Orkester Slovenske filharmonije

Orkester Slovenske filharmonije v Modrem abonmaju 2; Cankarjev dom, Ljubljana, 5. oktober 2017

foto: Janine Guldener

 

Ljubljano in Orkester Slovenske filharmonije (SF) je ponovno obiskal vrhunski litovski violinist in dirigent Julian Rachlin, ki je pri nas nazadnje nastopil konec februarja 2016, tudi tedaj v Modrem abonmaju SF. Virtuozni violinist se v svojem bogatem CV-ju ponaša predvsem s študijem pri Pinchasu Zukermanu (tega smo na koncertu v Ljubljani lahko poslušali februarja 2017), z nazivom evrovizijskega mladega glasbenika (1988) ter z nastopom z Dunajskimi filharmoniki in Riccardom Mutijem kot najmlajši solist v zgodovini orkestra (star je bil 14 let). Kot komorni glasbenik redno sodeluje z umetniki, kot so Martha Argerich, Miša Majski in celo Mstislav Rostropovič.

Koncerti z Rachlinom že zaradi njegovega imena in ugleda vedno veliko obetajo, toliko bolj, če violinist vsaj del koncerta nastopi (tudi) kot dirigent. Tako je bilo tudi na tokratnem koncertu. Potem, ko so se glede izpada Matičičeve skladbe na prejšnjem koncertu naredili Francoze, nas je SF tokrat v koncertnem listu celo opozorila na spremembo vrstnega reda skladb. Koncert, ki mu je kot poslušalec prisluhnil tudi Miran Kolbl, eden od koncertnih mojstrov Orkestra SF, se je tako namesto z Mozartom začel s Šostakovičevo tristavčno Sonato za violino in klavir, op. 134. V zamišljenem, introspektivnem uvodu prvega stavka je prav tako zvenel tudi Rachlin, premišljena in učinkovita transkripcija izvirnega klavirskega parta za godalni orkester pa je delo Michaila Zinmana. Kot je bilo tudi pričakovati, odlični Rachlin ni prikazal slišne šibke točke in brez pretiravanja lahko zapišem, da gre za enega ta hip najbolj vrhunskih svetovnih violinistov. V drugem stavku je treba poleg solistične predstave pohvaliti tudi zavidljiv nivo skupne igre in artikulacije spremljevalne godalne zasedbe SF, le slišnost solista se je ob glasnem in dramatičnem igranju spremljave poslabšala. Tretji stavek oz. téma z variacijami je po vsebinskosti precej soroden prvemu, zato so tudi nastopajoči s solistom vred ubrali podoben pristop, kar se je v tem primeru izkazalo za pravilno odločitev. Vsi trije stavki pričajo tudi o uspešnosti orkestratorja Zinmana.

Za eno od najbolj priljubljenih Mozartovih koncertantnih skladb, Koncertantno simfonijo v Es-duru za violino, violo in orkester, KV 364 (320d) se je zasedba na odru razširila z dodatnimi orkestrskimi glasbeniki in s solistko – kanadsko violistko Sarah McElravy, ki se je za izvedbo skladbe pridružila Rachlinu; ta je imel tudi tokrat dvojno vlogo solista in dirigenta. Uvod tristavčne skladbe je bil navdušujoče energičen, orkester se je na Rachlinovo vodenje odzival skladno, Rachlin in McElravyjeva pa sta predstavljala zanesljiv, uigran in dopolnjujoč se glasbeni tandem. Tudi McElravyjeva je načeloma spretna glasbenica z lepim tonom, njena pomanjkljivost pa se skriva v dejstvu, da kljub odprtemu prostoru in svobodomiselnim glasbenim sodelavcem nesamozavestno ostaja v ozadju in si privošči premalo dinamične in interpretacijske prezence. Šele ko bo zmogla preseči to sorazmerno majhno, a obenem zelo resno prepreko, bodo njene glasbene predstave lahko privzele povsem novo dimenzijo. Ob v celoti uspelem prvem stavku je treba pohvaliti tudi hornista Jožeta Rošerja in Aurelie Roussel. Ob sicer predpisanem andante je tempo drugega stavka vlekel bolj proti adagiu, zato je postal preveč zaspan, pa tudi zadnji takti orkestra niso bili ravno najbolj posrečeni. Nastopajoči so se nam odkupili s svežino in briom sklepnega presta in izvedba je požela veliko odobravanje občinstva – to je bilo tokrat vendar nekoliko bolj številno kot na res žalostno obiskanem predhodnem četrtkovem prvem koncertu oranžnega abonmaja, še vedno pa nedvomno pod magično mejo številčnosti, ki bi si jo SF lahko štela v ponos in uspeh, nenazadnje pa tudi v rentabilnost abonmajske koncertne dejavnosti. Kakorkoli, tudi tokrat se je ob Rachlinovem gostovanju potrdilo, da je glasbenik pri nas vselej dobrodošel in cenjen gost.

Vrhunec koncerta pa naj bi vsaj v očeh in ušesih podpisanega vendarle predstavljala izvedba Beethovnove “apoteoze plesa”, kot jo je poimenoval Wagner – Simfonije št. 7 v A-duru, op. 92. Posebej znani drugi stavek je že ob krstni izvedbi simfonije, ki jo je na Dunaju decembra 1813 vodil sam Beethoven, na silno uspešnem koncertu doživel takojšnjo ponovitev. Rachlinov tempo (dirigiral je na pamet) počasnega uvoda (Poco sostenuto) je bil dober, a bi lahko bile oziroma morale biti šestnajstiške figure godal odigrane bolj skupaj. Sledil pa je zelo hiter – prehiter Vivace, ki je s pretirano neusmiljenim tempom glasbenikom onemogočal, da bi še zmogli precizno izigravati punktirane osminske figure 6/8 takta. Te so tako kljub trudu in dobremu igranju orkestra postajale vedno bolj razmazane. Ker je pričujoča simfonija ena od meni najljubših, sem jo v živo poslušal že večkrat v izvedbah različnih dirigentov in orkestrov, v zbirki pa imam tudi kar nekaj bolj ali manj antoloških posnetkov, med katerimi seveda kraljuje Kleiberjev z Dunajskimi filharmoniki, ki po več kot štirih desetletjih zaenkrat še vedno ostaja nepresežen, nobena od omenjenih izvedb pa ni imela oz. nima tako ekstremnih tempov. Rachlin je tu s pretiravanjem pač brcnil v temo.

V drugem stavku so se pojavile težave s skupno igro, obenem pa je bil stavek nekoliko preglasen, kar je slabo vplivalo na dinamično in dramatično gradacijo. Zelo hiter je bil tudi tretji stavek; morda ima Rachlin pri dirigiranju raje hitre tempe, tako kot na primer Vladimir Jurovski, a nekje vendarle mora biti meja, ki varuje pred nevarnostjo, da bi izvedbe postale razmetavanje neprebavljivega hitenja in prehitevanja. Timpanistka je vseskozi igrala z ustrezno in pravilno izbiro trdih oz. zelo trdih palic, kar ji je omogočalo jasno ritmiko in artikulacijo; to je bilo pri Rachlinovih pretirano hitrih tempih še posebej pomembno in je nekoliko olajšalo ritmične težave celotnega orkestra. Igrala je tudi z dušilci, položenimi na opni timpanov, kar je praksa, ki jo na koncertih vidimo le redko, je bila pa tokrat nedvomno učinkovita.

Po vsem omenjenem “norenju” sem zadnji stavek namesto z zanimanjem pričakoval bolj s strahom in res – nisem bil “razočaran”, saj je bil tudi četrti stavek prehiter, čeprav mu je Beethoven pripisal zgolj oznako Allegro con brio, kar je konec koncev tudi oznaka za prvi stavek njegove še znamenitejše Pete simfonije. V že neznosno hitrem tempu, ki je onemogočal tudi določene uspešne skupne vstope ali posameznih ali parov instrumentov, se je zgodila tudi zelo slišna in zelo neprijetna intonančna nesreča rogov, z vsem skupaj pa je Rachlin na koncu koncerta namesto za popolno navdušenje poskrbel za razočaranje in grenak pokoncertni priokus, zelo priljubljena in čudovito napisana simfonija, ki bi morala izzveneti kot vrhunec večera, pa je izgubila dobršen del svojega čara. Škoda in več sreče prihodnjič.

Share