot ne-nastopač, uprizarjati življenjski slog, kako iz hiše, avtomobilov, žensk, glasbe in barve kože ustvariti posel njegovega osebnega teatra. Konstruiral je podobo, ki je segla onstran socialnih izvorov (izhajal je iz črnske meščanske družine, iz srednjega razreda). Bil je glasbenik, ki je postal producent in je prevzel nadzor nad vsem, in v paniko spravljal založnike. In predvsem je bil sijajen navdih za glasbenike, ki jim je komaj kdaj dal kakšen konkreten napotek, to velja za vsa snemanja s fusion bendi, tudi za Jacka Johnsona.
Verjetno kar drži osnovno in vendarle tako zmuzljivo nizanje »stopenj« njegovih glasbeniških preobrazb z osebnimi vred (menjal je glasbene sloge, ženske in obleke, podobno kot Duke Ellington): na začetku štiridestih letih je bil čist in uglajen fant, proti koncu desetletja vroča žemljica med bebopovci, v začetku petdesetih »postopaški džanki«, konec petdesetih romantični upornik, rasno ozaveščen glasbenik v poznih šestdesetih letih, alkimist in »soul man« v sedemdesetih, ponoreli izgnanec v poznih sedemdesetih, in nazadnje postarana pop zvezda v osemdesetih letih.
Miles Davis je postal mož, ki je zanikal, da bi kdajkoli sploh igral »jazz«. Pet desetletij je rušil in gradil pravila igre, vedno tako sam samcat, poln sebe in svojih strahov.
Del vsega tega je tudi njegovo posvetilo črnskemu boksarju Jacku Johnsonu. Ta album, ki ga je kritika (rockovska, a tudi del jazzovske) takoj izjemno sprejela in cenila, je drugi Davisov »glasbeni soundtrack« za film, po francoskem Dvigalu za morišče. Davis kot Jack Johnson, črnski predvojni boksarski prvak, ženskar, uživač, ki so ga želeli spodnesti vsi, ki niso marali črnobe na boksarskem prestolu.
In seveda album, ki ga je tako kot prva dva »rockovska« produciral in zmontiral Teo Macero, iz koščkov snemanj. In snemali so prav vse. Iz tega, kar je sprva za sodelujoče glasbenike izgledalo kot vaje, jam sessions, je nastal album. Jack Johnson nikoli ni dosegel komercialnega uspeha prvih dveh »električnih«, a je dosledno ubrisan, intenziven, zmontiran, razkosano cel, bluesovski, črnobno svetal, motono razgiban, punktuiran, zvezanih fragmentov.
Glasbeniki se spominjajo, da se je na dogovorjenem snemalnem sessionu McLaughlin z bobnarjem Billyjem Cobhamom začel ogrevati z bluesovskim rifom, Miles je zaukazal, naj snemajo, vpadel v studio in začel trobiti. To je dalo prvi komad albuma. Na drugi strani so posnetki s povsem drugega sessiona z drugimi glasbeniki (med drugim muzicirajo kitarist Sonny Sharrock, Dave Holand na električnem basu, Jack de Johnette na bobnih).
Pravi album tedaj mlade muzike, tako glasbeno enostaven se zdi, a poln hakeljcev in tako mamljivo zapleten, nivojski. Boksar Miles.
