POSLUŠAJMO FILME: Elitni klub

Mitja Reichenberg

Od vsega polni

Elitni klub (The Riot Club, Lone Scherfig, glasba Kasper Winding, 2014)

Sicer z enoletno zamudo, vendar morda prav ob začetku študijskega leta, prihaja na veliko platno film o tem, kako in kaj se dogaja izven študijskih klopi in programov. Občutek imamo, da je to samo v Veliki Britaniji, a izkušnje kažejo, da je to pravzaprav povsod po svetu. Vsepovsod tam, kjer so kaste, bogati razvajenci in vsemogočne družinske povezave. Tako rekoč res umazani, bogati, razvajeni in gnili. Zgodba pravi takole: ko v elitnem študentskem klubu Riot na Oxfordski univerzi izgubijo dva člana, morajo med novinci poiskati primerna kandidata. Miles Richard (Max Irons), ki je ravnokar prispel v Oxford, se je zagledal v privlačno in energično Lauren (Holliday Grainger) iz delavske družine. Njej je všeč tudi Hugo Fraser-Tyrwhitt (Sam Reid), starejši fant in član elitnega kluba. Hugu se zdi ravno Miles primeren kandidat, zato ga povabi, naj se jim pridruži. Še zadnji, deseti član kluba, je postal Alistair Ryle (Sam Claflin), vendar predvsem po zaslugi starejšega brata in nekdanjega Riotovca. Vsi fantje se zberejo v pubu, kjer naj bi tekel alkohol v potokih in bi bilo dovoljeno vse. Alistair in Miles tekmujeta za naklonjenost drugih članov, alkohola je vse več in v ozračju zavlada napetost. Nazadnje se morajo fantje soočiti s posledicami svojih dejanj oz. dejanjem enega samega. Ko vsem grozi izključitev z univerze, morajo hitro poiskati enega samega krivca za vse – in to tudi naredijo, vsekakor. Vendar na svoj način. Plemenito poreklo, nekakšen rodovnik ima svojo težo. Film pa kar dobro spominja na podobno problematiko, ki smo jo srečali v Vonj po ženski (Scent of a Woman, Marin Brest, 1992). Razkol med svetom bogatih in onih, ki to niso. Glasbo za tokratni klub je napisal Kasper Winding (rojen 1956), danski filmski komponist, ki je nase morda najbolj opozoril s svojo glasbo za film Odrešenje (The Salvation, Kristian Levring, 2014), v katerem igra več kot odlična Eva Green. Toda dobro je, da prisluhnemo tudi temu, kaj nam ima Winding za ponuditi v filmu Elitni klub.

Za film je naredil kar 22 glasbenih delov, med katerimi najdemo nekatere tudi resnično dobre in glasbeno zanimive. Prva glasbena tema ima seveda naslov kar Riot Club Intro, predstavlja pa impresivno godalno-klasično zasnovano kompozicijo, ki napoveduje vse več, kot pa kaj resnično dobrega. Kasper Winding nadaljuje s Hugo and Miles, glasbo, ki ne namenjena spoznavanju mladeničev. V svojem bistvu je celo melanholična in nekoliko naivna, toda prav hitro se sprevrže (v dobrih 30 sekundah) v vprašanje, ki dejansko ločuje odgovorne ljudi od neodgovornih. Predvsem, kar se tiče svojih dejanj in odličitev. Sledi Riot Club Theme, nekakšna glasbena zanka, ponovno godalno obarvana, ki se v pizzicato temi nenehno pojavlja preko celotnega filma. In končno prva romantična tema: Lauren and Miles, nekakšna vzhičena melodičnost, ki se preko trzajoče kitare vzpenja nad položene harmonije, pričara filmu tisto grobo, mladostno željo po razumevanju in sprejemanju. Tudi na račun laži, če je potrebno. Kakor obrnjena glasbena tema je tukaj Alistair Recruited, po svoje mehkobna, a v ozadju robata in oglata. Ne vemo sicer natančno, kam Kasper Winding meri, toda v filmu jo lahko razumemo kot ponotranjeno življenje in doživljanja mladega junaka. Sledi Spirituale, nekakšna operna medigra, glasben intermezzo za sopran in godala, nesramno podoben glasbenim idejam ki jih je pred mnogimi leti predstavil Andrew Lloyd Webber v svojem delu z naslovom Requiem (1985). Temu sledi vsekakor pop-rock obarvana Initiation – in že naslov pove, za kaj pri celotni zadevi gre. Obredne iniciacije so pač nekaj, kar ni preveč prijetno, še posebej ne takrat, ko gre za fantovsko družbo, polno testosterona, alkohola in občutka vsemogočne moči. Tudi Miles Hangover je del tega, vendar prav v obratni smeri – prebujenje v realni svet, v katerem so obljube le besede, postane ostrejše in hladnejše, kakor se na prvi pogled zdi. Fantovski klub, družba bodočih ‘pomembnežev’ se pokaže točno v takšni luči, kakor so pomembneži: brezkompromisni ritolizniki, lažnivci s hladnimi in preračunljivimi potezami, hodeč po truplih vseh, ki so jim tako ali drugače napoti. Beseda ljubezen ima pomen samo tedaj, ko se da iz nje iztržiti kar največ – pa četudi samo zato, da se drugega poniža ali pa onemogoči.

V skladbi Dinner Preparation srečamo nekaj bolj klasično obarvanih idej, ki nam jih Kasper Winding ponuja v bolj intimno obarvanih trenutkih samega filma. Tako se Charlie’s Arrival spremeni v klavirsko meditacijo ne prav velikega pomena, Birthday Cake pa v glasbo, polno praznega vzdušja, želja in pogledov. Sledi Cocaine Fools, predvidljiva glasbena medigra, ki pravzaprav ne sodi nikamor – s svojim zvokom spominja bolj na pradavno računalniško igrico Super Mario, kakor pa na to, da bi vzpostavila s filmom kakršen koli (pa lahko tudi problemsko nastavljen) odnos. Tudi Lauren’s Humiliation ni prav veliko ponižanje, saj bobnanje enega in istega vzorca ne pomeni prav mnogo v smislu glasbenega jezika. Dobro bi bilo, da bi si Kasper Winding preposlušal nekaj partitur, ki so se v zgodovini filmske glasbe že ukvarjale s tem problemom. The Big Speech je več ali manj glasbeno-slikovna tapeta, kar nadaljuje tudi Good Times Translation. Glasbeno pop-rock obarvana je ponovno The Beating, cenena izvedba in prevod tega, kar v glasbi razumemo ko beat. Razvoj, ki ga lahko zasledimo v delu Jail Time se ne razlikuje od ameriških limonad, medtem ko se Is He Dead pa, kakor bi se Kasper Winding prebudil, osmisli v filmski podobi in tudi izven nje. Ne moremo namreč razumeti, zakaj se komponist preizkuša v nekako različno žanrsko obarvanih glasbenih momentih, ki pa dajejo na koncu koncev filmu samo razdrobljeno in neuravnoteženo glasbeno strukturo.

K temu pripomore, končno, del Please Forgive Me, premišljena, v kitarski zvok ujeta ter z godali obkrožena glasbena poanta, kjer se Winding pokaže kot filmskega problema se zavedajoč komponist. Škoda, da ni izhajal iz enovitega vzdušja ter iz perspektive tega, kar celoten film problematizira: razkola med različnimi pogledi na svet, človeškim dostojanstvom in, nenazadnje, med življenjem in smrtjo. Tako tudi Alistair’s Arrest pomeni nadaljevanje glasbene ideje, ki je prava, nato pa Alistair’s Triumph, kot kadenca prejšnjemu delu, žal izzveni nekoliko pričakovano, šablonsko, konfekcijsko urejeno. Love Theme, ki jo Kasper Winding ponudi, je nekakšna obvezna figura vsake velike drame, vendar tokrat v njej pogrešamo vzdušje filma, saj nima prepotrebnega žara in nima notranjega pogona, s katerim bi se dalo melodijo, temo, takšno intimno glasbo ponotranjiti in ji priznati njeno absolutno nujno mesto. Velike ljubezenske teme filmov so bile vedno drobne, kratke glasbene zamisli, ki jih je gledalec lahko ponesel s seboj in jih obdržal v sebi tudi tedaj, ko so potihnili zvoki filma in se je rodil nov dan.

Share