Gallusova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana, 10. marec 2016
foto: Janez Kotar
Jubilejna 60. sezona simfonikov naše RTV hiše se je prevesila v drugo polovico in na šestem koncertnem večeru abonmajske Kromatike smo imeli priložnost prisluhniti orkestru pod vodstvom mlade litovske dirigentke Giedre Šlekyte, kot solist pa se je svojim kolegom pridružil kar priljubljeni koncertni mojster Benjamin Ziervogel (na fotografiji). Na sporedu so bila dela Schuberta, Sibeliusa in Skrjabina, v koncertnem listu pa se je orkester ob upokojitvi poslovil in zahvalil svojemu dolgoletnemu klarinetistu Matevžu Mercini ter obenem v svoje vrste sprejel solista violista Jožefa Bisaka. Še najbolj žalosten prizor večera je bila precej prazna Gallusova dvorana.
Tokratni koncert je bil programsko zasnovan zares “klasično” – po najstarejši, najobičajnejši in največkrat preverjeni formuli uvertura – koncert – simfonija. Za začetek smo tako slišali Schubertovo Rosamundo, uverturo k Čarobni harfi, D. 644. Skladba, ki je v tipično italijanskem uverturnem slogu spevna, melodična in nasploh prijetna za poslušanje, je bila izvirno sicer dejansko napisana za predstavo Čarobna harfa in kot takšna doživela neuspeh in neodobravanje, kot uvertura k Rosamundi pa je bila (pomotoma!) objavljena šele pozneje in v tej vlogi naposled postala uspešna in priljubljena “odpiralka koncertov”. Orkester je zvenel lepo in mehko; mlada, šele 27-letna dirigentka ga je dobro pripravila in načeloma spretno dinamično uravnotežila, le godala so občasno klonila pod pritiski trobilne sekcije. Schubert bi bil nedvomno ponosen na izvrstnega timpanista Andraža Poljanca in na sekcijo hornov.
Odlični violinist Benjamin Ziervogel je v Sibeliusovem Koncertu za violino v d-molu, op. 47 ponovno dokazal, kako izjemen glasbenik je in da še kako zasluženo že 12 let zaseda mesto koncertnega mojstra orkestra. Orkester je bil pri spremljavi nekajkrat nespreten, sicer pa v dobri formi. Šlekytejeva je, kar se dirigentskega vtisa tiče, sicer predvsem zelo jasno taktirala. To je lahko dvorezen meč, saj po eni strani resda daje zelo dober občutek ritma in hitrosti izvajanja, po drugi pa lahko pri orkestru (kot se pogosto tudi zgodi) umanjka ali vsaj trpi interpretativni del poustvarjanja. Tokrat je dirigentka na srečo premogla tudi dovolj sugestivnosti in pri tem večinoma dosegala odzivnost orkestra. Ziervogel se je pričakovano posebej lirično izpel v počasnem stavku (konec je bil prav čaroben!); z izjemo trobilne nespretnosti ali dveh je bila prijetna tudi spremljava. Splošni vtis je bil dober, vprašal pa sem se, ali bi dirigentka lahko oz. morala intenzivneje slediti solistu in njegovi glasbeni predanosti.
Začetni akord Skrjabinove Simfonije št. 2 v c-molu, op. 29 je bil v glasbenem žargonu rečeno “narazen”, nekaj taktov pozneje pa so razočarala še razglašena trobila. Pozneje se je stanje le izboljšalo in orkester je z dirigentko dokaj uspešno krmaril med tutti mogočnostjo in bolj intimnimi pasažami za solo klarinet (Jurij Hladnik), ki ima v tej Skrjabinovi skladbi pomembno vlogo vse do konca, glasbo pa zaznamujejo razgibanost ter predvsem romantično obarvani odmevi Wagnerja in R. Straussa, pa tudi Rimski-Korsakova in Čajkovskega. V četrtem stavku smo, kot veleva tudi oznaka tempestoso, slišali res dobro odigrano in domišljeno nevihtno vzdušje. Šlekytejeva zna, kot je prikazala tudi v Ljubljani, koncertni program dobro naštudirati in oddirigirati, vendar še ni pripravljena na globoko ponotranjanje in vsrkavanje partitur; ta ogromen in za večino dirigentov, ki jim ta dar pač ni bil položen v zibel, nemara najpomembnejši korak v karieri pa bo verjetno lahko naredila z leti in s koncertno-dirigentsko kilometrino. Kljub kar nekaj obetavnim, dramatičnim trenutkom, ko je bil avditorij že na trnih, naposled namreč nismo dočakali tiste prave (po)koncertne ekstaze in/ali katarze, ki jo znajo pričarati “véliki” dirigenti in jo omogoča tudi pričujoča simfonija.
V kratkem času enega meseca se je tako v Cankarjevem domu zvrstilo kar nekaj violinistom na kožo pisanih koncertov (Freiburški baročni orkester s Petro Müllejans, Slovenska filharmonija z Julianom Rachlinom, Orkester Elizejskih poljan z Isabelle Faust in naposled še Simfoniki RTV Slovenija s Ziervoglom) in v veselje mi je zapisati, da so se prav vsi solisti izkazali več kot odlično. Do konca sezone pa se vseeno obeta še kar nekaj zelo zanimivih koncertnih večerov, ki jih pričakujemo z veseljem in zanimanjem.
