Simfonični orkester RTV Slovenija v abonmaju Kromatika 6; Cankarjev dom, Ljubljana, 9. marec 2017
foto: Markus Traussnig
Natanko eno leto po svojem prvem gostovanju pri nas je Ljubljano in Simfonike RTV Slovenija ponovno obiskala mlada litovska dirigentka Giedrė Šlekytė, ki je tudi v lanski koncertni sezoni dirigirala šesti abonmajski koncert. Tedaj sem v kritiki koncerta zapisal, da “Šlekytėjeva zna, kot je prikazala tudi v Ljubljani, koncertni program dobro naštudirati in oddirigirati, vendar še ni pripravljena na globoko ponotranjanje in vsrkavanje partitur” ter da ji bo to sčasoma verjetno uspelo “z leti in s koncertno-dirigentsko kilometrino”. Kako pa se je odrezala tokrat?
Umetniki so koncert začeli s krajšo skladbo Cut VIII (Rez VIII) sodobnega nemškega skladatelja Bernda Frankeja, ki je pisana za zasedbo godal, trobil in tolkal ter harfe. Solistično violončelo je v partituri očitno fizično umaknjeno iz orkestra, zato se je Maruša Bogataj z vzhodnjaško zvenečimi melodičnimi linijami predstavila na prostoru pri orglah. Z dolgimi toni jo je spremljala gosto tkana godalna podlaga s posameznimi solističnimi pasažami, nato pa se je pojavila trobilna epizoda sekcije v polni zasedbi (štirje rogovi, tri trobente, tri pozavne in tuba). Po vrnitvi godal in posameznih vložkih tolkal zanimiva skladba s solom violončela naposled tudi zamre in lahko bi se strinjali z zapisom v koncertnem listu, da želi biti Franke “s svojim glasbenim jezikom poslušalcem razumljiv, vendar brez nepotrebnega banaliziranja ali zdrsa v neoromantično slogovno govorico”.
Zadnje čase se na abonmajskih koncertih obeh orkestrov kar vrstijo napake in nedoslednosti pri pripravi koncertnih listov. Tokrat je RTV pri izboru pesmi Richarda Straussa, ki je sledil, v koncertnem listu pomešala njihov vrstni red, mislim pa, da so eno od pesmi dejansko pozabili sploh zapisati, na kar je kazal tudi aplavz zmedenega občinstva po koncu pete pesmi, ki ji je potem sledila še (nenavedena) šesta. Kolikor mi je uspelo slediti po besedilih pesmi (ki pa so bila priložena koncertnemu listu), se je izgubil zapis četrte od šestih izvedenih pesmi. Solistka, ukrajinska sopranistka Olena Tokar je bila vokalno suverena in okretna; prikazala je lepo barvo glasu, a bila manj spretna v visokih legah ter pri izgovarjavi. Odlikovala sta jo fokusiran sopran in doživeta interpretacija, zato bi si jo želeli slišati še kdaj. Spremljava orkestra je bila primerno disciplinirana in le na dveh ali treh mestih preglasna, sicer pa mehka in občutena. Ob vztrajnem ploskanju med stavki, ki se na abonmajskih koncertih vendarle ne dogaja (več), sem naposled na drugem balkonu opazil večje število srednješolske – koncertno očitno žal neizobražene – mladine. V pesmi Jutri! (Morgen!), ki je sicer v tokratnem izboru najbolj znana in pogosto izvajana tudi samostojno, se je ob Tokarjevi v solistični vlogi predstavil tudi koncertni mojster Benjamin Ziervogel.
Končno smo imeli na naših abonmajskih koncertih znova priložnost slišati priljubljeno in vedro ‘Rensko’ oz. Simfonijo št. 3 v Es-duru, op. 97 znamenitega nemškega romantika Roberta Schumanna, ki je kljub svoji prijetni in poslušljivi glasbeni naravi pri nas na sporedu preredko; sam sem jo imel nazadnje priložnost poslušati pred štirimi leti, pa še to v Berlinu (izvedba Evropskega zdravniškega orkestra, ki je potem pred dvema letoma gostoval tudi v Ljubljani). Ker se je morala zasedba orkestra za Schumanna povečati, sem opazil tudi nekaj gostujočih glasbenikov (že upokojeni Marko Fabiani, Nejc Avbelj ter iz Slovenske filharmonije “izposojeni” Jože Rošer) – ima RTV mar težave z zasedbo orkestra? Petstavčna simfonija se začne in konča s stavkom, ki ga je skladatelj naslovil z Lebhaft, torej živahno, živo. Uvodnemu stavku je v tem smislu nekaj manjkalo, vendarle pa se je ponovno potrdila dobra forma orkestra. Dirigentka je glede na lansko predstavo naredila korak naprej, morda pa ji je bil tudi program bolj pisan na kožo od lanskega (Schumanna je dirigirala brez taktirke); konec koncev mora biti dirigiranje ‘Renske’ za vsakega dirigenta pravi užitek, še toliko bolj v že po naravi optimističnem, svetlem in cvetočem pomladnem času, pomembno pa seveda pripomore tudi že pregovorno zmagovita in svetla tonaliteta Es-dura.
Aplavz se je z drugega balkona razlegel tudi po prvem stavku, pozneje pa je mladini očitno le postalo jasno, kakšno je eno najosnovnejših pravil obnašanja na simfoničnih koncertih. Šlekytėjeva je izvedbo uspela zaznamovati s potrebno in primerno noto vedrine, bria in pozitivne energije. Instrumentalne skupine so bile med seboj praktično ves čas ustrezno dinamično uravnotežene, kar sicer (pre)pogosto pogrešamo, a je odvisno skoraj izključno od dirigenta. Četrti stavek je zvenel premalo široko, da bi upravičil naslov Feierlich (svečano, slovesno), širše in bolj navdušujoče pa bi se kljub sorazmerno vehementnim poskusom dirigentke dalo izpeljati tudi sklepni Lebhaft.
Po prejšnjem, petem abonmajskem koncertu Kromatike, ki ga je verjetno uspel razprodati slavni Prvi klavirski koncert Čajkovskega, dvorana tokrat ni bila preveč polna. In še na koncu, a nikakor najmanj pomembno – po Orkestru Slovenske filharmonije imajo zdaj tudi Simfoniki RTV na timpanih poleg dveh rednih timpanistov občasno (in razveseljivo!) tudi vsak svojo timpanistko (v SF Barbara Kresnik, v RTV pa Petra Vidmar, ki je igrala tudi na tokratnem koncertu) in obe svoje delo opravljata odlično.
