Letošnje leto je leto, v katerem skoraj po tekočem traku odhajajo mojstri in mojstrice, od B. B. Kinga do Cille Black. Pa tudi leto jubilejev in praznovanj. Generacije, ki so odraščale v šestdesetih, se bodo bržčas spomnile silne energije, s katero je leta 1965 na sceno udarila zasedba The Who. Nastali so The Velvet Underground, pa tudi bendovske staroste, Beatli in Stonesi, so se iz pop kvarteta in bluesovskih upornikov spremenili v umetniški sili, ki sta pomembno zaznamovali preostanek šestdesetih in tudi prihodnje desetletje. Stonesi so leta 1965 ustvarili Satisfaction, ki je postala nekakšna generacijska himna. Takisto My Generation Whojev, ki je z napadalnim ritmom in pomenljivo pevsko interpretacijo povzela strahove in upanja mladih. Bob Dylan je tega leta izdal obe svoji najpomembnejši plošči. Deset let pozneje je delo teh starost nadaljevala peščica mladih ustvarjalcev, ki jim ni bilo vseeno, kako predstavljajo svojo glasbo. Linijo pravovernega bluesovskega rocka so v Angliji držali Dr. Feelgood z Wilkom Johnsonom, v ZDA pa sta izšli dve plošči, ki veljata za bržčas najvplivnejši rockovski deli sedemdesetih, tudi po literarni plati: Born To Run Brucea Springsteena in Horses Patti Smith.
Slednja se je v nedeljo, 2. avgusta 2015, že drugič ustavila v Ljubljani. Obeležuje namreč štiridesetletnico zgoraj omenjenega albuma, ki še vedno velja za njeno temeljno delo. Na njem je združila izročilo rockovske glasbe in newyorške podtalne pesniške čutnosti, ki so jo na sceno v šestdesetih pripeljali Lou Reed in njegovi Velveti. Gre torej za hibrid, s katerim si je že pred izidom plošče prislužila spoštovanje med newyorškimi alternativci. A če mislite, da gre za “oldies act” in nostalgična obujanja starih časov, ste se zmotili. Patti Smith svoje delo izpred štiridesetih let izdatno kontekstualizira v sodobnosti.
foto: Žiga Koritnik
Patti Smith je generacija, ki se na osebni izkaznici nagiba k številu 70, a tega na odru ni zaznati. Postarala se je dostojanstveno, njena energija pa priča o tem, da ima še precej povedati in da se ne misli umiriti v salonskih okoljih in igriščih za golf. Zdaj zna sicer biti tudi prijazna gospa, ki se iskreno veseli odziva poslušalcev in jih tudi nagovori – v obeh inkarnacijah. Tako smo na koncertu slišali njen jezni, aktivistični pol, ki je pozival na boj proti apatiji in korporativnemu izkoriščanju, pa tudi njen prijazni pol, ki se je smehljal z odra in z nekaj kratkimi nagovori pospremil ploščo Horses v novo obdobje. Kdo bi dejal, da ta aktivizem po tolikih letih, karieri in materialni varnosti ne more biti več iskren in da ji potemtakem tega sploh ne bi bilo treba več početi. Pa se ji še vedno da. Bolj verjetno je, da je tudi zaradi ne preveč lahkega življenja obdržala socialni čut, ki ga nekateri bogataški Liberaceji po toliko in toliko uspešnicah zatrejo; sploh, če so ga že na začetku uporabljali zgolj kot reklamo. Pa tudi… Patti Smith klasičnih uspešnic pravzaprav sploh ni imela, morda samo tisto iz leta 1978, Because The Night, tesno povezano s so-jerseyjevskim “Šefom”. Tudi omenjeni Bruce Springsteen pred letom 1980, torej dobrih sedem let po izidu prvega albuma, ni imel klasično uspešnih malih plošč na lestvicah, če morda izvzamemo singl Born To Run.
Kako pa je bilo na koncertu? Najprej smo slišali celoten album Horses v ustreznem vrstnem redu od prve do zadnje pesmi, začenši z znamenitim medleyjem Gloria (In Excelsis Deo). Pesem Vana Morrisona iz leta 1964, ko jo je pel z zasedbo Them, se učinkovito preliva z avtorsko poezijo Patti Smith. Tudi v (polno zasedenih) Križankah je med občinstvom takoj završalo ob znamenitem verzu o Kristusovi žrtvi. Gloria se je ponovila pozneje v prav tako učinkovitem venčku Land, kjer z vkorporiranjem uspešnice Wilsona Picketta Land Of 1000 Dances Smithova priklicuje zdaj tako proslulo svobodo šestdesetih. Povezuje jo tudi s svobodo pesniškega in nasploh umetniškega ustvarjanja. To pa je bistvo duha rokenrola, kot sta ga ustvarili kitari Gibson Les Paul in Fender Stratocaster. Obe smo v izdatni meri slišali na koncertu. Petčlanska zasedba (kitara, bas, bobni, klaviature in glas protagonistke) je odlična in dobro uigrana. Posamezni akterji so se izdatno izmenjevali za glasbili. Tako je Lenny Kaye igral tudi bas kitaro, basist Tony Shanahan kitaro in tako naprej. Sploh je veselo doživetje videti Lennyja Kaya, ki mu leta ne delajo težav in ki z mladostniškim zagonom in nezmanjšano vero v moč rokenrola v očeh zapoje venček pesmi zasedbe Velvet Underground. Patti Smith se je v pesmi Elegy, ki sicer zaključi Horses, spomnila še nekaterih drugih velikih pokojnih imen, med drugim vseh Ramonesov, Amy Winehouse in svojega soproga Freda Sonica Smitha, enega utemeljiteljev punk rocka. Spomnila se je tudi rojstnega dneva svoje sestre Kimberly in v okviru Horses izvedla istoimensko pesem, ki počiva na strani B.
Po končani izvedbi celotnega albuma se je zasedba priklonila in s tem nakazala, da je prvega dela koncerta konec. Začel se je drugi del in v njem jagodni izbor pesmi z drugih albumov Patti Smith. Tu se je našel prostor za že omenjeni poklon Velvetom, pa Summer Cannibals in Beneath The Southern Cross z albuma Gone Again (1996), umanjkali pa nista niti proslula Because The Night z albuma Easter (1978) in himna People Have The Power z albuma Dream Of Life (1988), ki se zdi njena programska pesem in tudi rdeča nit celotnega koncerta.
Red mora biti, pa sem tako nekako kar naslutil dodatek, ki je sledil zaključni People Have The Power. Ponatis Horses je leta 2005 ob tridesetletnici albuma vključeval živo izvedbo My Generation The Who, pesmi, za katero se zdi, da je navdihnila celoten opus in nasploh držo Patti Smith. Še vedno zadoni kot mogočna programska pesem, ki po štiridesetih letih ni izgubila naboja, le ljudje smo bržčas postali bolj prestrašeni ali konformistični, odvisno. Je pa pesem dobra popotnica za razmislek o naših usodah, tudi rockerskih. Smithova je na koncu tudi sama poprijela najprej za akustično kitaro, nato pa še za strata, ki mu je simbolično potrgala strune. Referenca tako na Peta Townshenda, ki je v Whojih izdatno razbijal kitare, kot na njen lasten punkovski duh … v opomin, da ga še ni zatrla.
V pričakovanju novega albuma Patti Smith, ki je baje v nastajanju, bomo še nekaj časa pretuhtavali zvoke in besede pričujočega koncerta. Kot pravi neka druga pesem, ki jo je napisal Robert Earl Keen: “The road goes on forever and the party never ends!”
In, da ne pozabim, čestitke Mars Koncertom za zvok in organizacijo!
Spored:
Gloria (In Excelsis Deo)
Redondo Beach
Birdland
Free Money
Kimberly
Break It Up
Land: Horses/Land Of A Thousand Dances/La Mer(de)/Gloria
Elegie
Privilege (Set Me Free)
Summer Cannibals
Rock and Roll / I’m Waiting for the Man / White Light White Heat
Beneath the Southern Cross
Because the Night
People Have the Power
My Generation
