“Svet ni na moji ravni”

“Noč prečula je na poti, / ki nas vodi iz spomina / v širni svet, daljo neznano / iz Perkovića preko Knina …” Slavne proge ni več, v ponedeljek zvečer, 17. avgusta, pa smo izgubili tudi umetnika, ki jo je s pesmijo Djevojka iz moga kraja zapisal v glasbeno in literarno zgodovino. Glasba Arsena Dedića je bila tudi naš soundtrack, čeravno so ga v naših mladih letih poslušali večinoma starejši, navezani na njegove šansone, ki sta jih izvajala s soprogo Gabi Novak. Naša generacija, rojena sredi sedemdesetih let, pa je rasla in se učila živeti z eno njegovih najpreprostejših pesmi, za katero je glasbo sicer napisal Đorđe Novković, pa tudi Arsen sam je, če prav vem, ni izvajal. Nek živi ljubav je meni in marsikomu mojih pionirskih vrstnikov pomenila in še vedno pomeni splošni moralni kodeks, po katerem je treba živeti ter ki je nekoč obstajal in ga zdaj, v dobi vse bolj apatičnega življenja, izgubljamo – upajmo, da ne nepreklicno. Nato smo spoznavali še druge njegove pesmi, kompleksne literarno-glasbene tvorbe, ki jih je pel v TV-oddajah in izdajal na ploščah. Moderato cantabile, Kuća pored mora, Otkako te ne volim, Tvoje nježne godine… Kot pesnik je precej objavljal v revijah, prvo samostojno knjigo Brod u boci pa je objavil leta 1971 in prodal zavidljivih 60 tisoč izvodov; pozneje je izdal še več pesniških knjig in izborov, zastopan je tudi v antologijah in prevajan v številne svetovne jezike. Že pred objavo prve knjige so okrog leta 1970 bile njegove pesmi po zaslugi pesnika Zvonimirja Goloba (1927-1997) objavljene v antologiji Zlata knjiga hrvaških pesnikov. Tudi nagrajen je bil – po lastnih besedah – najprej za poezijo, že v petdesetih letih, v gimnaziji. Šlo naj bi za ciklus pesmi, objavljenih v splitski reviji Vidik.

Čeprav je svojo prvo samostojno veliko ploščo Čovjek kao ja izdal šele leta 1969, je Arsen Dedić stopil na popularnoglasbeno sceno že debelo desetletje prej. S psevdonimom Igor Krimov je pisal besedila za popevke, prevajal tuje uspešnice. Denimo Let’s Twist Again, ki jo je pel z Ljubljanskim jazz ansamblom leta 1962, izdal jo je tudi na mali plošči, kot denimo tudi uspešnico Adriana Celentana Nata per me, v prevodu Rođena za mene. Njegove prevode, prepesnitve in besedila so peli tudi mnogi drugi izvajalci, mdr. že omenjena Gabi Novak. V TV oddajah je prepeval prevode pesmi Leonarda Cohena (sicer ne svoje) in lastne uglasbitve velikih hrvaških pesnikov, med katerimi je bržčas najbolj odmevna Odlazak Tina Ujevića. Izvedbe Cohena naj bi posnel tudi na ploščo, a ni nikoli izšla.

Nastopal je na vseh velikih jugoslovanskih festivalih, še pred popularnoglasbeno kariero pa končal glasbeno akademijo kot flavtist, igral v različnih orkestrih in ves čas tudi pisal. Vzporedno z glasbenim in literarnim delom za knjige, plošče in festivale je ustvarjal tudi glasbo za gledališče, film in televizijo. Njegova je glasba iz proslulih Glembajevih; prvi film, ki ga je po lastnih besedah glasbeno opremil, pa je zdaj kultni film Živa istina iz leta 1972. Njegova besedila najdemo na ploščah številnih drugih izvajalcev, tako šansonjerjev kot popevkarjev in pop zasedb, med drugim na ploščah Zdravka Čolića, Srebrnih kril idr. Za Srebrna krila je napisal po mnenju zgorajpodpisanega eno svojih najboljših pesmi, veličastno in trpko balado Pričao bih ti o sebi, objavljeno na plošči Ja sam samo jedan od mnogih sa gitarom leta 1980, na njeni predhodnici istega leta z naslovom Sreo sam ljubav iz prve pjesme pa najdemo že omenjeno popevko Nek živi ljubav. Ena najbolj znanih pesmi, ki jih je napisal za Čolića, je Zagrli me; verz iz nje je naslovil Čolićevo ploščo Ako priđeš bliže iz leta 1977, med drugimi pa je to pesem izvajal tudi Đorđe Balašević.

Razen tega, da smo dolgo živeli v skupni državi in je Arsen Dedić bil tudi naš pesnik, s Slovenijo je bil tesno povezan tudi sicer. Na Slovenski popevki 1972 je pel Pegasto dekle Jureta Robežnika in Elze Budau in si z njo pripel svojo najprepoznavnejšo pesem pri nas. Leta 1979 je sodeloval z Andrejem Šifrerjem na njegovi plošči Od šanka do šanka, ki med glasbenimi zgodovinarji še vedno velja za Šifrerjevo najkvalitetnejšo ploščo, čeravno manj komercialno odmevno kot nekatere poznejše, usmerjene k širšemu občinstvu. Plošča s hrvaškimi besedili je prinesla nekatere odlične šansone, denimo Marija in A ti želiš pričati. Sam Arsen je pel šanson Svete krave s tega albuma, pozneje pa tudi, v slovenščini, Šifrerjevo pesem Stoj, Marija. Z Zoranom Predinom sta leta 1989 posnela album Svjedoci-Priče. Na njem se je znašla tudi izvedba Menartove pesmi Domovina, ki jo je uglasbil Dedić, glas pa je prispeval tudi Bora Đorđević; pa tudi nova izvedba pesmi Pegasto dekle. Tudi sicer je Arsen Dedić rad uglasbljeval in izvajal pesmi Janeza Menarta, med drugimi Staro pesem in Croquis. Nastopil je kot gost na petdesetletnici festivala Slovenska popevka leta 2012, leta 1993 pa tudi kot gost na koncertu Lada Leskovarja v Cankarjevem domu, s katerim sta dolga leta  iskreno prijateljevala. Oto Pestner pa je med drugim pel spremljevalne vokale na Dedićevi plošči Provincija leta 1984.

“Neka se piše, pa makar i dobro,” je večkrat dejal Arsen Dedić. Dodal je tudi, da je “privatnik”. “Dandanes vsi o sebi govorijo kot o pevcih, spremljevalnih vokalistih in tako naprej, jaz pa sem privatnik,” se je pošalil v enem številnih intervjujev. Bil je tudi eden od soustvarjalcev zgodovine slovenske glasbe, tako avtor in interpretator. Njegov siceršnji prispevek k zgodovini hrvaškega, slovenskega, jugoslovanskega in nasploh svetovnega šansona, pa tudi glasbe in literature, je težko in hkrati lahko pravično ovrednotiti. Težko zato, ker je tako raznolik in obsežen, zdajšnji časi pa na splošno žal niso naklonjeni temeljitim strokovnim raziskavam, ampak bolj instantni potrošnji; lahko pa zato, ker njegov opus govori sam zase, zlasti kvalitativno. “Svet ni na moji ravni,” je nekoč dejal v šali. Šala ali ne, v luči dandanašnjih časov je imel še kako prav.

Share