»Been beat up and battered ’round / Been sent up and I’ve been shut down / But you’re the best thing I’ve ever found / Handle me with care …« Kaj naj rečem? Ležal sem v bolnišnici s prerezanimi koleni. Pustili so nam vsaj radio, zvonce za nujne primere pa so nam iztrgali iznad glav, da bi ne motili sester in drugega osebja. Kako naj ga tudi bi? Bil sem zagipsan do pasu.
Soundtrack tistih desetih dni so sestavljali Tom Petty s Heartbreakersi, Roy Orbison in Traveling Wilburys. Skorajda trije prsti iste roke. Vse tisto, kar so takrat vrteli, je produciral Jeff Lynne: Free Fallin’, I Won’t Back Down, You Got It in Handle With Care. Roy Orbison je takrat bil že pokojni, novica o smrti Toma Pettyja pa me je letos zadela bolj kot lanska Cohenova smrt. Od Wilburyjev sta ostala samo še dva, že zdavnaj je umrl tudi »nadomestni« Wilbury Del Shannon, pa sem se vsa ta leta spraševal, čemu v poplavi biografij, avtobiografij in podobnih izdaj nihče ne napiše knjige o bendu, ki je nastal čisto po naključju in izdal dva albuma, o katerih bo bržčas še treba pisati, saj pod površino lahkotnosti in spontanosti tiči še precej drugih epitetonov. Wilburyji so bili bend trenutka, a ta trenutek se je dolgo pripravljal in še vedno ni minil, kot se za tovrstne dobre trenutke tudi spodobi.
Brskal sem oni dan po Amazonu in spet po naključju končno naletel na čisto svežo knjigo o Wilburyjih. V zadnjem desetletju smo njihova dela le dobili v integrirani obliki, izšel je tudi vinilni box, objavljeno naj bi bilo vse, kar so ustvarili v Orbisonovem in post-Orbisonovem obdobju. V javnosti se niso nikoli pojavili v izvirni zasedbi, kvintet ni nikoli dal skupnega intervjuja, pa tudi v živo niso nastopili, čeravno se je o tem govorilo. Knjiga o njihovem kratkem obdobju delovanja je dobra zato, ker razlaga širšo genezo zasedbe, pravzaprav vse o tem, kako se je pet prijateljev prvič srečalo in o proslulem Harrisonovem singlu z albuma Cloud Nine (1987), za katerega je potreboval še en komad. Pripoveduje o širši zgodovini: o Dylanovem nastopanju s Heartbreakersi, Beatlih kot predskupini Orbisona leta 1963 na turneji po Angliji, sodelovanju Dylana in Harrisona leta 1968, srečanju Lynna in Pettyja, sodelovanju pri Orbisonovem albumu Mystery Girl (1989) in Pettyjevem albumu Full Moon Fever (1989), ki se je vršilo že precej pred izidom obeh plošč in tako naprej. Knjiga bi lahko bila boljša, če ne bi bila tako »hitra« in suhoparna; včasih se zdi, kot bi brali Wikipedijo, ne biografije, kar je škoda, a za zdaj je to edina tovrstna izdaja.
Albuma Vol. 1 in Vol. 3 sta bila duhovita in sveža, prvi, pravijo, bolj kot drugi, ki je nastal brez Orbisona, a drugemu se dela krivica – nastal je prav tako spontano in na njem so nekateri komadi, ki bržčas ne bodo nikoli tako legendarni kot Handle With Care in End Of The Line, saj vemo, zakaj ne, niso pa nič slabši, nasprotno: The Devil’s Been Busy, Seven Deadly Sins in New Blue Moon so pesmi, ki se jih ne bi nihče sramoval, satirične barve pesmi Tweeter And The Monkey Man z enke pa na trojki brani Wilbury Twist, sicer nekoliko lahkotnejša zabavljica, ki pa pod površino skriva obilo samoironije in satirizira obdobje plesnih mrzlic iz šestdesetih, ki so na tak ali drugačen način zaznamovala vse protagoniste. Roy Orbison (1936-1988), Bob Dylan (1941), George Harrison (1943-2001), Jeff Lynne (1947) in Tom Petty (1950-2017) so bili atipična »superskupina«, ki je bila na sceni kratek čas, ustvarila nekaj dobre glasbe in dokazala, da se tudi v rokenrolu, čeprav se včasih zdi nemogoče, dá krotiti ego.
