Ian Svenonius alias Escape-ism

V ponedeljek, 19. junija 2017, se bo v ljubljanskem Klubu Gromka odvil nastop Escape-ism, projekta Iana Svenoniusa, ki ga v glasbenem svetu poznamo kot frontmana zasedb Nation of Ulysses, Cupid Car Club, The Make-up, Weird War, ki so nastopali tudi pod imenom Scene Creamers, Chain & The Gang in tudi po projektu in psevdonimu David Candy. Plodovit avtor, pravzaprav vsestranski umetnik in ustvarjalec, ki ob glasbi piše in objavlja knjige, vodi pogovore z glasbeniki v talk-showu Soft Focus, ustvarja eksperimentalne filme…    

Escape-ism je bil izmišljen leta 2013 za potrebe promocije Svenoniusove knjige Supernatural Strategies for Making a Rock’n’Roll Group, a nemirni Ianov duh ga je hitro posvojil in pod tem imenom nastopa na koncertih, odpira razstave, zabeli žure, konvencije in druge dogodke. Gre za »zvočno kolažiranje v živo, ki vključuje originalno izvedbo skladb, športne komentarje, višinske prometne informacije, radarske vremenske napovedi, intervjuje v živo, pridige, svetovne novice in kolumne, skrbno izbrane goste, električne kitare, ritem mašino, elektromagnetne trakove, fuzz kitarske pedale, bolestne zvoke in ukradene sample«, kritiki pa si baje soglasno mrmrajo v brado: “Nič nisem videl… Bolje, da skrbim za svoje stvari… Poslušaj, res nočem nobenih težav.” Kako pa to res izgleda v živo bomo preverili v Klubu Gromka, kjer bo Escape-ism nastopil z avstrijskima čudakinjama Kristy And The Kraks v ponedeljek, 19. junija.

Pred gostovanjem Escape-ism pri nas vlečemo iz arhiva tiskane Muske intervju z Ianom Svenoniusom iz časov, ko je bil na čelu skupine Make-Up, natančneje iz leta 1997, ko ga je Viva ulovila pred nastopom v klubu Tube v italijanskem kraju Limeni.

Moški del Make Up je nekoč ustvarjal glasbo v Nation Of Ulysses. Kaj se je zgodilo, da ste naredili korenito spremembo in se iz precej hrupnega benda prelevili v gospel yeh yeh prvake?

V Nation Of Ulysses so naše kitare postale preveč glasne, zato smo se morali znebiti njihovega vpliva. V tem času se je na ameriški sceni vse spremenilo, postala je nevrotična in tudi mi smo se s časom spremenili. Tisto, kar smo delali z Nation Of Ulysses, post hard core ali post punk, se je asimiliralo v industriji in v ljudeh. Morali smo iti naprej in v skupino in njen zvok vpeljati spremembe. Ljudje smo sužnji tehnologije, ki jo sami ustvarjamo; jasen primer je električna kitara, ko skupine postajajo sužnji ojačevalcev in hrupa. Konec 1980 in v začetku 1990 let so vokali v ameriški glasbi preprosto izginili, nešteto primerov bi si lahko izbral za primer. Zavestno smo reagirali proti temu. Zato vsi mislijo, da smo zagledani v 1960 leta, da smo nostalgiki, mi pa si želimo samo poudariti vokal. Tradicijo, za katero se zdi, da je izgubljena.

Je do te spremembe prišlo najprej v vaših glavah?

Vse mora biti zavestno, sicer končaš v skupini, ki nima hrbtenice, smeri in koncepta. Na tisoče bendov je, za katere pravzaprav ne vem, kaj počnejo na tem svetu. Veliko takih ameriških bendov prihaja onesnaževat Evropo, delajo se, da so veliki in pomembni, pa niso. V Ameriki jih nihče ne pozna.

Nam lahko poveš kaj več o bendu Cupid Car Club, ki je bil aktualen med vašim ustvarjanjem v Nation Of Ulysses in Make Up? Je bil Cupid Car Club samo projekt ali je bil pravi bend, ki je zelo hitro prenehal delovati?

Bili smo kratkotrajen bend. Naredili smo, kar smo morali, in potem smo prenehali obstajati. Več kot tisto, kar je na singlu, nismo imeli za povedati.

Prvenec Make-Up Live! At Cold Rice ste menda posneli v svojem klubu?

Res je. V Washingtonu imamo svoj klub, didžeje, tudi bendi pridejo kdaj pa kdaj igrat. Klub smo odprli, ker zavračamo ustaljen rockovski sistem na sploh, tudi koncertni; imaš skupino, imaš oder in dobiš koncert. Tehnologija prevladuje nad umetnostjo, skupinam diktira njihovo predstavo, nastop. Ko igramo v Evropi, moramo vedno potegniti vzporednico med denarjem, ki ga dobimo za nastop, in časom, ko smo na odru. V klubu pa zabavi pustimo, da prevlada nad časom in denarjem. Zdaj lahko sami odločamo o tem, kako bomo nastopali. Pravzaprav sploh ni klub, ampak bolj bar, v katerem organiziramo tudi tematske večere. Naša prva plošča je zbirka posnetkov kratkih nastopov v tem klubu.

Na začetku kariere ste večkrat izjavili, da boste izdajali samo koncertne plošče. Kaj vam pomeni koncertna plošča?

Navdušeni smo nad starimi koncertnimi ploščami, ki potrjujejo, da ni nujno, da je rock tako hudo konstruirana zadeva. Žive plošče so posnete brez kakršnih koli opravičil, z njimi hočemo povedati poslušalcu, da se nismo oddaljili od plošče, ampak smo v njej do konca, da celo dihamo skupaj s publiko. Vendar imamo pripravljeno tudi že drugo studijsko ploščo s samimi novimi komadi, ki naj bi izšli jeseni, bodisi pri moji založbi Black Gemini ali pa pri Dischordu, nismo se še odločili. Producirala sta jo Jennifer Harrema in Neil Hagerty iz Royal Trux.

Nam lahko poveš kaj več o tej plošči?

Zelo je producirana. Hkrati pa zelo dobra, najboljša naša doslej, zagotovo. Naslova še nimamo, morda bo Give Up Your Death. Neil in Jennifer sta jo producirala brez nas. Pustili smo jima, da storita, kar hočeta. Zato je zelo producirana. Producent naj bo producent, smo rekli, naj dela s ploščo, kar hoče. To seveda lahko storiš samo, če producentu zaupaš.

Kako bi primerjal zvok s koncertnih plošč s tistim s studijskih?

Tudi na Sound Verite gledam kot na živo ploščo, saj je večinoma posneta v živo, le nekaj komadov nam je lastnik založbe K kasneje pomagal aranžirati. Smernice vseh treh do zdaj izdanih plošč so si zelo podobne. Čeprav ni publike, je Sound Verite po svoje še bolj živa kot drugi dve, saj so na njej pesmi, ki jih pred snemanjem skorajda nismo vadili, zato je na plošči ogromno napak.

Vaši doslej izdani albumi nakazujejo, da z vokalizacijo močno improviziraš? Kaj stoji za tem?

Res je. V besedilo vedno skušam vključiti publiko, pomembne podrobnosti dneva, kaj in kar obstaja in se dogaja. Naša besedila, tako kot besedila v gospel pesmih, ki so pravzaprav neskončne pesmi, diktira trenutek. Mikrofon imam za to, da kaj povem. Na komade zato gledamo kot na okostje, na noč pa kot na meso in kri, ljudje so naš utrip.

V glasbi lahko stalno zasledujemo cel kup revivlov. Kaj si misliš o njih?

Gospel ni revival. Je zelo močna underground struja glasbe, ki je zdaj pač močnejša kot kdaj prej. V Ameriki je vse več revnih ljudi, ki jim je iz dneva v dan težje živeti. Iščejo izhod, zatočišče, ki jim ga nudi cerkev. Gospel pa nikakor ni revival. Še vedno ni bil posodobljen, kot so na primer blues, soul, rock and roll, ki so že postali preproducirani, predvidljivi in neposlušljivi. Bela in črna gospel glasba je še vedno pretežno groba, ni se pokvarila – in zato nas je potegnila vase.

Med komadi velikokrat ponavljate: “The Make Up, we’re The Make Up.” To je sicer značilni element črnske godbe, vendar me spominja na belo rockovsko skupino, The Jon Spencer Blues Explosion.

Ja, verjamem, da te. Tega nismo počeli sami, na naši prvi plošči je take spuščal MC Dale Shaw, ki je bil včasih didžej na BBC-ju, on je to po svoje kombiniral, spontano.

Med vami in Blues Explosion lahko potegnem še eno vzporednico. Tudi oni se namreč veliko bolje počutijo, kadar igrajo v majhnih klubih, po drugi strani pa jih je popularnost pripeljala celo do Lollapalooze. Zelo težko mora biti, ko postaneš velik in ne moreš igrati v majhnih klubih. Se pripravljate na to?

To je res zoprna stvar. Vendar pa so se oni pojavili v pravem trenutku, kot rock and roll bend so zažgali z močnimi kitarami, medtem ko smo mi bolj usmerjeni k ritmu, vokalu, samemu nastopu, vse, kar delamo, je povezano s publiko, zato se ne bojim, da bi postali veliki. Primerjav z Blues Explosion, ki jih je v bistvu zelo veliko, ne maram, ker se mi ne zdijo umestne. Oni v rock and roll vlečejo blues, mi pa glasbo iz cerkva, hočemo, da ljudje z nami pojejo, potrebujemo odziv publike.

Med ameriškimi bendi se je uveljavila praksa, da večji bendi vzamejo na turneje manjše, še neuveljavljene bende. Je tudi vas že kdo vzel s sabo na turnejo?

Največ smo igrali s Fugazi, s katerimi smo dobri prijatelji, pa s Sonic Youth, tudi The Jon Spencer Blues Explosion so nas povabili. Vendar ne maramo velikih odrov, še posebno, če moramo odpreti koncert. Mi želimo biti tisti, ki diktirajo dogajanje. Imamo svoj ideal, ki ga velikokrat ne dosežemo, toda idealno so naši koncerti res nekaj posebnega. Če pa smo predskupina, občinstvo tako ali tako samo čaka, da se bo na odru pojavila zvezda večera, tako da nimamo priložnosti, da bi definirali večer.

Za konec nam povej še to, kaj člani Make Up delajo poleg ustvarjanja v skupini?

Jaz imam založbo Black Gemini, na kateri za zdaj izdajam samo single, kako bo z daljšimi nosilci zvoka, bo pokazal čas. Steve dela kot didžej, vsi igramo še v drugih skupinah, James in Steve imata instrumentalno skupino, Michelle poje v skupini White Chocholate, v glavnem pa se vsi posvečamo delu z Make Up.

 

objavljeno v tiskani Muski, št. 8-9, 1997

Share