Fun-Da-Mental : Seize the Time (Mammoth/Nation, 1994)
Kaj le pričakovati od britanskega črnega azijsko-karibskega benda, ki so mu prilepili oznako »azijski Public Enemy«, kakor fundamentalistično napadalnost, srborit miks kontroverznih političnih sporočil, klenih beatov in glasbenih naplavin domnevno matičnih kultur članov benda, sčasoma pa tudi obtožbe, da promovira islamski terorizem in vse, kar se lepi na islamsko kulturo na evropskih tleh. Seize the Time, geslo, prevzeto iz zgodovine militantnih črnskih gibanj v ZDA, ostaja iritantno in aktualno. Tudi danes, ko se utrjuje politično ideološka polarizacija glede velikega begunskega priliva iz Zahodne Azije in Afrike, ki domnevno v vsem nedolžni in neskaljeni Evropi prinaša novi val »islamizacije«.
V našem prostoru se je novi val britanskih »azijskih« bendov začetka devetdesetih predvsem motal in razmeroma pozno utrdil okrog godbe in pojave Asian Dub Foundation, toda zares robna, robustno direktna »br-azijska« stvar so bili vendarle Fun-Da-Mental, sicer njihovi malo starejši kompanjoni in navsezadnje prvi založniki pri založbi Nation. Tisti koncert Fun-Da-Mental v okviru Druge godbe 1996 v prostoru bizarno prikladne diskoteke Dakota v začetkih bohtenja »malega mesta velikih nakupov« BTC-ja je bil eden najmočnejših koncertov vseh edicij festivala, a ne zgolj to, tudi ena najbolj norih hip hop predstav pri nas, seveda s precej širšim dojemanjem tega, kaj hip hop in rap lahko sta ne glede na ustaljene podobe in zvoke, ki so prihajali iz ZDA.
A kaj je pravzaprav bil ta val »nove azijske plesne kulture« devetdesetih let oziroma znanilec česa je bil? Morda je še najbolje, da za začetek sežemo k odličnemu zborniku (tedaj mlajših) britanskih proučevalcev kulture azijskega rodu, Dis-Orienting Rhythms: The Politics of the New Asian Dance Music (Zed Books, 1996). V njegovem uvodniku so uredniki zapisali:
»Sariji in Ravi Šankar so morda manj izzivalno napadalni etnično zaznamovani predmeti, ki opredeljujejo južnoazijsko prisotnost v večrasni Veliki Britaniji. Čemu bi se torej pritoževali? Etničnost je in. Kulturna razlika je in. Obrobnost je in. Konsumpcija ‘Drugega’ je višek mode poznega kapitalizma. Končno je coolie (v urdujščini in tamilščini kuli; tuj, najet neizobražen mezdni delavec, op.) postal cool.«
Ti avtorji azijskega rodu v obravnavi »nove azijske mladinske plesne kulture« niso bili tako vsevprek slavilni, kaj šele slavnostno evforični ob dejstvu, da je Apache Indian s “hibridnim”, “subverzivnim” (to so mu pripisali pop mediji) bhangramuffinom v devetdesetih postal mednarodna pop zvezda. Zato so raje skupaj s tem brali sočasno prepoved vrtenja video klipa komada »Dog-Tribe« benda Fun-Da-Mental v gledanih terminih na MTV in kasnejšo montažo izsečkov istega stigmatiziranega »islamističnega«, »fundamentalističnega« komada, ki sicer poziva/provocira h skupnostni obrambi proti rasističnemu nasilju, v reklamah in promocijskih oddajah taiste televizije.
Sodobna azijska plesna kultura je v teh letih odigrala ključno vlogo v oblikovanju britanske urbane kulturne politike, saj se je hoteno in premišljeno, včasih intuitivno »dis-orientirano« odmikala od pričakovane in pripisane stereotipnosti »azijskosti«. Bila je teren, kjer je bilo možno preizpraševanje zatona politike na račun geste, identitete in liberalnega multikulturalizma s spremljajočim izginotjem kritičnega razmišljanja. A kdo so bili ti mladi in gromoglasni Azijci, kaj je naenkrat postalo Asian Kool: predelava, modernizacija tradicionalne pandžabske bangre, oplajanje z afriško-karibskimi ritmi, sodobnimi didžejevskimi estetikami? Ob številnih bendih in izvajalcih so v azijskih in karibskih enklavah britanskih mest izstopali conscious raperji Hustlers HC, zgodnji Asian Dub Foundation (denimo, provokativna antiidentitarna izjava člana ADF: »Moje najljubše indijsko glasbilo je električni bas.«) ali Kaliphz, rockerice Voodoo Queens, didžejki DJ Ritu in Radical Sista (Ranjit Kaur), vsak med njimi se je na svoj način odmikal od esencialističnega pojmovanja azijske godbe. Ne primer, intervju s Sista, ki je odeta v sari redno vrtela/miksala godbo v najrazličnejših prostorih, od trendovskih plesnih klubov, na radiu in na tradicionalnih skupnostnih praznovanjih (tu didžejka zamenja drage, prestižne bangra ansamble kot so Alaap ali Heera), je sproti pobijal predstave o pasivno vdani Azijki, poročnem predmetu menjave, še posebej v primerjavi z agresivno, samosvojo podobo Afričanke ali afriške Karibčanke.
To so bili časi, ko so v Britaniji sprejeli Criminal Justice Act in Public Order Act (1994), ki je povečal pooblastila policije, ki je lahko začela s pohodom na skvote, rave žure, omejevala pravico do potovanja, kar je zaznala liberalna in mehkolevičarska akademska srenja, pa raverska mladež z novinarji, v osnovi pa so vsi zatuškali, da je zakon pravzaprav omogočal predvsem maltretiranje Romov in diasporične skupnosti iz Azije, Karibov in Afrike. Zato je to čas, ko je, podobno kot konec sedemdesetih, spet prihajalo do rasističnih in fašističnih napadov na »Azijce«, »Afro-Karibčane« in ko so se skupnosti začele obrambno samoorganizirati. Če je prepoved rave žurov zadela liberalno (belsko) mladež in se je okrog nje vil protestniški vihar, se je na barikadah urbanih četrti bil dejanski boj s skini in Nacionalno Fronto, v katerem so bili kriminalizirani branilci domov. »Br-azijski« raperji so mobilizatorsko nastopali na medijsko šibko pokritih koncertih/barikadah, ki so bili posrečena kombinacija karnevalstva Rock Against Racism s konca sedemdesetih let in komunalne obrambne samoorganizacije, ki je prečila rasno delitev na belo/črno in socialno razslojenost prebivalstva britanskih inner cities.
Če so ti bendi kaj počeli, ob tem seveda, da so bili hkrati na barikadah in v mladinskih klubih, so vzajemno artikulirali Azijca in Črnca na britanskih tleh, še posebej, ker je »črno« prej utišalo »azijsko«, ki se je oglasilo šele po pojemajočem črnskem protirasizmu v sedemdesetih in osemdesetih. Napotili so nas k temu, da je potrebno ponovno premisliti pojem diasporične ekspresivne kulture – pojem diaspore v osnovi predpostavlja domačo, tradicionalno, izvorno kulturo, tudi dom. Tu pa je v godbi teh bendov diaspora nenadoma kraj, v katerem godba ponuja možnosti za oblikovanje novih povezav onstran nacionalnih meja, dinamično afirmira, preoblikuje materialne in zamišljene (imagined) povezave med staro matico in novo britansko družbo, navade, moderne načine življenja, sekularnost in religioznost, prav vse.
Pojdimo naravost h komadu »Dog Tribe« Fun-Da-Mental s tega albuma (kjer je dvoumni fundamentalizem brihtno in provokativno pomešan z načinom razvedrila, s »fun«, kakor nakazuje ime benda). V petminutnem spotu (komad na albumu sicer otvarja rasističen, ogaben telefonski klic, grožnja neonacija iz bele rasistične škvadre Combat 18 »Pakiju«, ki je zraven še »komunist« itd., grozi mu z obešenjem) šef benda Fun-Da-Mental Aki Nawaz alias Propa-ghandi (še ena izjemna besedna igra v psevdonimu!), gverilsko zakrit s palestinskim šalom in krvaveč po spopadu s skinheadi poziva h komunalni obrambi proti rasističnemu nasilju in uporabi geslo Malcolma X-a »Self-defence is not offence«. Tu povzemanje bojevite retorike črnskih raperjev, Black muslims in Črnih panterjev, mačistično postavljaštvo in pozivi k transrasni solidarnosti skoz globalni glasbeni slog ni niti najmanj enoznačno: ulične slike, tesnoba, strah in pozivi z muziko vred, so daleč stran od vtisa srečne, prilagojene (beri: integrirane) klubske družine bhangre ali tradicionalne azijske družine v Britaniji.
Prav ves dvojni album Seize the Time je takšen, trd, napet, protisloven, poln zbadljajev, ves čas daje misliti ob raperski ataki, z dokumentarnimi izsečki in njihovim vkomponiranjem v komade (od govorov muslimanskih verskih voditeljev, politikov, črnskih bojevniških politikov, mlahavega liberalizma pop kulture), ta kombinacija »azijskega« (indijskega, pakistanskega, posebej gudžaratskega, pandžabskega) melosa in globalnih ritmov je ves čas grozeče nenavaden miks.
Fun-Da-Mental je sicer sestavil Aki Nawaz (pravo ime Haq Quresh), v mladih letih član postpunkovskih bendov, pozneje producent in didžej (tu spomnimo na nepozabno sukanje pred leti v klubu Gromka), vedno trdnejši in politično vztrajnejši od sopotnikov Asian Dub Foundation, ki so se z leti slišno in drugače omehčali.
Izjemni remiks tega albuma With Intent to Pervert the Cause of Injustice (Nation, 1995) je prodorna plesna godba, ki ni za lahkotno mezganje. Je ena trših robnih klasik sodobne plesne muzike.
(Opomba: Tukajšnji izbor komadov je zelo omejen z ne/dostopnostjo na YT, zato napotek, znajdite se ali pa si raje oskrbite oba navedena albuma, pa tudi naslednje z vsem, kar je tedaj proizvedla britanska azijska scena).
