Wilko Johnson je preživel raka trebušne slinavke. Z Normanom Watt-Royem in Dylanom Howeom spet izdatno nastopa. Napisal je avtobiografijo, v kateri na svoj način pripoveduje o glasbeni in osebni poti. Po plošči z Rogerjem Daltreyjem, ki je izšla leta 2014, letos predstavlja svoj izbor mojstrov bluesa, ki ga še vedno navdihujejo.
Če govorimo o založbi Chess, bržčas ni treba izgubljati besed: na dvojni plošči so vsi velikani, od Muddyja Watersa, Howlina Wolfa, Little Walterja Jacobsa, Boja Diddleyja do Chucka Berryja, Tommyja Tuckerja, Buddyja Guya, Otisa Rusha, Sugar Pie DeSanto, Johna Leeja Hookerja in Sonnyja Boya Williamsona. Izbor je pričakovan, od Killin’ Floor Howlina Wolfa in I Can’t Be Satisfied Muddyja Watersa do Tuckerjeve Hi-Heel Sneakers, Soulful Dress Sugar Pie DeSanto in Roll Over Beethoven Chucka Berryja. Wilko je ob izboru zapisal: “Ko sem se v šestdesetih kot najstnik učil igrati kitaro, sem prvič slišal osupljive zvoke s plošč založbe Chess. Čudovita glasba, ki jo igra vesoljstvo odličnih glasbenikov. Pomislil sem: ‘Ta glasba mi bo vedno všeč!’ Zdaj, ko sem star, lahko to odločitev potrdim, ob poslušanju me po petdesetih letih še vedno daje isto navdušenje. (…)”
Sam je takisto ostal zvest grobemu, neolepšanemu zvoku prvinske glasbe. Ko je še igral v zasedbi Dr. Feelgood, je bil ostro proti vsakršnim odvečnim producentskim posegom v posnetke, pa tudi pozneje, s Solid Sendersi, Blockheadsi in na solistični poti ni kaj dosti odstopal od te usmeritve. Zbirka je dobro sestavljena in v času sterilnih producentskih eskapad se je dobro spomniti korenin, ko je več kot brezhiben miks štel občutek med igranjem v živo v studiu.
