Iz zakladnice velikih robnih albumov (60)

bailey ballads

 

Derek Bailey : Ballads (Tzadik, 2002)

Angleški kitarist Derek Bailey (1930–2005) je venomer poudarjal: »Ni mi mar za izvajanje glasbe. Zanima me igranje glasbe.« To je ponavljal ob vsakem koraku, v intervjujih, v prijateljskih pomenkih in tudi v svoji veliki knjižici o improvizaciji, ki je polemično in inovativno odprla duri v spregledani, preslišani, nemalokrat omalovaževani del človeškega muziciranja. Igranje glasbe, muziciranje je za Baileyja pomenilo improviziranje. Kdor je »kitarista kitaristov«, »pionirja svobodne improvizacije« videl pri delu, in Derek Bailey je bil working musician v vseh odtenkih izraza, je spoznal, da »izvajanje in ustvarjanje glasbe nista nujno ločeni dejavnosti in da je instrumentalna improvizacija, ko je vrhunska, zmožna poseči po najvišjih ravneh glasbenega izražanja«.

Baileyja sem na delu v impro-triu v živo videl enkrat samkrat, bilo je na festivalu improviziranih godb v avstrijskem Nickelsdorfu julija 1990. Tedaj sem z njim naredil tudi precej slab intervju (mea culpa, muzika sem preveč spoštoval), kjer pa si je vseeno vzel čas za podajanje in izostritev svojih stališč glede muziciranja, razmerja »neidiomatične« improvizacije, kakor je označeval svoje početje, se pravi svobodno improvizirane godbe (freely improvised music) z drugimi glasbenimi praksami, ki vključujejo improvizacijo ali pa je sploh ne.

Naj zadošča sveženj izjav iz tega intervjuja: »Nikoli nisem maral free jazza in nikdar ga nisem igral.« … »Nimam problemov z različnimi poimenovanji. Navsezadnje so imena vse, kar imamo. Razumem glasbenike, ki govorijo, da je razlikovanje med free jazzom in svobodnim improviziranjem eno navadno sranje. A zdi se mi, da drugi kar dobro poznajo razliko. Takoj razločiš med muziciranjem Petra Brötzmanna in Phila Wachsmana.« … »Menim, da je svobodno improvizirana godba (freely improvised music) zanimiva ravno zaradi neposrednega odnosa do free jazza, opredeljuje jo stopnja oddaljenosti od njega.« To je tipičen Bailey, zoprno eksakten in dosleden v primerjavah, če je priložnost pravšnja. Njegov odnos do sodobne kompozicije in skladateljskih poskusov (iz)rabe improvizatorjev v njej je enako oster: »Saj niso resni. Zadnjih dvajset let počnejo bolj ali manj isto. Pri večini kompozicij, ki vključujejo improvizacijo, je stanje – ali boš kot improvizator zdržal ali padel. Kaj pa iz njih dobimo? Morda sprovocirajo dober solo ali dva, ki bi ju improvizatorji tako ali drugače odigrali tudi brez njih.« (DB, intervju, 22. 7. 1990)

Izbor točno tega Beileyjevega robnega albuma – Ballads – iz zares zajetnega kataloga je sprva videti banalen, resnično popreproščen in hudo na prvo žogo. Malone je populističen, kolikor so v igri naslednje asociacije: balade, se pravi jazzovski standardi oziroma viže iz kovnice popevk Tin Pan Alleyja, po katerih seže jazzar ali improvizator, dejstvo, da ga je posnel na stara leta in to za newyorško založbo Johna Zorna. Tu tvegamo obtožbo pravovernih »neidiomatičnih« privržencev, da se ta bližnjica preveč očitno ponuja.

Pa reči niso tako preproste. Še kar dobro poznam približno dvajset Baileyjevih albumov, kar ni veliko, malo pa tudi ne; med njimi je šest solističnih – posnetih od sedemdesetih let do vstopa v to stoletje. Če bi zares ortodoksno izbiral, potem bi segel k dvema, morda trem: k Solo Guitar Volume 1 (Incus, 1992, posnetki iz 1971/78), k nizu etud Notes (Incus, 1985) ali pa k albumu LACE (Eminem 2005, koncertni posnetki iz LA-ja iz 1989). Bailey je bil izjemen akustični kitarist in tudi električni kitarist, unikaten, razmišljujoč, modernist po mentaliteti, a ne po hladni preračunljivosti. To ne pomeni, da ni razmišljal o različnih parametrih. Ni bil atonalen v strogem pomenu besede, bil je pantonalen. In hudirjevo duhovit improvizator, ki se je izogibal klišejem, a je zraven, paradoksno, ustvarjal svoj idiom improviziranja. Kolegi so ga spoštovali, a so znali tudi odkrito priznati, tako kot nemški kitarist-improvizator Hans Reichel, da nimajo pojma, kaj za vraga Bailey počne in zganja.

Bailey je bil angleški improvizatoski motor, akter na sceni in njen gibalec od šestdesetih let, organizator Company Weeks, ustanovitelj založbe Incus (skupaj z Evanom Parkejem, s katerim sta se pozneje sprla). V šestdesetih je začel improvizirati in opuščati jazzovske obrazce, idiom, ki se ga je priučil in obvladal kot poklicni glasbenik za ples. Odlika njegove knjige, razmišljanj in njegovega muziciranja, igrane godbe, navsezadnje tudi življenjske odločitve za glasbeniški poklic (improvizatorja), je ponovno ovrednotenje ustvarjalne vloge glasbenika, ki ni le izvajalec (nekakšen »eksekutor«, poustvarjalec, posrednik osnovnega produkta) ali, v najbolj imenitnem primeru, karizmatični interpret glasbenih del, ki mu »je dodeljen nekakšen časten status skladatelja«. Bailey, ki je izhajal iz angleške delavske družine, je zmerom poudarjal improvizacijsko naravo »tezge«, službe poklicnega glasbenika, ki igra v na hitro sestavljenih bendih šlagerje, popevke, balade za razvedrilo, funkcionalne viže.

In ravno v tem je čar Ballads. Bailey seže po baladah, ki jih je kot poklicni kitarist v ansamblih moral znati igrati in ki jih je odrinil na stran, ko je dal prednost izraziti bluesovski zrnatosti, iskalski žilici, obdelavi zvoka, igri trenutka, vidikom zvoka na kitari z razširjenimi tehnikami igranja, ubiranja strun, izkoriščanja možnosti ojačevalca, »feed-backa« v procesu improviziranja in lastni obdelavi inštrumentalnega besednjaka.

Tu predajamo besedo drugemu strunarju.

– Iz izvirnega osnutka spremne besede Marca Ribota k plošči Dereka Baileyja Ballads (Tzadik, 2002), ki je doživela nekaj uredniških popravkov (Marc Ribot, februar 2002, objavljeno v slovenskem prevodu Baileyjeve Improvizacije, LUD Šerpa, 2010)

Ko se Derek Bailey, eden najmočnejših glasbenikov tukaj in zdaj, odloči za snemanje plošče jazzovskih standardov, je to res nekaj posebnega.

Zmerom sem mislil, in menim, da bi se Derek strinjal, da je preteklost običajno preteklost zaradi nekega razloga …

Torej, le kaj ima Derek Bailey za bregom? Telefoniral se mu in ga povprašal:

»To je bila Zornova zamisel.«

»Že samo dejstvo, da bom igral standarde, je zanimivo obogatilo improviziranje.« …  »Kupil sem to za igranje standardov popolnoma neprimerno kitaro, toda …« …. »Improvizirana Glasba z veliko začetnico me ne zanima. Zanima me improviziranje.«

»Pomislil sem: “Morda pa je nekaj na tem.”«

Tile končni posnetki so nekaj, česar nisem še nikoli slišal. Igranje je vseskozi izredno. Toda zares osupljiva je Baileyjeva metoda povezovanja danega teksta standardov z improvizacijo. Zagotovo tudi v svobodni improvizaciji tisto, kar prihaja iz domišljije, izhaja predvsem iz spomina oziroma iz sinteze njegovih elementov. K standardom, ki jih preigrava, in k celotni zgodovini jazza, ki jih obdaja, bi rad dodal domnevo, da so se v skupnem zbiralniku znašle tudi improvizacije Djanga Reinhardta in Webernove teme in variacije. Kot nekakšni oddaljeni bratranci so se iz Baileyjevega komposta povzdignile v en sam glas.

Bailey je ta CD, na katerem se prepletajo dolgi odseki improviziranja in jazzovski standardi, ustvaril v enem samem nepretrganem igranem zamahu.

Standardi so prelepi. Improvizacijski parametri črpajo iz besednjaka svobodne improvizacije in so širši od tistih, ki jih običajno rabijo v jazzu. Toda ne slišim jih kot pastiš, kot sopostavljanje vnaprej izdelanega pojmovanja »svobodnega improviziranja« in vnaprej določene zamisli, kako igrati »jazzovske standarde«. Pristop je integralen, standardi bogatijo improviziranje in narobe. Kako to poteka, je skrivnostno in močno.

Celo glasbeniki, ki redno improvizirajo, le stežka svobodno improvizirajo, ko je enkrat nastavljena ideja strukture. Pravzaprav se glasbeniki, ki so se izučili za dejansko igranje jazzovske viže, refleksno oprimejo najbližje naplavine strukture pesmi, čeprav se tudi ta utaplja (in v taki situaciji se to rado dogaja). Mojstrstvo Dereka Baileyja je slišno v njegovi sposobnosti upiranja skušnjavi in v tem, da hkrati pusti pesmi njen tok in improvizaciji, da gre po svoje. Lep paradoks je, da ne ogrozi razmerja med pesmijo in improvizacijo, marveč ustvarja globlja, manj predvidljiva razmerja.

In za to gre pri vsem tem.

 

Share