Elektronski glasbenik finskega porekla in najfinejše klase Sasu Ripatti je glasbeno bero letošnje jeseni obogatil z albumom On The Bright Side, ki ga je podpisal z enim svojih starejših alter egov Sistol. Sicer se vodja založbe Huume Recordings zavoljo različnih ustvarjalnih usmeritev večinoma skriva še za imeni Vladislav Delay, Luomo ali Uusitalo. Da Ripatti v zadnjem obdobju očitno kar brsti od ustvarjalnosti, dokazujejo mnogotere izdaje. Tako smo po pestrem predlanskem bili tudi v lanskem letu med drugim deležni dolgometražnih plošč Tummaa, ki jo je izdal kot Vladislav Delay, in Symptoms, ki jo je ustvaril v navezi AGF/Delay s svojo življenjsko sopotnico – producentko med producentkami – Antye Greie-Fuchs. Letošnje leto pa je najprej prineslo v teh vrsticah predstavljani album On The Bright Side, nato pa so mu hitro sledili še njegovi remiksi, naslovljeni On The Brighter Side, ki so jih med drugimi prispevali tudi Ripattijev sonarodnjak Jori Hulkkonen, vedno bolj vroč Scuba in rusko-ameriški čudežni deček Oneohtrix Point Never.
Zgodovina Ripattijevega alter ega Sistol sega v leto 1999, ko je pod tem imenom izdal istoimenski album, letošnjo jesen pa je prav tako v kompletu izdal njegovo remasterirano različico in ploščo remiksov. Dejansko pa je precej zanimivo, da je po enajstih letih ponovno posegel po tem imenu – sploh glede na to, da aktualna plošča precej radikalno odstopa od estetike Sistolovega prvenca. Če je bil album Sistol naglašeno statičen, zamegljeno subtilen in mikrostrukturiran, je On the Bright Side nesramežljiv, celo predrzen tehnažni umotvor, s tako rekoč – nikakor pejorativno mišljeno – učinkom tipa „direktno v žilo“.
Zanimivo pa je tudi dejstvo, da je ta poudarjeno plesni izdelek naslovljen ‘On The Bright Side’, medtem ko je njegov lanskoletni, skrajno kontemplativen in atmosferski album naslovljen Tummaa, kar pa v finščini pomeni ‘tema’. Torej na prvi pogled in posluh dve nasprotujoči si strani istega ustvarjalca, vendar pa verjetno ne gre za tako načrtne usmeritve. Saj je kljub siceršnji koherentnosti aktualnega albuma občasno le zaznati delce tistih ostalih alter egov, ki vsake toliko pokukajo na plan in po svoje oblikujejo zvočno materijo – povsem odsotna je edino vokalna verzija Luoma in tistih njegovih vzgibov, ki prej kot ne silijo v popiš vode. V ospredju je nalezljivo poganjajoča ritmika, vendar je hkrati na gosto posejan s prefinjenimi manevrskimi potezami in krhkimi ornamenti, ki jih kljub svoji neposrednosti postopoma razkriva z vsakim vnovičnim poslušanjem. Četudi je On The Bright Side poudarjeno ritmična stvaritev, pa s težjimi in tršimi prijemi z roko v roki hodijo te detajlne finomehanične poteze. Prisotna je tudi dobra mera starošolske tehnažne zafunkiranosti, katere navdihujoča stran je, da brez kakšnih očitnih naprezanj uspe tako precizno zaigrati na prave strune. To se najboljše kaže v naslovnem komadu ter v Fucked-Up Novelty in Glowing And So Spread.
Zaključimo lahko, da četudi Ripattija na trenutke rahlo pretirano prav po rejversko zakrivi, tako da izpade tu pa tam katera rešitev nekoliko enostavna in spevna oziroma nezanimivo predvidljiva, je On the Bright Side nedvomno zelo izbrano gorivo za pogon ne tako enostavno zadovoljivih odjemalcev tako na plesiščih kot med štirimi stenami. Obljuba, da nam tudi v napovedano skrajno ostri zimi ne bodo otrpnili udje.
