Umetniki vseh vrst niso pisarniški delavci ali delavci za tekočim trakom s točno definiranim delovnim časom in normiranim obsegom dela, za opravljanje katerega se ne rabi posebnega navdiha in se ima zagotovljeno vsaj minimalno socialno varnost. Ne, tudi ta popreproščen stereotip ne velja več povsem v današnjem času. Drži pa, da se soočajo umetniki z vrsto specifičnih okoliščin in pogojev dela, ki jim še bolj otežujejo življenje in ustvarjanje. Ob poslušanju plošč se skozi usode nekaterih glasbenikov tako seznanimo s številnimi težavami, s katerimi se spopadajo v vsakdanjem življenju.
Poslušalci uživamo ob njihovem muziciranju, posnetem na gramofonskih ploščah, ali v živo na odrih raznih prizorišč. Samoumevno se nam zdi, da bo vedno tako, da bodo sijajni, vrhunski, dobro razpoloženi, navdihnjeni, igrivi … ob tem pa ne pomislimo, da sami z zobobolom, migreno ali bolečinami v hrbtenici nismo za nobeno rabo, kaj šele da bi morali koga zabavati. Če nam primanjkuje spanca je enako, če smo mačkasti prav tako; da smo utrujeni po dolgotrajni vožnji, da lačni in žejni komajda stojimo pokonci, da v nas zazija čustvena praznina, če smo daleč od doma in od ljubljenih najbližjih. Ob tem pozabljamo, da so naši glasbeni junaki in drugi umetniki tudi samo ljudje, ki jih morda v tem trenutku pesti ravno kaj od naštetega ali kaj drugega, kar vpliva na njihovo telesno in psihično kondicijo. Tako kot si mi bolečino zmanjšujemo s tableto Aspirina ali Lekadola, si skuša marsikdo od njih hipno razpoloženje popraviti z močnejšimi analgetiki ali pa alkoholom in drogo, kar jih lahko tudi za stalno močno zaznamuje. Če to uspejo »predelati«, nam o teh skritih temnih ozadjih spregovorijo skozi svoja dela, ali pa klonejo.
Glasbenike obožujemo in pogosto nekritično idealiziramo kot osebnosti, ker nam je všeč glasba, ki jo ustvarjajo. Zagledani smo v to lepo stran podobe našega idola, ki je (bil) nadarjen in uspešen. Druga, nezloščena stran medalje pa ostaja neznana. Zato ne vemo kaj dosti o stiskah teh ljudi, njihovih težavnih mladostih, borbi za vsakdanji košček kruha, niti o socialnih in družbeno pogojenih vzrokih, od neenakih možnosti šolanja in razvijanja talenta do rasnega obravnavanja pri zaposlovanju, o boleznih in nesrečah. Zato bom v tokratni kolumni spregovoril o nekaj izjemno nadarjenih glasbenikih in nenavadnih prizoriščih njihovih nastopov. Tokrat torej nekaj o tej temi, ki bi jo lahko naslovil tudi »Kaznilnice in norišnice« ali pa »Morilci in odvisniki«.
Vsi poznamo Johnnya Casha in film Hoja po robu (Walk The Line) in to, da je ta »mož v črnem« leta 1969 posnel svoj znameniti album Johnny Cash Live At San Quentin v kaznilnici San Quentin, ki je postal še večja uspešnica kot njegov prvi album Johnny Cash At Folsom Prison, ki ga je eno leto prej posnel v neki drugi kaznilnici, znani iz njegove pesmi Folsom Prison Blues. V sklop po zaporih posnetih plošč, ki so nastale na nastopih bluesmanov pred kaznjenci in jim pričarale iluzijo lepšega življenja zunaj kaznilniških sten in ograj, sodita tudi plošči Johna Leeja Hookerja Live At The Soledad Prison iz leta 1972 ter B. B. Kinga Live In Cook County Jail iz leta 1971. Med najbolj razvpite zapore pa sta zapisana tudi Parchman Farm v Mississippiju, kjer so bivali tudi največji bluesmeni Son House, Charley Patton pa Bukka White, ter Angola State Prison v Louisiani, kjer sta bila zaprta Leadbelly in Robert Pete Williams.
Zmotna je predpostavka, da se v zaporih in kaznilnicah znajdejo le zakrknjeni kriminalci, morilci, tatovi, posiljevalci. To ne drži niti za Slovenijo, pa tudi za Ameriko ne, kjer je med zaporniki, obsojenimi na dolgoletne zaporne kazni, veliko odvisnikov od drog (in ne samo dilerjev!). Tako ne preseneča, da se je skupaj z morilci in zločinci vseh vrst znašlo tudi kar precej glasbenikov, ki so si »pomagali« pri prebijanju skozi težave življenja na tak (kriminaliziran) način. V San Quentinu je odsedel mnogo let izjemno nadarjen glasbenik Frank Morgan. A ni bil edini alt-saksofonist, ki se je znašel tam. Nekaj let mu je delal družbo legendarni saksofonist Art Pepper. Uprava in pazniki so jim/a pustili vsaj igrati, če so že ravnali z njima/i vse prej kot z ljudmi vrednimi spoštovanja. Za razliko od tamkajšnega odnosa, so slovenski odvisniki (od alkohola – pijanci) obravnavani kot povsem sprejemljivi, normalni državljani, ki le malo po svoje gojijo kulturo pitja in jih zato niti zapirajo ne, saj niso prepoznani kot nevarnost za okolico in družbo. Je pa res, da v Sloveniji zagotovo ni dovolj zaporniških kapacitet za tolikšno množico, kaj šele »dovolj dostojnih bivališč z razmerami, ki ne bi žalile njihovega človeškega dostojanstva«. Da ne bom preveč bičal do kriminalcev tolerantne ureditve v naši »napredni« državi, ki namesto brutalnih kaznilnic ameriškega tipa gradi tukajšnjim hudodelcem hotelom podobne nastanitve v Kopru in Dobrunjah, je treba resnici na ljubo povedati, da so razmere v ameriških kaznilnicah res grozljive in da ni čudno, da kdaj zaporniki znorijo, se uprejo, ugrabijo čuvaje, zažgejo opremo in prostore. Zloglasen je bil masovni upor v zaporu Attica, po katerem nosi naslov tudi ena zgodnejših plošč Archieja Sheppa Attica Blues, pa tudi poznejši big band je poimenoval po njem, Attica Blues Orchestra. Da bi takšno nezadovoljstvo in revolt preprečili, jim priskrbijo instrumente in pustijo tu in tam ustanoviti kak zaporniški bend – en tak povsem amaterski zaporniški bend lahko slišimo na plošči Southern Prison Blues.
Tudi Frank Morgan in Art Pepper sta med prestajanjem zaporniške kazni v San Quentinu ustanovila zasedbo in na ta način ostala v kar solidni glasbeni formi, ko sta končno lahko odkorakala na svobodo. Frank Morgan je veljal za naslednika Charlieja Parkerja, ki mu je kot nadarjenemu mulčku iz soseske, pri sedmih letih, porinil v roke najprej klarinet, se je kmalu vrnil nazaj v zapor. Droga je bila močnejša od njega in je običajno zmagovala v nizih njegove življenjske tekme. Nič bolje se ni godilo Artu Pepperju, pravzaprav celo slabše. Ko je bil leta 1961 zaradi stalnih problemov z drogo ponovno zaprt, ni bil prisoten na glasbeni sceni celih petnajst let, je pa Art k sreči doživel dosti boljši epilog, nemalo po zaslugi žene Laurie, ki je bila njegov angel varuh v zadnjih letih njegovega življenja, ko je posnel svoje najboljše plošče. Izstopa zlasti serija albumov za Fantasy oz. njihovo etiketo Galaxy Records z njegovih nastopov v klubu Village Vanguard – poslušajte katero koli. Iz tega obdobja je na mojem repertoarju pogosto box z naslovom Blues For The Fisherman, ki ga zaradi pogodbenih omejitev sprva ni izdal pod svojim, temveč pod imenom njegovega takratnega (bolgarskega) pianista Milcha Levieva.
Če na lepem ni bilo več slišati za kakega glasbenika in je to trajalo več let, ko ni nikjer nastopal, ko ni posnel nobene plošče ali ko ni dal nobenega intervjuja, sta bili le dve možnosti, ali je umrl oziroma hudo zbolel, ali pa je bil zaprt v kakšni kaznilnici ali drugi posebni ustanovi, sanatoriju. Ko je po dolgih sedmih letih, ki so sledila predhodnemu višku slave, končno prikorakal iz zapora tenor saksofonist Gene Ammons, ni bil več tak kot pred tem. Kljub temu ga na začetku 1970 let ljudje niso pozabili, saj je bil že od malih nog predestiniran na slavo kot nadarjen otrok odličnega boogie-woogie pianista Alberta Ammonsa iz Chicaga. Mojster balad, vodja zvezdniških jam sessionov, na katerih je od sredine 1950 let naprej igral s Coltranom, Malom Waldronom in drugimi, je bil zvezda založbe Prestige. Verjetno ni njegove plošče, ki je še nisem slišal, tako obožujem zvok njegovega tenor saksofona, še posebej v baladah.
Ne bom našteval cele plejade nesrečnikov, ki so se spopadali z drogami, od največjih zvezdnikov, kot sta Miles in Trane ali pa Chet Baker in Billie Holiday, do številnih drugih, manj razvpitih ali celo malo znanih, a nadarjenih. Ironija usode je, da je bil za odvisnika, zasvojenega z drogami, razglašen Eric Dolphy, ki je bil vedno povsem »čist«, saj ni pil niti alkohola. Ko se je zgrudil na koncertnem odru v Berlinu, so vzvišeni in predsodkov polni nemški zdravniki predpostavljali, da je pred njimi umirajoč črn človek pač še en džanki in ob tem spregledali, da bi bil lahko sladkorni bolnik, ki je doživel diabetološki šok. Eric Dolphy – Berlin Concerts, prisluhnite njegovi izvedbi God Bless The Child. Ja, in bog pomagaj zdravnikom, ki so ga pustili umreti, namesto da bi mu pomagali z ustrezno obravnavo.
Kje je meja med ljubeznijo in sovraštvom, kje pa med umorom in samoobrambo? Med resnico in lažjo, dejstvom in utvaro, med priznanjem krivde in opravičevanjem storjenega? Ker večinoma niso sedeli zaradi posedovanja in uživanja drog, temveč zaradi drugih konkretnih nasilnih dejanj, se postavljajo takšna neprijetna, a zelo umestna vprašanja pogosteje pri bluesmenih, ki so bili v kaznilnicah. In teh ni bilo malo, o čemer sem že pisal v prejšnjih kolumnah o bluesu. Leadbelly, Bukka White, Robert Pete Williams in številni drugi so bili zaporniki v zloglasnih kaznilnicah ameriškega juga, kjer je bilo od nekdaj veliko nasilja in droge (Bukka White – Fixin’ To Die Blues). A bluesmeni so bili večinoma podvrženi alkoholu, ne glede na to, ali je bilo to doma kuhano žganje ali zapakirano v etiketirani steklenici oviti v papirnato vrečko. Kako izgubiš razsodnost in v kakšne težave vse te lahko potegne ta tekoča droga, se je dobro zavedal Howlin’ Wolf, ki je svojim muzikantom strogo prepovedal piti pred in med nastopom ter jih je krotil tudi s pripravljeno pištolo (njegov kitarist na začetku 1950 let Pat Hare je imel srečo, da ga ni zadel, ko ga je preganjal med koruznimi polji ameriškega juga, saj je vedel, da jih lahko vse spravi v velike težave, če ga ne bo imel pod kontrolo). Kako lahko in hitro vnetljivo ozračje za kaj takega je bilo tam, je dobro vedel tudi Albert King. V predalu avtobusa, s katerim so potovali po deželi, je imel vedno pištolo. No, pištolo je imel pri sebi tudi Robert Pete Williams, ko so ga v lokalu sprovocirali in napadli rasistični lokalni belci iz Louisiane. Seveda je ustrelil (v samoobrambi), kako pa se naj drugače ubrani?! Ja, in tukaj smo pri tistih bistvenih vprašanjih, kako so bili temnopolti prebivalci obravnavani, kako so ravnali z njimi, kako so jih zatirali, držali v nevednosti in revščini, jih preganjali kot živali in jih pogosto po krivem obtožene obešali na drevesa (Billie Holiday – Strange Fruit), jih izkoriščali, posiljevali njihove ženske. Čeprav je bila rasna segregacija zakonsko odpravljena pred pol stoletja, se mi zdi, da še vedno ni povsod v celoti izkoreninjena in da se plazi nazaj skozi reže in odprtine v današnji čas.
V nasprotju s surovostjo življenja v kaznilnicah, kjer vladata nasilje in zakon močnejšega, se po drugi strani soočamo s človeško šibkostjo in nemočjo ob primerih bolezenskih stanj. Med takšna lahko uvrstimo tudi tiste zgodbe nesrečnih usod, ki jih povezujemo z ustanovami za duševno stanje, sanatoriji, ki so jim pogosto zelo grdo in povsem neprimerno rekli norišnice – umobolnica pa ni kaj dosti boljši izraz za psihiatrično bolnišnico, le malo manj surovo se morda komu sliši. A tam, ali na nevrologiji, se lahko znajdejo ne samo tisti nesrečniki, ki se že rodijo s tako boleznijo, temveč tudi povsem običajni – »normalni«, včasih celo izjemno inteligentni in nadarjeni ljudje, ki se jim je zaradi nenadnega dogodka (kot posledice izčrpanosti, izgorelosti) povsem spremenilo življenje.
In poleg kaznilnic so prav te stigmatizirane ustanove tiste, ob katerih te najbolj presune razčlovečenje ljudi, ki so v njih; kako ravnajo z njimi, ne glede na razlog zakaj so se znašli tam. Naj omenim samo tri slavne jazzovske pianiste, ki so doživeli takšno tragično izkušnjo spremembe (duševnega) zdravja, ki jim je povsem spremenila življenje in omejila ali celo povsem onemogočila glasbeno ustvarjanje. Bud Powell iz prve polovice prejšnjega stoletja je bil genij, ki je kljub diagnosticirani shizofreniji usodno zaznamoval bebop ero. Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je doživel živčni zlom Mal Waldron in zaradi možganskih posledic povsem »pozabil« igrati. Par let je trajalo, da se je ponovno naučil igranja na klavir (iz poslušanja lastnih skladb) in se mu je po čudežu in trdem ter vztrajnem delu uspelo povsem izviti iz primeža posledic bolezni.
Eden največjih pianistov prejšnjega stoletja Keith Jarrett je doživel dve zaporedni možganski kapi in že deset let ne more več igrati, ker ima povsem paralizirano eno polovico telesa. A kruta usoda mu je zaradi hudih zdravstvenih težav že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko jih je štel 50, za pet let onemogočila nastopanje. Ko te zapušča zdravje, se mu pogosto pridružijo ljudje – zakonci, prijatelji, znanci. Presunljiv je pogled na psihično in fizično zlomljenega človeka z žalostnim pogledom, ki razodene brezupnost ter bolečino njegovega srca in briljantnega uma, ki se lahko božajoče dotika klavirskih tipk le še z eno samo roko. V tem 81-letnem pianistu se pretaka slovenska kri njegove matere Irme, zato mu toliko bolj želim, da bi se še lahko vrnil na oder in delil z nami, navadnimi smrtniki, svoj izjemen talent.
