In memoriam Ari Up (1962-2010)

Novico o smrti Ari Up je na svoji spletni strani 21. 10. prvi objavil njen očim John Lydon aka Johnny Rotten. Skopo, natančno in dokončno.

In potem se ti za trenutek ustavi čas. Dobesedno. Kako je to mogoče? 48 let. Kaj ni še letos poleti divjala po koncertnih odrih v Evropi, Ameriki, potovala med svojo Jamajko, Brooklynom, Los Angelesom …

Da, in prav intervjuji, ki jih je v zadnjih letih dala medijem, so se me posebej dotaknili, takile zdravorazumski, človeško polni in duhoviti, polni referenc iz zakladnice ritma in zvokov reggaeja, kot ga je imela in občutila sama,  pogovori, kjer so se ti ob branju iskrile oči in usta raztegnila v nasmešek. Kaj šele ob njeni glasbi.

Popolna divja samorastnica, upornica z razlogom, samoniklo dekle, hči nemškega založnika in Angležinje Nore, je po ločitvi staršev zgodnja otroška leta preživela v Londonu ob boemski mami, obkrožena s številnimi glasbeniki, maminimi sovrstniki, prijatelji, ljubimci. Nič posebnega in nič nenavadnega torej, če ti na kitaro v dnevni sobi brenka Jimi Hendrix, ali da je tvoj boter Jon Anderson, če iz vseh por šprica kitarska godba vseh oblik. Mala Ariane se uči igrati na klavir, prve kitarske prijeme pa ji daje clashevec Joe Strummer. Vmes pa neobremenjeno posluša in pleše na pesmice Abbe, recimo … Povsem samosvoje, odbito in točno tako, kot je to kasneje počela tudi v življenju.

Toda vse se spremeni, ko gre pri 14-ih z mamo na koncert Sex Pistols v Soho. Energičnost in punkovska moč v trenutku zasvoji malo Ari (na koncertu v Sohu skoči na oder, poljubi Johnnyja in mu reče »ti si največji«), frontmen Johnny pa je tudi sicer od tistih dni neločljiv z mamo Noro.

In tu se glasbena zgodovina benda The Slits pravzaprav začne. Dokončno se zaseje seme posebne ustvarjalne energije, kreativnosti in plesnega giba, ki je neposnemljivo, unikatno, in ki uvršča Ari Up v sam vrh sodobne neodvisne punkovske godbe sploh. Ideja o bendu nastane kmalu zatem (leta 1976), ko jo na enem od koncertov pocuka za rokav Palmolive in kmalu so skupaj originalne punce benda: Palmolive (Paloma Romero) na bobnih, kitaristka Viv Albertine in basistka Tessa Pollitt.

Pri skupini The Slits je šlo veliko bolj za obliko druženja in v začetku za določen življenjski stil, kot pa za glasbeno skupino. Vidimo jih lahko tudi v filmski punkovski fantaziji Dereka Jarmana Jubilee. The Slits so v poznih sedemdesetih letih ponudile žensko verzijo prve punkovske britanske generacije. Toda bolj kot značilni punkovski način jih je že od začetkov zaznamoval izrazito samosvoj pristop, da o lastni glasbeni viziji posebej ne izgubljamo besed. Neizpodbitno dejstvo pa je, da v nasprotju z veliko bolj razvpitimi sodobniki Sex Pistols niso nikoli dosegle komercialnega uspeha, dasiravno so tudi pri njih založbe in menedžerji (konkretno spet Malcolm McLaren) zavohali potencial, ki so ga punce skrivale v sebi in skladno s tem tudi določen prostor na medijskem tržišču popularne kulture. Dokaz več, kako mačistična in ozka je bila rokovska kultura sedemdesetih letih, kajti pravega prepoznanja v smislu izvornega, pionirskega dela britanske punkovske scene ni bilo iz preprostega razloga: šlo je za povsem ženski bend.

Njihov prvenec, leta 1979 izdan album Cut, je bil v nasprotju z drvečo agresijo takratnega moško nastrojenega roka veliko bolj ritmično strukturiran, lirika v pesmih tipa Spend, Spend, Spend, Shoplifting in Typical Girls pomeni proslavljanje svobode dekliške delikvence in opozarja na prevzemajoče in obkrožajoče okolje potrošniške kulture, ki manipulira z žensko podobo. Prisluhnite, da, tudi danes še vedno sveže  in navdihujoče, nepreseženo.

No, z veseljem lahko ugotovim, da se začetne krivice prepoznavanja vendarle popravljajo in da se nadgrajuje glasbena zgodovina, kjer pozorni in verodostojni ocenjevalci, glasbeniki in umetniki prepoznavajo in cenijo inovativen glasbeni prispevek benda The Slits. Čeprav so bile del prvega vala britanskega punka (The Clash, Sex Pistols, Buzzcocks), jih v retrospektivi njihova zvočna slika v celoti veliko bolj približa z naslednjimi, ritmično (posledično) punkfunkovskimi bendi tipa Gang of Four, Au Pairs in ESG. V svoji kratki karieri je skupina posnela le dva studijska albuma (Cut in Return of the Giant Slits), zato pa so imele izrazito intinuitivno, neuničljivo glasbeno vizijo, ki je preživela do dandanašnjega.

Prav zaradi teh lastnosti so bile močna inspiracija številnim glasbenikom in glasbenicam ne glede na specifičen glasbeni žanr, od riot grrrl s svojimi feminističnimi polemikami do PJ Harvey, ne glede na spol so njihovo vizijo sprejeli vsi, ki so bili motivirani za premestitev punkovskih meja čim širše in globlje v glasbeno in vsakršno zavest. Njihovi komadi kot Typical Girls, Love and Romance ali njihova priredba I Heard It Through the Grapevine so klasika in nepozabni del glasbene zgodovine.

Leta 2009 je Zoe Street Howe napisala odlično biografijo Typical Girls? The Story of The Slits. Toplo priporočam v branje, oris časa in duha punkovskega obdobja, še posebej natančno in z veliko mero simpatije in naklonjenosti so popisane vse po-preživetvene strategije članic benda in vseh sopotnikov, aktivnih še dandanes.

V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Ari Up skupaj z znanim dub producentom Adrianom Sherwoodom osnovala skupino New Age Steppers in na kratko sodelovala z Rip Rig + Panic, odpadniki iz The Pop Group. A potrošniška mrzlica v osemdesetih in vsa gniloba in plehkost glasbe (izjema vzhajajoči hip hop) in družbe so Ari Up prisile v novo obliko upora. Z možem in dvojčkoma je osem let preživela v divjini Bornea, kjer je lahko v realnosti izživela svoje artistične sanje med tribalnimi ritmi benda The Slits in njihovo »golo žensko naravo« na fotografiji. Na Jamajki je veliko plesala pri Stone Love Sound System, se ukvarjala z oblikovanjem, glasbo, mediji so ji nadeli novo umetniško ime Madussa, ostaja pa še vedno duhovno popolnoma svobodna, ekscentrična in energetsko nabita kot vedno.

Zadnja leta je živela razpeta med Kingstonom (Jamajka), Londonom in New Yorkom (Brooklyn, če smo natančni) in ustvarjala, tako kot vedno, neposredno iz svoje glave, srca in izkušnje. Nobeno presenečenje ni, da je vseskozi ohranjala veliko naklonjenost »punky reggae« ritmom, podobno kot je to počela pri The Slits ali New Age Steppers, Rip Rig & Panic ali v nemških Terranova.

Leta 2005 sem se zelo razveselila njenega solo prvenca. Album Dread More Dan Dead naplavlja na površje tisto najboljše punkovske reggae kraljice Ari Up, vključno z njenim tipičnim, zamolklim vokalom in nemško jamajškim naglasom, njenim zaščitnim znakom pravzaprav, podobno kot so to njeni izjemni, v nebo razmršeni, divji in neukrotljivi dreadi, recimo. Album je delo zrele glasbenice, lirika obogatena z avtobiografskimi odkruški, miselne reference švigajo vsepovsod, kot recimo v pesmi True Warrior ali Baby Mother ali po drugi strani čista, večna preprostost v pesmi The World Of Grown Ups. Pesmi so različno strukturirane, toda vsaka z neko precizno, čustveno nabito čistostjo, nežnostjo, ženskim ritmom, privlačnostjo že skorajda folk pesmic, podloženih z izjemnim, elegantnim dub ritmom, s tisto prepoznavno eklektično fuzijo zvoka, ritma in lirike, s katero se prepoznavno in samosvoje vpisuje v svetovno zgodovino sodobne popularne godbe. Čisti umetniški impulz je  posledica Arinega temperamenta, načina razmišljanja in dojemanja sveta. In  njena individualnost, bruhajoča energija, odkritost … Gradila je svoje glasbene svetove, sledila lastni glasbeni viziji. Vse to lahko v trenutku slišite v njeni glasbi, bodisi da prisluhnite prvencu benda Slits ali pa njenim kasnejšim glasbenim izdelkom. Leta 2006 je Ari Up skupaj z originalno članico Tesso Pollitt reaktivirala skupino The Slits. Pridružile so se ji nove, mlajše glasbenice Hollie Cook, Anna Schulte, Edele Wilson in Little Anna. Skupno muziciranje so zabeležile na albumu Trapped Animal in številnih nastopih v Evropi. Ari Up je v živo prenašala dobre vibracije novim generacijam …

O Ari Up bi lahko pisala v nedogled. Je primer glasbenice, ki odpira številna vprašanja, tematike, tako sociološke ali muzikološke kot filozofske. Bila je nepretenciozna, intuitivna, izjemno bistra, dragoceno izvirna in brezkompromisno odkrita. Pravi originalni biser v današnjem svetu potvorjenega blišča in napuha.

Današnji zapis je le moj skromni poklon njenemu delu. Zelo jo bom pogrešala.

Share