Ob poslušanju nove plošče Jeffa Lynna pade na pamet skorajda očitna asociacija: Traveling Wilburys Vol. 1 & 3 brez preostalih treh (štirih). Klasična Lynneova produkcija torej, ki jo poznamo z albumov dotične superskupine, nekaterih albumov Roya Orbisona, Georgea Harrisona, Toma Pettyja in tudi s singla Beatlov Free As A Bird. To, kar je učinkovalo pri Wilburyjih, Orbisonu, Harrisonu in Pettyju (zlasti na albumu Full Moon Fever), se je izkazalo za precej neučinkovito pri Beatlih – Lennonov “kasetni” vokal in inštrumental preživelih treh članov je Lynne preveč obložil s produkcijo, da se je izgubil pravi občutek tistega, kar naj bi “novi” Beatli predstavljali v 1990 letih. Lynnovska produkcija se je takrat utrudila, njeni melodični popovski, redkokdaj banalni podložki so dokončno postali banalni, premehki in preveč predvidljivi.
Leta 2012 je Lynne izdal ploščo Long Wave, na kateri je zbral pesmi tistih, ki jih je cenil in spoštoval. Produkcija je po dolgem času spet uspela, Lynne pa je sam vse odigral in odpel. Izvedbe pesmi, kot so At Last Ette James, Orbisonove Running Scared ali Aznavourjeve She sploh niso bile slabe. Lynnovih plošč ponavadi nismo kupovali samo zato, da bi nam prinašale silna, globoka sporočila, protestne uteži ali karkoli prelomnega, pač pa tudi (ali včasih zlasti) zato, ker jih je, tiste najboljše, bilo enostavno užitek poslušati. Po drugi plati bi mu bilo krivično pripisati zgolj “poslušljivost”. Zlasti pri Pettyju, Harrisonu in Wilburyjih je njegova producentska taktirka imenitno podčrtovala in nadgrajevala bodisi ostrino, npr. v I Won’t Back Down, bodisi satiro/parodijo, npr. v Tweeter And The Monkey Man, bodisi ontologijo, npr. v End Of The Line in Devil’s Radio. Odlična je bila tudi za nekatere parodične pastiše (Wilbury Twist) ali “orbisonovsko” občutje sveta (Not Alone Anymore).
Ob napovedi “vrnitve” proslulega Electric Light Orchestra, ki je v sedemdesetih že pred Queeni združeval melodiko klasične glasbe z rokenrolom, popom in zavedanjem korenin popularne glasbe, sem malce zmignil z glavo, češ: čemu? Zgodba, imenovana ELO, se je izpela; mar misli Lynne postati eden tistih, ki služijo na račun sentimentalnih “vrnitev”, torej nečesa, česar njegovi veliki vzorniki Beatli niso nikoli naredili, tudi z dvema bolj ponesrečenima “novima” pesmima v devetdesetih ne? Napovedali so novo ploščo z imenom Jeff Lynne’s ELO, kar me je sprva takisto malce presenetilo, a saj so ELO dejansko bili Jeff Lynne, vsaj po odhodu drugega pomembnega akterja, Roya Wooda. Razsodba po prvih dveh poslušanjih je uvodni stavek tega zapisa. Ničesar pretresljivega, sporočilno prelomnega ni na plošči, samo lynnovski spevni pop-rock, nekaj, česar smo vajeni iz leta 1988 in se je po dolgoletni utrujenosti spet spremenilo v prijetno in poslušljivo celoto.
Uvodna pesem, When I Was A Boy, je Lynnovo reminiscenčno potovanje, ki nas takoj požene v wilburyjsko vesolje. Na plošči so zgolj Lynne, njegova hči in Steve Jay (tamburin, šejkerji), a na koncertnih predstavitvah naj bi se zbrala zasedba, ne klasična ELO-jevska, a vendar zasedba. Dirty To The Bone premore pridih harrisonovskega suhega humorja, When The Night Comes in One Step At The Time sta prav tako klasični lynnovski pesmi. Vendar si tale poslušalec ne more kaj, da ga struktura pesmi in njihov splošni zvok ne bi vedno znova vrnila k izhodišču leta 1988 in petim prijateljem, ki so se zbrali (med drugim) zaradi hrbtne strani Harrisonovega singla. Škoda, da je Lynne vse naredil sam in da ni k Ain’t It A Drag povabil denimo Pettyja. To je pravzaprav edina škoda, ki jo pripisujem albumu. Lynne kot one-man band je sicer v redu, a mu ne bi bilo treba vsega početi v eni osebi. Hčerka Laura in Jay sta skorajda neslišna dodatka, ki ne prispevata bistveno k zvoku albuma. Tudi ELO je zraven zgolj kot ime, povsem brez potrebe.
