Sir Mick komentira dandanašnje stanje. Dejansko stanje. Bržčas ni treba posebej poudarjati, da svet ta hip ni ravno v najboljši koži, in sir Mick se tega zaveda, pravi. To ga jezi, dodaja. »Gotta get a grip, / beat ’em with a stick, / shoot ’em from the hip …« in: »Everybody stuffing their pockets …« Razumemo, a vseeno (in razumljivo) nismo prepričani.
Odveč je govoriti o angažiranih zaslugah, ki jih imajo zgodnji Stonesi: Satisfaction, Sympathy From The Devil, Street Fighting Man, Gimme Shelter … To so komadi, ki so ozaveščali generacijo/e in iz katerih so Stonesi zrasli v inštitucijo. Ne smemo pozabiti, da so bili Stonesi eni prvih grešnih kozlov britanskega establišmenta in da sir Mick ni bil politično nikoli nazadnjaški, nasprotno … Zato je tudi Keitha Richardsa tako začudilo, ko se je pustil oplemenititi. No ja, in ga po svoje spet ni, saj je bil sir Mick kljub liberalnim nazorom vedno nagnjen k aristokraciji, tej isti, ki ga je svojčas hotela zapreti. Ni se branil bogastva in statusa, ki ga je po začetnem uporniškem obdobju končno le dobil. Njegov pedigre že od začetka ni bil delavski kot Keithov – in tako naprej. A brezplodno je secirati okoliščine, vzroke in posledice, ni se nujno takoj spraševati, ali je nov Jaggerjev singl moralno in etično (kje smo že to slišali?) legitimen. Zagotovo je. Pri Trumpu je tudi več kot očitno potegnil črto, kar tudi ne začudi. Vprašajmo pa se, ali gre za dobra komada. Odgovor žal ni tak, kot bi si ga sir Mick želel. Odgovor je bolj: WTF?! in to ne nujno ali zgolj zato, ker je Mick po več plateh že dolgo del sveta, o katerem se zdaj kritično izreka.
Komada enostavno ne prepričata. Pa ne zato, ker bi bila na prvo žogo (neposredni protestni komadi, napisani iz jeze, to ponavadi so), ampak zato, ker sta napisana na polovično prvo žogo, namfreč s klišeji in floskulami. V času, ko Stonesi spet odkrivajo svoje korenine in, po drugi strani, igrajo oldies-goldies show v Vegasu in še kje drugje (in tam polnijo žepe), o čemer so imeli svojčas zelo izdelano kolektivno mnenje (zoper, namreč), bi sir Mick kot solist storil mnogo več, če bi se zoper Trumpa, o Brexitu in še o čem izrekel kako drugače. Z drugačno leksiko, na drugačen način. Da ne bi samega sebe grizel v rep. Na zunaj sta oba komada (na programiran beat) nekakšen posodobljen rock s primesmi bluesa, vsaj kar zadeva kitare, našpičen sound torej, kot naj bi se za tovrstno tematiko spodobilo, a Mick ni Milton in tudi Phil Ochs ni. Komada imata sicer tudi pet remiksov z gosti, kot sta raper Skepta in Kevin Parker iz benda Tame Impala, a na pričujoči vinilni različici jih ni.
Se pa strinjamo z Mickom, da je komada moral izdati takoj, saj »čez eno leto ne bosta več kaj dosti pomenila …« Natanko tako. Če bi bila drugače napisana, morda bi. Morda bi ju lahko pel ob boku Gimme Shelter še čez 50 let, ko bodo Stonesi seveda še vedno nastopali, v to nihče več ne dvomi. It’s only rock’n’roll!
