Wilko Johnson – Don’t You Leave Me Here (Little, Brown, 2016)

wilko-avtobiografija

 

Rak na trebušni slinavki proti lastnim pričakovanjem Wilka Johnsona ni pokopal in čeravno ima zdaj nekaj manj notranjih organov in diabetes, ker je ostal brez slinavke, je živ in vitalen. Pred leti je že spisal knjižico o svojem življenju, a po tolikšni odisejadi se bržčas splača govoriti in pisati o najnovejši, ki je izšla maja letos. Wilko je že kot najstnik začel igrati kitaro, pozneje je nekaj časa učil angleščino, potem pa z zasedbo Dr. Feelgood podpisal tisto pogodbo na križpotju, od katere ni več odstopil.

Tisti, ki vas zanima zgodovina britanskega (in svetovnega) rocka in punka, veste, kakšno vlogo je v tej zgodovini odigral Wilko Johnson. Sam vedno pove, da je svoj znameniti kitarski slog “ukradel” od kitarista zasedbe Johnny Kidd & The Pirates Micka Greena, a s svojo preprostostjo in inovativnostjo je to krajo nadgradil in spotoma vplival na mlado (punkovsko) generacijo, ki je rockerje sicer postrani gledala. Zvok zasedbe Dr. Feelgood je bil prvinski in nenavaden za tisti čas (zrela sedemdeseta), ko je po lestvicah vihrala disco glasba, zahtevnejši so poslušali funk in eksperimentalne albume Milesa Davisa, na vrhuncu je bil simfo-rock (Bohemian Rhapsody), tudi glam rock je še vedno žgal po lestvicah, po drugi strani pa smo lahko slišali precej omlednega, skomercializiranega countryja, country-rocka in nekatere folk-countryjevske umetnike, ki se še niso upehali (Haggard, Kristofferson, Prine, Wainwright). Res je tudi, da so med letoma 1971 in 1974 Stonesi ustvarili nekaj svojih vrhunskih del, Patti Smith leta 1975 prvenec Horses, Bruce Springsteen pa taistega leta album Born To Run, križanca med jerseyjevskim soulovskim rockom in spectorjevskim zvočnim zidom. Našlo bi se še kaj, a v poplavi vsevrstne glasbe je album Down By The Jetty zasedbe Dr. Feelgood prav zaradi svoje prvinskosti leta 1975 precej štrlel iz povprečja. Bil je drugačen; kot bi dejansko nastal v Chicagu nekje v začetku šestdesetih, Wilkova kitara pa je s svojim sekajočim zvokom in kratkimi rifi praviloma povedala več kot dolge kitarske eskapade njegovih sočasnikov ali pa monotoni plesni obrazci sodobnega popa (s častnimi izjemami seveda). Glas Leeja Brilleuxa (njegova biografija je izšla lani) in Wilkova kitara sta pomenila zlasti brezkompromisno upiranje trendom, bodisi rockovskim bodisi popovskim, kar založbi ni dišalo, a drugače ni šlo. Leta 1975 so Feelgoodi mladim spet predstavili tedaj že zimzeleno in v sedemdesetih z radijskih valov odrinjeno glasbo Chucka Berryja, The Robins, Johna Leeja Hookerja, Hueya Smitha, Muddyja Watersa in drugih.

Čeravno Wilko po letu 1977 in štirih albumih z zasedbo Dr. Feelgood, za katero je spisal domala vse izvirne komade, ni več sodeloval, v knjigi ne pljuje po bivših kolegih, ampak zlasti o Leeju piše z velikim spoštovanjem. Tudi o Ianu Duryju, čigar zasedbi se je pridružil v začetku osemdesetih, nakar je igral sam z basistom Normanom Watt-Royem in bobnarjem Dylanom Howeom; to je še vedno njegova zasedba. Prav tolikanj kot glasbena plat je zanimiva tudi osebna: o študiju angleščine (ki ga je dokončal), ljubezni do leta 2004 preminule soproge (skupaj sta bila od rosnih let, kupila mu je tudi prvega telecastra) in boja s težko boleznijo. Priznava, da je po operaciji tumorja dobil novo priložnost in da zdaj živi z diabetesom in (znova) z depresijo, a s tem se ne obremenjuje preveč. Svojo zgodbo pripoveduje preprosto in duhovito, kot bi sedeli z njim v pubu in srkali pivo. Divji dnevi so za njim, pravi, a to še ne pomeni, da nima več česa pokazati.

 

Izbrani komadi:

Share