foto: Petra Cvelbar
Direkcija sarajevskega jazz festivala ima nepričakovano pridobitev – vibrafon. Štorija ima lokalne kulturne in institucionalne pritikline, a tudi splošnejši značaj. Organizatorji jubilejne, dvajsete izvedbe festivala so za koncert opusa bagatel newyorškega avantgardnega skladatelja Johna Zorna potrebovali vibrafon. Za izposojo so prosili Sarajevsko filharmonijo. Javna glasbena ustanova, ki domuje 50 metrov stran od Bosanskega kulturnega centra, kjer je bil koncert, jim nikakor ni hotela ustreči, niti z najemom glasbila ne, zato so iz »inata« naročili in kupili novega v Nemčiji. Morda bo to melodično tolkalo glasbeno zasijalo pod palčkami kakšnega izmed nadobudnih bosanskih glasbenikov, ki se udeležujejo izobraževalnih glasbenih srečanj za mlade v okviru festivala.
Ta drobni pripetljaj – in podobnih je na pretek – ponazarja nenavaden, malone ekscentričen status prireditve v obstoječih kulturnih hierarhijah v Bosni in Hercegovini. Odraža tudi njeno osnovno neodvisno držo, od katere ne odstopa od začetkov v nenormalnih razmerah v postdaytonskem mestu okrevanja. Zgodba o sarajevskem mednarodnem glasbenem festivalu s programskim izhodiščem v univerzalnem, različne glasbene oblike vključujočem jazzu je regionalno pomembna. Podobno kot sta pomembni zgodovina in sedanjost festivala v Skopju, kjer posebne družbene razmere za izgradnjo mednarodno relevantne prireditve niso bile nič manj težavne, a makedonsko glavno mesto vsaj ni bilo v vojni.
Šef neprofitnega festivala, a tudi vodja založbe, koncertne in ozvočevalske agencije Gramofon Edin Zubčević je za specifične bosanske in sarajevske razmere netipičen direktor. Ne pentlja se z lokalno politiko, ne mara pajdaških dogovorov in tihe izmenjave uslug s pomembneži. Festival se redno prijavlja na javne kulturne razpise federacije, kantona in mesta, kjer je v preteklosti največkrat izvisel (to se v zadnjih letih popravlja), in na razpise raznih zasebnih fundacij, kjer je uspešnejši. Med drugim je »njegov« Gramofon leta 2004 prejel dotacije švicarskega kulturnega sklada, ki je s programi podpiral mlade kulturne organizatorje oziroma »drobne podjetnike v kulturi« (naj se to za alternativce še tako slabšalno sliši). Tako je od takrat založba med 25 albumi izdala prve tri albume Dubioze kolektiva in solistični prvenec nove sevdalinke Damirja Imamovića.
Če se vrnemo k festivalu, le-ta goji dobre odnose z ambasadami tujih držav in zanj skuša pridobiti sponzorje, pri čemer mu gre precej dobro. Festival jazza v povojnem Sarajevu je pogruntavščina majhnega kroga ljudi, plod osebne pobude in želje po kulturni normalizaciji v mestu in državi brez osnovne infrastrukture, širših možnosti oblikovanja diskografije, prostorov za jazzovsko muziciranje in improviziranje ter mednarodnih predstavitev. Podobno sicer velja tudi za druga področja »ne-popularne godbe«, recimo za rock, ki se v mestu od vojne pravzaprav ni pobral. Naokrog se kakor povsod drugod bohotita estrada in njena klientela. Proti takšnemu kulturnemu stanju se znanec Armin, srčni rocker in profesor telesne in zdravstvene vzgoje na srednji šoli razsvetljeno upira tako, da dijakom med urami telovadbe z gramofona predvaja Zabranjeno pušenje, Azro, Partibrejkerse in Buldožerje. To je njegova »zdravstvena vzgoja« drugačnega reda in skrbi za duševno zdravje učečega se podmladka.
Nekaj temeljnega je sarajevski festival ohranil od svojih začetkov, ko je bil trmasto »podjetje« mladih zagnancev v travmatiziranem mestu, tudi v skrbi za lastno zdravje, za svojsko urbano prisebnost. Za razliko od drugih prireditev v mestu, na primer slovitega mednarodnega poletnega filmskega festivala, jazz v Sarajevu ne špancira po rdeči preprogi, ne podpira poziranja in nastavljanja kameram, vsepovprek ne deli zastonjskih vstopnic in odklanja elitizem posebnih napol zaprtih »after« zabav za razne imenitne povabljence in njihove prikolice. Na novinarska vprašanja, kako lahko ljudje podprejo prireditev, ekipa odgovarja, naj kot pravzaprav edini stalni »finančni podporniki« kupijo vstopnice, ki za bosanske razmere niso ravno poceni. Obiskovalci vseh generacij jih vsa ta leta kupujejo, tudi varčujejo zanje in pridno polnijo sarajevska prizorišča festivala. Vstopnice niso oštevilčene. Kdor pride prej na koncert, ki se začne ob napovedani uri, dobi boljše mesto. Število novinarskih akreditacij je omejeno. Z njimi ne razsipajo, odobrijo jih kredibilnim glasbenim novinarjem. Ne dopuščajo sponzorskih logov na odru, kar v današnji kulturi sponzoriranja velja za prekršek, zato včasih izgubijo potencialnega podpornika, a s tem ohranjajo integriteto prireditve in svojo vizijo predstavljanja glasbe. To v mestu s prevladujočo mentaliteto raje, ki o »vsem ve vse«, rada nerga in zna tudi »lapati« tja v en dan, ni ravno lahko.
Vseskozi vlagajo v kakovostno vizualno podobo festivala, ki odstopa od standardno predvidljivih likovnih rešitev. Prodorne plakate, ki so navadno oster, pomensko zoprn vizualni komentar, izdelujejo mladi bosanski oblikovalci. Ozvočenje na festivalu, navsezadnje je podjetje Gramofon producent/ozvočevalec drugih dogodkov, je izvrstno. Za efektno razsvetljavo najemajo lučkarja iz tujine. Tehnični izvedbeni standardi so visoki. Širša izvedbena ekipa prihaja z vseh koncev Bosne in Hercegovine, tudi iz Banja Luke.
Vodstvo festivala se zaveda čustvenega dobropisa, ki ga še ima povojno Sarajevo pri glasbenikih, a na koncu jim v konkurenci drugih festivalskih mest obilno vrne z gostoljubnostjo. Festival najema prostore od zvečine neučinkovitih javnih kulturnih ustanov z redno zaposlenimi, ki mu zaračunavajo uporabnino za dotrajane lupine, v katere je treba prinesti vse, tudi dodaten električni priključek v BKC-ju. Tako se del javnih subvencij v teh aranžmajih prenese nazaj v proračun in javno podprte ustanove, zaradi česar je Zubčević v nastopih neusmiljen do takšnega statusa quo v kulturni politiki, ki ne nagrajuje dobrega dela producentov, posrednikov in prirediteljev kulture. Take direktnosti v Sarajevu ne slišijo radi, tudi srditega opomina ne, da se živahno mesto z rednimi nočnimi redukcijami vode zaradi dotrajanega vodovoda vrača v izredno stanje.
Velika dvorana Bosanskega kulturnega centra je v prostorih nekdanje velike moderne sefardske sinagoge, ki so jo med drugo svetovno vojno opustošili Nemci. Po njej jo je judovska občina v kulturne namene podarila mestu, ki jo je zgledno prenovilo. Sledov izvirne sinagoge je malo, zunanji znak je ogromna kupola.
V tej dvorani za 900 ljudi je naš profesor telesne vzgoje Armin kot šestletni deček videl svoj prvi film, Sutjesko. Mnogo let pozneje je o svoji glavni vlogi v filmu, ki se mu reče življenje, napisal intimno knjigo, Čistač kina (2010). V tem filmu »igra ogromno ljudi, ki so edina vredna stvar, ki jo je imel, jo ima in jo bo kadar koli še imel.«
Velika dvorana BKC z dobro akustiko danes ne potrebuje veliko popravkov, še manj megalomanskih obnovitvenih posegov, samo nekaj osnovne skrbi, se pravi (neobstoječe) politične volje, ki se izgublja v labirintih lokalnega »daj-dama«. Ko je njen oder zasedla Zornova newyorška banda, je silhueta kitarista Marca Ribota priklicala spomin na 8. januar 1993, ko je v New Yorku z angažiranimi tovariši organiziral verjetno prvi mednarodni dobrodelni koncert »S.O.S. Bosnia«.Tudi na tistem političnem koncertu v klubu Knitting Factory ni bilo rdeče preproge.
