Ko je Neil Young pred slabim desetletjem izdal album Living With War (2006), so se ob pesmih, kot je bila Let’s Impeach The President, vsi nasmihali, češ, Neil se spet gre aktivizem. Vendar je album bil jezen na zelo simpatičen način – Neil je bil v tisti svoji inkarnaciji, ko je lahko najprej protestnik in borec, šele nato pesnik. Iz preprostih pesmi, v katerih je ob Springsteenu, R. E. M. in drugih opozarjal na nevarnost igric Busha mlajšega, je naredil poslušljiv in zanimiv album, na katerem se ni šel odrešenika (kot Springsteen na The Rising), pač pa zgolj nekoga, ki mu ni vseeno, ki ima ob tem kaj povedati in ki to zna početi dobro. Podobno počne zadnja leta pri naravovarstvenih vprašanjih, le da je to pot preprostost svojih pesmi sklatil na tako zelo preprosto raven, da se zdi, da pri tem že malce pretirava. Tak je bil (orkestrski) album Storytone, o katerem smo že pisali. Na pričujočem, The Monsanto Years, pa je s sinovoma Willieja Nelsona, Lucasom in Micahom, spet stopil v (folk)rockerske čevlje in naredil pristen (folk)rockovski protestni album, ki tega ne skriva. Vendar nedvomno pristna jeza ob primeru Monsanto, ki je osrednja tema tega konceptualnega rockerskega “izliva” (to je pri Youngu vedno zanimivo opazovati – enostavno gre in naredi, kar misli, da je prav, na način, kot se mu zdi ustrezen), med poslušanjem še povečuje upanje, da bojo tudi neobetajoči naslovi morda vsebovali kaj več. Floskule, kot so People Want To Hear About Love ali “it’s a new day for the planet/it’s a new day for the sun/ (…) it’s a new day for love” v A New Day For Love, žal kazijo umetniški vtis plošče. Plus torej za erupcijo in minus za nekoherentno realizacijo, čeprav je pričujoči album glede na Storytone precej bolj “youngovski”. Wolf Moon in Workin’ Man sta pesmi, ki še najbolje prestaneta preizkušnjo koncepta (prva aranžmajsko spominja na Harvest Moon). Zanimiva je tudi naslovna, Monsanto Years, osrednja pesem koncepta, ki s popolnoma naravnost, nekolikanj guthriejevsko umerjenim besedilom, opozarja na problematiko podjetij, kot je Monsanto. V podobnem duhu je tudi A Rock Star Bucks A Coffee Shop z nekolikanj manj neposredno, zabavno besedno igro in sporočilom: “Monsanto, let our farmers grow what they wanna grow” (Naj kmetje gojijo, kar hočejo; Monsanto, Starbucks, vse je isti šmorn, ena in ista roka). Plošča se zdi tudi logičen podaljšek pomembnega tridesetletnega projekta Willieja Nelsona in Neila Younga, ki ga je ob Live Aidu spodbudila izjava Boba Dylana, da je treba poskrbeti tudi za ameriško kmetijstvo – gre za Farm Aid. Nekoliko dražji različici plošče je priložen še DVD, seveda Shakey Pictures Production. Pustite se presenetiti, film dokumentira postopek snemanja albuma. In po nekaj poslušanjih se plošča prikupi – vsaj meni ne v tej meri kot Living With War, a vsekakor bolj kot Storytone.
