Stric U.N.C.L.E.

Mož z agencije U.N.C.L.E. (The Man From U.N.C.L.E., Guy Ritchie, glasba Daniel Pemberton, 2015)

Res je, da gre za komedijo, vendar je potrebno pred tem nekaj vedeti: najbolj smešne so vsekakor tiste stvari, ki se ne zgodijo vam. Tako deluje namreč komičnost – in v tem filmu je morda to najbolj svetla točka. Tako Henry Cavill in Armie Hammer igrata v nadvse sveži obuditvi silno priljubljene televizijske nanizanke iz šestdesetih, kot si jo je zamislil režiser Guy Ritchie. Dogajanje je postavljeno v zgodnja šestdeseta, v čas vrhunca hladne vojne, ko morata agent Cie Napoleon Solo (Cavill) in agent KGBja Illya Kuryakin (Hammer) zakopati dolgoletno sovražnost in sodelovati pri posebni nalogi – zaustaviti morata mednarodno zločinsko organizacijo, ki skuša z razdeljevanjem jedrskega orožja in tehnologije s tira vreči že tako krhko ravnovesje sil. Dvojica ima zgolj eno sled – in to je hči izginulega nemškega znanstvenika, ki je hkrati njuna edina priložnost, da se vtihotapita v organizacijo, pri tem pa dobita tekmo s časom, najdeta znanstvenika in preprečita katastrofo svetovnih razsežnosti. Igrajo še Alicia Vikander (Gaby), Elizabeth Debicki (Viktorija), Jared Harris (Sanders) in končno nekoliko drugačen Hugh Grant (Waverly). Scenarij je z Lionelom Wigramom spisal režiser Guy Ritchie po zgodbi, ki sta se je na podlagi nekdanje TV serije The Man from U.N.C.L.E. domislila skupaj z Jeffom Kleemanom in Davidom Campbellom Wilsonom. Vse skupaj je torej nekakšna mešanica vsega, kar smo že vajeni od Jamesa Bonda, vendar v nekoliko bolj Cia-KGB porazdeljeni vlogi. Glasbo je napisal Daniel Pemberton (rojen 1978), ob njegovi partituri pa lahko slišimo še kar precej drugih pesmi, ki so včasih celo del filma (npr. predvajanje po radiu). Prav je, da temu filmu tudi prisluhnemo, torej.

Prva skladba, nekakšen uvodni akord je pesem Compared to What, ki jo izvede Roberta Flack. Že takoj je čutiti, kam filmski zvok nagiba svoje uho: gre za zanimivo kombinacijo orkestracije, ki jo poznamo prav iz legendarnih filmov agenta 007. V to se ulovi tudi naslednja skladba – His Name Is Napoleon Solo. Pemberton je kar precej blizu vsemu temu, kar so ti kultni filmi naredili na glasbenem področju, zato hodi po kar vroči sledi. Nadaljuje z Out Of the Garage, kjer se film pravzaprav dobro začne. Agent Solo pokaže svoje adute (skrite in odkrite) in pri tem ne pozabi prav mačistično operirati z dekletom – Gaby. Kakorkoli, po srečanju z enakovrednim mojstrom KGBja, je tukaj Escape from East Berlin, nekakšna glasbena nadaljevanka prejšnje garaže. In seveda sledi potovanja – v večno mesto Rim.

Pemberton nam ponudi prijetno glasbeno sprehajališče, imenuje pa ga kar Mission Rome. Oba agenta in dekle morajo torej v Italiji pričeti in izpeljati nadvse zapleteno nalogo, v kateri se tako rekoč popolnoma do konca ne ve, kdo je kdo, s kom, kdaj in kako. V smislu špijonaže, seveda. Precej plesno poudarjena je The Vinciguerra Affair, kar je tudi popolnoma logično. Ples je skoraj vedno nekaj, kar tako prikriva, kakor tudi zakriva točno tisto, kar je najbolj občutljivo – to pa je resnica. Ker je v ozadju same zgodbe tako rekoč uničenje skoraj celega sveta, si moramo prizadevati, da verjamemo v možnost dveh (ups, treh), ki bodo to nalogo vendar uspeli opraviti in svet rešiti. V Bugs, Beats and Bowties se sicer srečamo s podobnim glasbenim materialom, kakor smo se pred tem, vendar so te stenice in prisluškovalne naprave tako simpatične (glasbeno in slikovno), ker sta si jih agenta nekako izmenjala. Vse, vsekakor, v dobro uspeli operaciji. Toda zaupanje je tudi nekaj vredno. Pemberton zna vnašati v glasbo določene glasbene elemente posmeha, humorja in ironije. Pomembno. V lahkotnem ritmu se nadaljuje Signori Toileto Italiano, kjer nepremagljivi KGB-arhitekt poračuna s fantiči v stranišču. Koliko je to pravzaprav dobro za samo krinko, pod katero dela, ni niti toliko pomembno. Gre bolj za učinek. In ta je veličasten, še posebno po glasbeni plati.

Del Breaking in se vsekakor spremeni v dejansko Searching the Factory, saj poskušata agenta tokrat v skupnem delovanju najti tisto točko, kjer se ne le ujemata, temveč (celo) dopolnjujeta. Pemberton se posveti temu delu z vso natančnostjo in mu pripiše kar precej ritmičnih humornih pasaž. In iz tega sledi Breaking Out – The Cowboy Escapes. Ponovno prav po bondovsko naravnan del, filmsko in glasbeno. Vožnja z motornim čolnom in končno zaključek s potapljajočim se kamionom je prava poslastica za vse, ki še niso nikoli gledali podobnih zadev. Za tem je zanimiva skladba Laced Drinks, ki pravzaprav s svojo motoriko kar vzpodbuja k napetosti in skoraj predvidljivi končnici. Tako se Circular Story podaljša s svojim zvokom kitare v pripoved o možnem in nemožnem scenariju reševanja sveta, kar pa za oba agenta pomeni tudi odrekanje določenim principom: recimo ne-zaupanju drug v drugega. Sledi The Drums of War, skoraj morriconejevsko obarvana glasbena tema, v kateri pa ne gre toliko za življenje in smrt, koliko gre dejansko za prestiž. Preživetje je skoraj postranskega pomena. Pemberton se poigrava z občutkom glasbenega suspenza, kakor bi želel obuditi nekdanjega Hitchockovega glasbenega partnerja, komponista Bernarda Herrmanna. In temu vzdušju pritrdi tudi Take You Down, posebno z nekakšnih klicem (vokalom), ki spominja prav na Ennio Morriconove partiture. In končno – ob najdbi velikega bombe: We Have Location. Ladjica je najdena, težava delno rešena. Glasba to potrjuje. Sledi A Last Drink, glasbena miniaturka, polna humornosti in ironije – tako filmske, kakor tudi zvočne. V to se izpelje The Unfinished Kiss, ki bo očitno ostal uganka še naprej. Tudi komponist nam ne da užitka razumevanja, kam pravzaprav vse to pelje.

Če smo rekli, da je film nekakšen koktajl že znanih figur, obrazcev in predvidenih kombinacij, mu moramo vendar priznati določeno mero zabavnosti in glasbenega zabavljaštva. Predvsem slednje je posrečena kombinacija nevsiljivih in včasih klišejskih rešitev, ki pa dajejo filmu določeno mero lahkotnosti in gledljivosti. To pa je tudi eden od namenov komedije, a ne?