Scraping Foetus Off The Wheel : Hole (Self Immolation/Some Bizarre, 1984)
Jim Thirlwell (s polnim imenom James George Thirlwell) danes živi v Brooklynu. Je zelo dejaven, redno komponira, nastopa, v glavnem po manjših placih robne nove muzike, včasih pa nastopi tudi na kakšni širši planjavi (denimo v brooklynskem Prospect Parku) in dirigira večjemu orkestru, ki prevaja njegovo cinematično vizijo alterrockovske »West Side Story«. Je del newyorškega in mednarodnega umetniškega, eksperimentalnega glasbenega sveta z nekaj pridiha starega, že ovenelega, izrinjenega podzemlja downtowna, ki je bil kontrakulturen, nihilističen, nejebatorski, trendovsko antitrendovski, elitno antielitističen, posvečeno zajeban. Kar redno ga boste videli nastopati solo, pa tudi v različnih majhnih postavah, ki so eksperimentalne, tudi improvizacijske, predvsem pa hrupne narave, recimo v klubu/galeriji The Stone Johna Zorna v East Villageu, ki je zadnja utrdba nekdanje vitalne in prodorne scene na Manhattnu z avtonomističnim videzom. Njegove kompozicije naroča slavni newyorški festival nove muzike Bang on a Can pa še kdo. To pomeni, da kar kotira, kar pa ni nobeno trdno jamstvo za ustvarjalca njegovega kova in položaja. Časi so izrazito nestabilni in negotovi, čeprav je v osnovi za starejše ikone smukanje po meandrih današnjega glasbenega sveta morda lažje, zaradi minulega dela, ugleda.
Thirlwella pri nas seveda poznamo in to zelo dobro poznamo, vsaj nekaj starejša ušesa, da ne bo generacijskih pomot. Navsezadnje je pod svojim najbolj znanim umetniškim psevdonimom Foetus s spremljevalnim bendom – vedno je najemal izvrstne glasbenike z mednarodne scene – nastopil v diskoteki Dakota v BTC-ju, 5. februarja 1996. V bistvu je kasnil glede na razvpitost in redno navzočnost, vsaj na valovih Radia Študent, kjer smo ga čislali od prvega albuma v osemdesetih, ki ga je podpisal kot Foetus. Po njegovem ljubljanskem koncertu je Janez Golič, domači veščak za tovrstne temne artistične rockovske rabote in pojave, zapisal: »Pravzaprav je blestel le Foetus sam. Stalno igriv in artikuliran, nepredvidljiv in srdit. Je utelešenje celotne rock’n’roll mitologije; Elvisove nedolžne seksipilnosti, hard-rockovskega mačizma, artistične vzvišenosti, vse ovito v značilni Foetusov sarkazem. Predvsem pa je živ, telesen in prvinski. Foetus pač.« (Golič v www.rockobrobje.com/foet)
Thirlwell je sicer doma iz Avstralije, rodil se je leta 1960 v Melbourneu. Kot nekdanji študent umetnostnega koledža, ki ga ni končal, je šel v prostovoljno evropsko, točneje v angleško migracijo, po podobni poti sodobnikov, alterrockerjev, kot so Nick Cave in druščina iz The Birthday Party. Le da je v London po kratkem študiju odšel že leta 1978 in razmeroma zgodaj naletel na svoje avstralske sodruge in na vse, ki so brodili po glasbenih vodah in scenah po punku, ki so v nasprotju z današnjim naziranjem dajale odlično, nepredvidljivo, ostro, v vseh pogledih konkretno nekorektno godbo, ki za današnje uho, zraslo ob novodobnih čutečih in razčustvovanih srčecih, prejkone učinkuje napadalno, celo brutalno, zares, preveč zares, da bi si z njo pacali um in telo. Muzika Jima Foetusa je (bila) resna zajebancija. Na kakšnem koncertu v bližini Jugoslavije, ni nujno, da je bil tisti skupaj z Lydio Lunch, so mu v bendu Wiseblood, ki ga je ustanovil skupaj z bobnarjem Rolijem Mosimannom, godli drugi člani Swans, godli, da je bučalo in treslo do drobovja.
Sčasoma smo se navadli vseh psevdonimov in dadastih reinkarnacij, Foetusa, Clinta Ruina, Franka Wanta, pa pozneje čisto glasbeno instrumentalnega podjetja Steroid Maximus, tudi eksperimetiranja pod titulo Manorexia (o slednjem izjava: »Gre za moško anoreksijo, toda vidim tudi analogijo z duhovnim stradanjem ljudi, a tudi s človeško pohoto,«).
Toda Foetus (ravnokar je spet, po letih molka ponovno udaril s tem psevdonimom) je bil tisti, ki je z vsemi rabami »zarodka« v imenih albumov zares zarezal v tedanjo alterglasbeno krajino. Začetki so bili samotarski in samozaložniški, vse do svete trojice, trilogije albumov v osemdesetih – Hole (1984), Nail (1985) in Thaw (1988). Thirlwell je začel s tem, kar ga je vedno odlikovalo in zaradi česar se je vedno imel za skladatelja, ker ni bil pravi glasbenik, posvečen enemu samemu glasbilu. Igral je na vse mogoče instrumente, zlagal besedila pesmi in jih konceptualno pakiral v albumih, ki so se navdihovali pri estetiki totalitarnih režimov (od nacističnih do stalinističnih) in jo sprevračali, žvečili, izpljunili. Bil je vse: avtor, producent, montažer, izdelovalec vizualne podobe ovitkov in nastopov, pevec, tekstopisec, glasbenik na glasbila in elektronske priprave. Vse to je počel tako dobro, da je v naslednjih letih remiksal in produciral dela bendov, kot so Faith No More, Nine Inch Nails, Swans, Jon Spencer Blues Explosion.
Ko je Jim Foetus udaril s Hole (1984), je mož, ki je kot producent in član nekaj bendov v tem času povsem padel na sound berlinskih Neubautnov (samo poslušajte uvodni komad »Clothes Hoist«), zanihal vse studijske strune, uporabil vsa tedaj možna orodja pri izdelavi temačnega, filmično konceptualnega albuma, ki parazitira na vseh mogočih pop in klasičnih glasbenih klišejih, množičnem propagandnem pompu, zgodovinskih dejstvih, ki jih je povezal s sedanjostjo. Hole, licenčno izdana tudi pri nas, kar je bila zasluga Škuc ROPOTA, je bil eden od »indie« albumov leta 1984 v Angliji in vsekakor tudi pri nas – bil je med najvišje uvrščenimi albumi leta na Radiu Študent, kar je tedaj nekaj pomenilo. »I’ll meet you in Poland, Baby« je v vseh pogledih komad albuma, srhljiv, frenetičen, zoprn, mučen, močan. Je opomin na zgodovino, ki je oživela in ki kar nenehno oživlja, evokacija tistega 1. septembra 1939, ko so nemške sile brez vojne napovedi prestopile poljsko mejo in začele drugo svetovno vojno. Foetus ga še zmerom izvaja, tako kot ga je na edinem ljubljanskem koncertu.
O studijskih vidikih Hole je leta 2011 pripovedoval: »Vedno pač delaš s tistim, kar je pri roki. Pravzaprav je Hole predstavljal velik tehnološki korak, saj sem vse prejšnje albume naredil na osemstezni mešalki, tu pa sem presedlal na 24 kanalov. To je bil velik preskok v zvoku med albumoma Ache in Hole. Dobil sem, kar se potreboval in založba Some Bizzare mi je šla na roke. Nisem se hotel poigrati z mediji – morda so to tako razumeli zaradi velikih plakatov, ki so bili polepljeni po vsem Londonu.«
Zdaj veste, kdo je zadaj, ko se boste slučajno srečali s temi imeni: Foetus Art Terrorism, Scraping Foetus Off The Wheel, Foetus Under Glass, You’ve Got Foetus Under Your Breath, ali pa z orkestrom, za katerega je pisal in mu dirigiral svoje kompozicije, prave partiture, The Foetus Symphony Orchestra.
Vedno »klasičističen«, upravljavec z virtualnim ali realnim simfoničnim orkestrom, oboževalec jazzovskih, swingovskih usedlin in forme, ki so prešle v pop mentaliteto. Ni ravno »industrial«, je pa hrupen, trdo rockovski in zajedljivo kričav; težko ga ujamete z žanrskimi oznakami v obtoku. Jim Foetus je bil in je vznemirljiv obrobnež. Hole pa je mojstrovina iz časov, ko ni bilo tako lahko računalniško manipulirati z virtualnimi orkestri kot danes.
Za meseno erotični dodatek pa še bluesovsko-jazzy-baladno intoniran »Bedrock« z EP-ja iz leta 1987, v formi, v kateri je bil doma, preprečljiv, perverzen in seksi, nevaren in domač, tam je znal seči čez.
