Je bilo po Milesovi plošči Kind Of Blue iz leta 1959 sploh še lahko kaj tako kot pred njo? Danes ne bom na dolgo in široko pisal o tej plošči, raje poglejmo v čas malo pred njenim nastankom in v obdobje, ki je sledilo. Zelo na kratko ga lahko opišemo z dvema besedama – SOMETHIN’ ELSE.
Današnja kolumna se zato osredotoča na pomene teh dveh besed, ki povzemata bistvo iskanj in prizadevanj vizionarskih posameznikov, ki stopijo na neznana pota in ustvarijo nekaj novega, drugačnega. To bo zgodba o dveh »drugačnih« ploščah z istim naslovom, izdanih pri dveh različnih založbah, o dveh različnih izvajalcih, ki sta postala znanilca dveh različnih glasbenih usmeritev znotraj jazza. Ena plošča je pionirsko nakazala rojstvo modalnega jazza – Milesova Kind Of Blue, druga pa pojav free jazza – Ornettova Something Else. Hkrati pa je današnja kolumna tudi zgodba o eni knjigi in eni zelo pomembni diskografski založbi – Blue Note.
V času tranzicijskega prehoda od swinga in bebopa k nečemu novemu, drugačnemu, something else, se je sredi 1950 let odvijal boj za primat, pravzaprav prestiž na jazzovskem trgu med diskografskimi založbami Prestige, Atlantic in Blue Note. Slednja se je zaradi prezadolženosti le s težavo izognila prevzemu s strani Atlantica. Vse to se je dogajalo v času, ko so vinilke rasle v časovno dolžino ob menjavi formatov iz 7-inčnih na 10-inčne ter 12-inčne in na koncu v longplejko na 33 obratov, kot jo poznamo danes. In prav mogoče, da brez preživetja Blue Note Records ne bi nikoli slišali za kar nekaj imen free jazza, čeprav niso bili med prvimi, ki so tvegali z njim.
Primat gre družbi Atlantic, kjer so leta 1959 izdali The Shape Of Jazz To Come, kot so vizionarsko naslovili eno od zgodnjih plošč Ornetta Colemana pri tej založbi. Čas je v naslednjih letih pokazal, da je šlo za precej drzno in vizionarsko odločitev, ki se je izkazala za pravilno, čeprav sprva na videz samomorilsko potezo, saj free jazzu po prvih žolčnih kritiških zavrnitvah nekaj let sploh ni kazalo dobro. Kakšna zna biti prihodnost jazza, pa je bilo jasno že leta 1958, ko je Ornette posnel ploščo z naslovom Something Else za Contemporary Records.
Nobena glasbena založba takrat ni vsega stavila na eno sorto muzike, saj je trg neizprosen, okus in muhavost kupcev pa še bolj. A vendarle je zaznati bistvene razločke v muziki teh treh založb iz istega časovnega obdobja. Zadnjo besedo so vedno imeli lastniki in od njihovih osebnih preferenc so bili odvisni ne samo založniška politika gramofonske družbe, temveč tudi producentska svoboda in eksistenca glasbenikov. Stek vseh teh okoliščin, omejevanje ustvarjalne svobode in brzdanje ambicij, so za Milesa Davisa postale tako neznosne, da je v nekem trenutku radikalno prekinil dolgoročno pogodbo s Prestige Records in presedlal k monopolni velikanki Columbia Records, ki mu je ponudila boljše »delovne pogoje« in izkoristila njegovo trenutno nezadovoljstvo ter občutek, da ga dotedanji založnik Prestige Records utesnjuje kot oklep. Njegovo olajšanje je rezultiralo tudi s ploščo Kind Of Blue, ki je postala najbolje prodajan jazz album vseh časov. A pozor, Miles kljub izjemni komercialni uspešnosti in odličnemu odzivu ni nikoli več naredil tako koncipirane plošče, čeprav je z njo utrl pot modalnemu jazzu v jazzovski vsakdan številnih ustvarjalcev. Prepričan sem, da je bil razlog za to enak kot pri Coltranu in njegovi legendarni plošči A Love Supreme. Ker sta bila oba fanatična perfekcionista, sta se še kako dobro zavedala, da nekaterih stvari pač ne moreš nikoli več narediti tako dobro in da je zato bolje iti naprej s čim drugim, kot pa tvegati, da delaš škodo samemu sebi in svoji umetnini, masterpiecu. Something else, nekaj drugega in drugačnega torej, ne pa kopija izvirnika.
Zanimivo in dokaj spregledano dejstvo je, da je že pred izidom Kind Of Blue konceptualno zelo podobno ploščo posnel alt-saksofonist Julian Cannonball Adderley, ki je sodeloval z Milesom na njegovi legendarni plošči Kind Of Blue. In tudi ta – Cannonballova – plošča je drugačna od vsega drugega, kar je Cannonball Adderley kadarkoli posnel s svojimi drugimi zasedbami. Pozorno poslušanje razkrije, da pravzaprav nosita dobršen del istega genskega zapisa v svojem DNK. Zato naslov ne bi mogel biti boljši, kot je : Somethin’ Else. Izdana je bila pri Blue Note Records pod producentskim vodstvom Alfreda Liona 9. marca 1958. In ta Somethin’ Else je res nekaj posebnega v več ozirih, ne samo za Cannonballa, temveč še bolj za Blue Note, saj simbolno nakazuje odmik od tistega, kar so pri tej založbi najpogosteje snemali, to pa je bil hard bop.
Ne nameravam naštevati množice odličnih glasbenikov, ki jih srečamo na posnetkih založbe Blue Note, ker lahko nepoučeni zlahka posežejo po kateri od številnih kompilacij in s hitrim degustacijskim poslušanjem vzorcev dobijo občutek za kaj, koga in kakšno muziko gre. Katalog nastopajočih je res bogat, številčen in zelo pester. Marsikoga pa bo presenetil izbor meni zelo ljubih izvajalcev, ki so snemali za Blue Note.
Blue Note se imenuje tudi legendarni jazz klub v New Yorku, ki mu zaradi prepoznavnosti kradejo slavo marsikje, ne samo pri nas. V Domžalah imajo tako lokal s podomačenim imenom Blunout – res izvirno!?, skoraj tako kot »svobodni« jazz. Kaj pa ima Kranj opraviti z Blue Note? No, ta povezava je bolj resna in bolj konkretna, lahko bi celo rekel, da diši po avtentičnosti. Zgodba pa je taka: Svojčas je tam delovala cenjena tiskarna Gorenjski tisk, ki je z dobro opremo in strokovno usposobljenimi ljudmi lahko zagotovila tisk najzahtevnejših tiskarskih izdelkov, od knjig do drugih publikacij. Ena takih je obsežna, bogato opremljena knjiga z naslovom BLUE NOTE, v kateri so čudovite črnobele fotografije Francisa Wolfa, ki jih je izbral Michael Cuscuna, ko je kot (kasnejši) producent pri tej založbi brskal po glasbenih arhivih in zapuščini enega od dveh ustanoviteljev založbe. Alfred Walter Lion in Jacob Franz Wolf sta v času nacističnega vzpona emigrirala iz rodne Nemčije in pristala na drugem koncu sveta ter se končno ustalila v Združenih državah Amerike. Vse ostalo je zgodovina, kot radi rečemo. Alfred Lion in Francis Wolf sta sinonim za njuno založbo Blue Note Records. Kot odličen fotograf je Francis Wolf ujel v objektiv množico glasbenikov, ki jih začutimo v različnih neformalnih trenutkih za klavirjem, ob notnem črtovju, za oblakom cigaretnega dima, v pogovoru, med spanjem na kavču ali klavirju in drugih situacijah. Fotografije reproducirane na velikem formatu so bile izdane v knjižni obliki pri francoski založbi Flammarion kot del njihove edicije Yellow Korner leta 2014. Kot rečeno so jo natisnili pri nas, v Kranju, kupil pa sem jo v Ljubljani v meni ljubem kotičku knjigarneKonzorcij, kjer sem pri Mladinski knjigi pogosto našel kaj zanimivega za mojo umetniško dušo, pa če je šlo za glasbo, slikarstvo ali kaj drugega. Še vedno občasno rad zavijem pokukat tja.
Med mojimi junaki iz te glasbene založbe, ki jih lahko najdemo tudi na fotografijah v navedeni knjigi, so Grant Green, Ornette Coleman in Ike Quebec. Posebej zanimiv je tenor saksofonist Ike Quebec, izjemno dober glasbenik, s toplim, mehkim zvokom nekje med Benom Webstrom in Colemanom Hawkinsom, Bil je »talent scout« ter »A & R man«, ki je pripeljal v snemalni studio Rudyja Van Gelderja (ki je podpisan kot tonski vele-mojster na skoraj vseh ploščah založbe Blue Note) in marsikaterega kolega, denimo Theloniousa Monka, Dexterja Gordona, Buda Powella idr., ter je kasneje tudi ostal zvest tej založbi. Potem, ko se je po začetnih posnetkih iz sredine 1940 let po petnajstih letih pavze končno vrnil v studio, je pet let kasneje, žal, podlegel raku. Zato lahko le na prste ene roke preštejemo njegove albume. Kako dober glasbenik je bil Ike Quebec kažejo že njegovi prvi posnetki, ki so jih najprej izdajali na malih ploščah na 45 obratov. Čeprav njegovo snemalno obdobje ni trajalo dolgo, med njegovimi ploščami ne boste našli niti ene slabe. Ika lahko slišite tudi na odlični plošči Born To Be Blue Granta Greena, ki je z leti postal moja prva izbira med jazzovskimi kitaristi. Premalo cenjen, a izjemno talentiran glasbenik, čigar vrednost se je pokazala šele čas, mnogo let po njegovi smrti.
Ob množici plošč Dexterja Gordona in Stanleya Turrentina, posnetih za Blue Note, torej nikar ne spreglejte Ika Quebeca. Moje toplo priporočilo velja tudi za obe plošči bobnarja Peta LaRoca, ki ju je posnel za Blue Note preden je opustil igranje. Za tri desetletja se je namreč »preselil« med odvetnike, potem pa spet poprijel za bobnarske palčke in posnel svojo tretjo ploščo. V založbinem katalogu me je prijetno presenetila tudi bobnarska plošča izvajalca Solomona Ilorija z naslovom African High Life iz leta 1963. Priporočam ga ljubiteljem Olatunjija; nanj sem opozoril v kolumni o bobnih in bobnarjih, da ne bomo govorili samo o Artu Blakeyu in drugih razvpitih imenih.
Za spoznavna druženja in prve stike s talenti ene najpomembnejših jazzovskih založb v zgodovini, priporočam, kot že večkrat, izbor na dveh dvojnih albumih Blue Notes – Part I & II diskografske založbe Jazzman iz njihove hvaljene serije Spiritual Jazz. Čeprav me takšni naslovi kar malo odbijajo, naredim tokrat izjemo z The Best Of Blue Note, na katerem je predstavljenih 22 posnetkov izvajalcev, katerih posnetki so bili izdani pod etiketo Blue Note Records od leta 1939 do danes.
