O pričujoči plošči je bilo ogromno napisanega, že preden je izšla. Piar je bil tako učinkovit, da so tudi pričakovanja postala precej visoka. Vsaj zase lahko trdim, da se nisem bal, da Keef ne bi naredil dobre plošče.
Odkrito priznam, da mi je Keith Richards kot pevec bil vedno ljubši od Jaggerja. Medtem ko je slednji že od srede 1970 let skorajda neprebavljivo postavljaški in obseden z lastno veličino, je Richards ohranil nekaj svojih značilnih kitarskih poz, iskreno interpretacijo in zlasti pristen “feeling”, ki ga je Jagger nekje na poti očitno nepovratno izgubil. Micka na odru, priznam, že od sredine 1970 silno težko gledam, zato se pri novejših videoposnetkih Stonesov, ki me kot bend še vedno pritegnejo, osredotočam na druge protagoniste, zlasti na Wattsa in Keitha. In če že Jaggerjevemu samostojnemu opusu z izjemo dobrega albuma Wandering Spirit iz 1990 let, odrekam resnično substanco, so se mi Richardsovi samostojni izleti vedno zdeli substančno precej bolj upravičeni. Čeravno nihče iz para Nanker Phelge že dolgo ne spravi več skupaj zares spodobnega besedila, se Richards vsaj ne dela, da ustvarja prelomnice v zgodovini popularne glasbe, vsaj od leta 1973 ne več. Jasno daje vedeti, da v glasbi uživa in da je tudi s svojim “drugim” bendom X-Pensive Winos ustvaril nekaj, kar ga je zares veselilo. Še bolj zanimiva so njegova sodelovanja – poskusite brez predsodkov poslušati tolikanj opljuvano različico Love Hurts, ki sta jo odpela z Norah Jones, pa boste slišali precej tistega, kar dandanes manjka vse bolj sterilni produkciji.
Album Crosseyed Heart je po ploščah Talk Is Cheap in Main Offender tretja čisto samostojna plošča Keitha Richardsa. Vmes je imel še kup zunajstonesovskih postaj z že omenjenimi X-Pensive Winos, z zanimivo zasedbo The New Barbarians (Ian McLagan, Bobby Keys, Zigaboo idr., posneto že 1979, objavljeno 2006). Sodeloval je na mnogih ploščah drugih izvajalcev, med drugim je igral s Tomom Waitsom, na solističnih ploščah stonesovskega sotrudnika Rona Wooda in tako naprej. Ko so ga vprašali, ali bo na naslednjo solistično ploščo treba spet čakati 23 let, je rekel, da jih toliko nima več na razpolago, dodal pa, da je zdaj glavna naloga spraviti Stonese v studio in nazaj na oder, medtem pa bo verjetno oddelal tudi kak promocijski nastop za novo ploščo. Na njej je zbrana vsa njegova glasbena zgodovina – od intimnih countryjevskih in folkovsko-bluesovskih trenutkov (Crosseyed Heart, Goodnight Irene) do rocka, bluesa in reggeaja. Ploščo je napovedal s singlom Trouble, zanimivo stonesovsko rockovsko zadevščino, sam pa precej omenja še pesmi Robbed Blind, ki naj bi bila druga pesem v življenju, za katero je dobil navdih v spanju (poleg Satisfaction), ter Illusion, kjer sodeluje Norah Jones. Album je sicer neke vrste labodji spev mojstra Bobbyja Keysa, dolgoletnega Keithovega prijatelja in sodelavca, hkrati je tudi poklon temu proslulemu saksofonistu, ki je preminil konec lanskega leta, pesmi pa so večinoma nastale v sodelovanju s Steveom Jordanom iz X-Pensive Winos. Kljub vsemu pa je bržčas najbolj povedna pesem na albumu Nothing On Me z verzi: “You ain’t got nothing on me (…)/They laid it on too thick, they couldn’t make it stick (…)/You know they laid another charge/that’s why I’m still at large (…)”
Richards se ne trudi ustvariti Velikega Dela, verjetno mu ravno zato uspe narediti dober in simpatičen album, na katerem je večino stvari odigral sam; kitare, base, sitar… Poleg Norah Jones med gosti najdemo Aarona Nevilla pa peščico različnih gostov v posameznih pesmih, ne preveč. Morda bi namesto petnajstih pesmi lahko izbral dvanajst in ploščo še malce izčistil, kar pa zadeva besedila, niso, kot rečeno, nič slabša od stonesovskih klišejev zadnjih treh desetletij, ko je Jagger očitno pozabil, kako dobre tekste je znal napisati v 1960 in v začetku 1970 let. Vendar ti klišeji v pričujočem kontekstu delujejo precej manj prisiljeno kot na novejših albumih Stonesov, seveda s častnimi izjemami. A Bigger Bang ni bila tako slaba plošča, zlasti, če jo poslušamo z vinila, kjer zadobi nekakšno širšo dimenzijo, in če bodo v bendu sledili Richardsovim solo korakom, nas rezultati zanimajo. Zlasti bi bilo dobro, če bi opustili glamuroznost štadionskosti in “največjega rock benda na svetu” in se povrnili nekam bližje k Beggars Banquet ali Sticky Fingers, katerih ponovno izdajo so pred kratkim predstavljali na odrih. Zdaj si to lahko privoščijo, vprašanje je samo, koliko soka je še ostalo.
Morda še paberek, čisto oseben: sličica na hrbtni strani albuma bi pravzaprav zares sodila na naslovnico in obratno.
