Rzewski Plays Rzewski : Piano Works, 1975 – 1999 (Nonesuch, 2002)
»Sem praktičen. Pišem glasbo, za katero domnevam, da jo bodo izvajali. Imam tudi tipa, ki moje skladbe stalno igra. Sva v kar dobrih odnosih.« Tip, o katerem je hudomušno razlagal Frederic Rzewski, je on sam. Ta izjava dovolj pove o stanju nove muzike in možnostih za njeno predstavljanje. T. i. »klasično polje« ima svoja rigorozna institucionalizirana pravila, ima tudi precejšnjo podporo – zasebnih in javnih fundacij, mecenov –, ima svoje kroge, a v osnovi je čezvse hierarhično urejeno. To, da skladatelj takega renomeja – marsikdo mu bo pritaknil oznako enega imenitnejših skladateljev (vsaj za klavir) 20. stoletja – včasih težko dobi koncert zunaj utečenih prostorov in kanalov, je slaba popotnica za nodobudne mladce in mladenke, ki stopajo na pot skladatelja in skladateljice zahodne umetne glasbe.
Odločitev za uvrstitev tega albuma, ki to ni v starem pomenu, je bila lahka. Pravzaprav gre za izbrani, retrospektivni boks štirih cedejev, na katerih so uvrščene klavirske skladbe, ki jih izvaja skladatelj. Večina klavirskih komadov je izšla na posameznih albumih, največkrat jih je igral Rzewski sam. Tu pa so zbrani vsi v eni nori škatli sodobnega, modernega pianizma. Založba Nonesuch ga je s tem uvrstila ob bok Glassu, Reichu in Johnu Adamsu. Za spremljavo pa posežemo kar k besedilu, objavljenem na drugem mestu (Dnevnik, 26.9.2014).
Ameriški skladatelj in virtuozni pianist, sin poljskih priseljencev, šteje 77 let. Kakor vsi veliki koncertni pianisti 20. stoletja na odru leta dobro skriva. Izžareva energijo in modrost. Živi v Bruslju, kamor se je iz New Yorka preselil leta 1977. Sprejel je stolico profesorja kompozicije na kraljevem konservatoriju. Okrog razlogov za selitev v Evropo so spletali intrige, saj je ob dveh avantgardnih prijateljih, Newyorčanu Christianu Wolffu in Angležu Corneliusu Cardewu, veljal za eminentnega političnega skladatelja. Oznaka je v krogih nove glasbe pomenila levičarja. Razlogi za selitev so bili banalno življenjski. Preživljati je moral družino, z novo muziko pa se v New Yorku, kljub pripadnosti newyorški šoli modernih skladateljev, ki je pod Cageevim vplivom z idejami tresla zgledno urejeni glasbeni svet od šestdesetih let naprej, ni dalo normalno preživeti.
Frederica Rzewskega sem v živo slišal dvakrat. Prvič leta 1993 na festivalu novega jazza v nemškem Moersu, kjer je nastopal s kolektivom MEV (Musica Elettronica Viva). Legendarna skupina je začela muzicirati v Rimu leta 1966. Ustanovni člani so v najeti bajti, preurejeni v glasbeni studio, gojili kolektivno svobodno improvizacijo in rabili široko paleto elektronskih glasbil. Mladi ameriški eksperimentalci so bili Rzewski, Richard Teiltenbaum in Alvin Curran. Pridružili so se jim pihalec madžarskega rodu Ivan Vandor, jazzovski saksofonist Steve Lacy, pozavnista George Lewis in Garret List. Danes se nabor članov skupine, ki si je za cilj zadala vključitev občinstva v ustvarjalni proces, bere kot impresiven seznam iz enciklopedije nove muzike. Pomembni podpornik njihovih koncertov v tedaj glasbeno in politično burni Italiji, kjer je gostovala širša enklava Američanov – Cage, Morton Feldman, Wolff in vplivni Living Theatre – je bil italijanski skladatelj Giacinto Scelsi. Rzewski danes za MEV, ki je konec šestdesetih po Evropi nastopal pred številnim mladim občinstvom, na političnih shodih in večjih koncertih z rock bendi, pravi, da niso bili ne pop skupina, ne jazz bend, še manj skupina klasične glasbe, temveč singularnost. Tako kot angleški sopotniki AMM, s katerimi so nekajkrat muzicirali skupaj in izmenjevali ideje, politične zlasti s Cardewom.
Drugo srečanje z Rzewskim je bilo maja 2014. Po šestih letih je ponovno nastopil v New Yorku s samostojnim klavirskim recitalom v prenovljeni dvorani Roulette v Brooklynu. Na koncert sva šla skupaj z Elliottom Sharpom, velikim občudovalcem pianista, a to občudovanje je vzajemno. Rzewski nikoli ni nehal postavljati Sharpa v vrh nove muzike newyorškega downtowna, pravzaprav je obdobje do začetka devetdesetih razglasil za zadnje veliko ustvarjalno obdobje v New Yorku. In če smo pošteni, se vsaj glede nove, eskperimentalno nastrojene muzike ni toliko zmotil.
V Roulette je izvajal dve lastni skladbi: novo, fantazijsko dinamično Sanje, ki jo je navdahnil Kurosawov film, in pa monotematsko klavirsko sonato Štiri skladbe iz leta 1977 z osnovnim motivom iz andske tradicionalne glasbe. Dvorana za štiristo ljudi je bila napol polna, med občinstvom pa so bili sami znani obrazi newyorške nove muzike, od Wolffa, Teiltelbauma do Elliotta Sharpa. Koncerta Rzewskega se ne zamuja, je rekel eden izmed kritikov, drugi je tarnal, da bi tak recital moral biti v razprodani Carnegie Hall. Toda realnost nove komponirane glasbe, njenega predstavljanja in odnosa z občinstvi je danes drugačna. Na zasičenem Zahodu je prišlo do zapore, ki jo je v marsičem zakrivil hermetični akademizem in vtis elitnosti glasbene srenje. Izkušeni pianist/skladatelj je tega vajen. Rzewski na Zahodu največ nastopa v univerzitetnih dvoranah in na klavirskih tekmovanjih, včasih v majhni galeriji ali klubu, na Vzhodu, tudi na Poljskem, kjer tradicionalno slavijo pianiste, pa je večkrat nastopal pred množico mladih radovednežev, kar optimistično tolmači kot znamenje, da niso brez zadržkov kupili zahodne potrošniške pop kulture.
Rzewski je oder zavzel v slogu. Opravo klasičnega pianista je že v šestdesetih, ko je blestel z izvedbami Stockhausnovih kosov, zavrnil kot anahrono. V Roulette je najprej sezul sandale in v kratkem nagovoru pojasnil, da se pri igranju rad počuti kot doma. Sledila je elegantna, natančna kritika zapisa v programskem listu. »Večina navedkov je točna. Tudi to, da je moja nocojšnja skladba iz leta 1977 zasnovana kot nadaljevanje nekega mojega bolj popularnega komada. Ne drži pa, da je v tisti skladbi 32 variacij na pesem, 36 jih je. Piše tudi, da sem s skupino MEV muziciral od leta 1966 do leta 1971. Lahko izdam, da smo še kako živi in še muziciramo skupaj.«
»Tista skladba« je »The People United« (»El pueblo unido jamás será vencido«), niz variacij na revolucionarno pesem čilskega skladatelja Sergia Ortega, ki jih je Rzewski napisal leta 1975 v času odpora proti nasilnemu strmoglavljenju predsednika Allendeja v Čilu. Kot sodobno dopolnilo Beethovnovih Diabellijevih variacij jo je naročila znana pianistka sodobne glasbe Ursula Oppens. Ta enourni »politični komad« velja za eno najbolj zahtevnih, virtuoznih in radoživih skladb novejše klavirske literature. Je komad »človeškega realizma«, kakor je Rzewski v sedemdesetih letih imenoval svoj »zavestni izbor tehnik za vzpostavitev komunikacije, ne odtujitve, ki ni izključitev avantgardnega sloga za vsako ceno, marveč predvsem suhega formalističnega sloga skladateljev.« V tem sta si bila s Cardewom blizu. V večini klavirskih skladb je Rzewski obravnaval določeno socialno temo, aktualni ali zgodovinski dogodek, na primer upor v kaznilnici Attica. Komadom s tematskimi citati iz popularne kulture je včasih pripenjal izbrana besedila, ki so jih pianisti ali pripovedovalci recitirali ob igri. Med številnimi izstopa dramatično emocionalna »De Profundis« (1992), kjer pianist ob igri hrope, se tolče po prsih, udari po klavirju in bere odlomke pisma zapornika Oscarja Wilda nekdanjemu ljubimcu.
Feni se glede »People United« prepirajo o tem, ali bolje zveni v izvedbi Marca-Andréja Hamelina, Oppensove ali Rzewskega samega. Toda skladatelj poudarja ravno široko možnost interpretacij, zaradi katerih komad živi. Tako kot Beethovnove sonate, ki jim je podobno kot svojim skladbam rad dodajal kadence različnih dolžin. »Beethovnov pristop do notacije je dialektičen. Dopušča več enako vrednih interpretacij. Sam bi V mesečini igral trikrat počasneje, kakor so jo starejši mojstri«, je razlagal. In jo tudi je.
Rzewski se je sčasoma odmaknil od »političnega skladanja«, ki je bilo po njegovem odraz utopij »precenjenih šestdesetih let«, ko si je bilo »še mogoče zamišljati drugačno družbo prihodnosti«. Toda ni padel v letargijo. Šokiral je s svojo držo »copyleft«, ko je ogromno svojih skladb dal v prosto uporabo na internet. Kritičen je do avantgarde brez duše, ko je večinoma le tržna niša. Oster je ob siromašenju glasbene govorice. Opozarja na »veliko regresijo« v osnovne tonalitete, poenostavitve, umiranje kontrapunkta, hipnotično repeticijo brez razvoja variacij. Kritizira sistemski formalizem v današnjem skladanju, ki se boji spontanosti, kakršno sta premogla likovni surrealizem ali jazz. Radosti ga, če se v nekaj taktih približa Brahmsovemu kontrapunktu. Noče biti depresiven, zdravilo je glasba. Tako nastopa. V njegovih komadih se zasliši bogat nanos dveh stoletij klavirja. Je moderen in staromoden. Čudno je, da je Rzewski naše kraje obšel. Na zagrebškem bienalu so pred leti edinkrat izvajali njegovo minimalistično »Coming Together«. Po stoječem aplavzu v Roulette je prišel na oder in navihano rekel: »Se mi je kar zdelo, da se bo to pripetilo. Zato sem pripravil še eno skladbo«. Vsi smo padli v smeh, mojster je odigral z neizmerno energijo, natančno in fluidno. Tako muzicira Fredric Rzewski.
Na albumu so: North American Ballads (za klavir), Mayn Yingele (Little Son), variacije na vižo za klavir, 25 Fougues za klavir, Fantasia in sonata za klavir, The Road (roman za klavir), The People United Will Never Be Defeated in De Profundis. (Izbor je delen, pobran z objavljenih komadov na YT, tudi posnetih koncertnih izvedb Rzewskega iz različnih obdobij.)
The People United Will Never Be Defeated
North American Ballads: “Down by the Riverside”
De profundis
