Ko sem se decembra 1995 tak, kakršen sem, prebijal skozi sneg do Bežigrada, kjer sem, dežurni Dedek Mraz, v trgovini Tomaža Domicelja imel kupiti najnovejši Springsteenov album The Ghost of Tom Joad zase in za bratranca, me je Tomaž Domicelj, oblečen v zeleno taborniško opravo (tega zlepa ne pozabiš), pogledal nekoliko konspirativno in zamrmral: »Ti zbiraš vinilke, imam nekaj zate…« Imel je vinilno različico taistega albuma, kar je bila takrat redkost; vinilk ni, češ, skoraj nihče več kupoval (z Bojanom Vrličem sva v ranjki Vinilmaniji takrat dokazovala nasprotno), albumi zvečine niso izhajali na vinilu (pa sem prav pri Domicelju našel tudi vinilni različici dvojčka Human Touch/Lucky Town), kar pomeni, da smo živeli v neke vrste paradoksu: vinili so izginjali, pa vseeno niso.
Ko je Springsteenov tabor napovedal drugi del albumske zbirke, sem pomislil: bojo nadaljevali, kjer so končali pri prvem delu, torej po letu 1984, kar pomeni re-izdajo koncertne antologije Live 1975-85 in potem naprej po spisku do … že kam. Malce sem bil sicer presenečen, ko je napoved dvojke skočila kar v leto 1987, a pri Springsteenovih tisto živo kompilacijo očitno obravnavajo kot posebno entiteto, morda za kakšno drugo priložnost, kar je seveda legitimno in po svoje tudi logično. Tako se dvojka začne z albumom Tunnel of Love, kjer se je nekako začela zapirati zgodba E Street Banda in to za kar precej let. Album je bil pravzaprav solističen z gostovanji posameznih članov, čeravno v nekaterih pesmih pozabimo na to, ker zagrmijo s polno bendovsko energijo (Tunnel of Love, Tougher Than The Rest). Res pa je, da je na tej točki Springsteen (poročen, a po pesmih sodeč ne zares idilično; pozneje je povedal, da takrat še ni bil zares zrel za to, a to je zgodba, ki se vleče že od albuma The River) ugotavljal, da morda obstaja še kaj onkraj silnih štadionskih švicanj in mitologizacije prijateljev z jerseyjevske obale. Album Tunnel of Love se je sklenil z eno najmogočnejših Springsteenovih balad Valentine’s Day, ki pa je očitno niti sam ne jemlje za pomemben komad, ki sodi na vsako antologijo, saj jo je komajda kaj igral, turneja je bila bolj kot ne »nujno zlo« in na njej je bila vloga benda precej drugačna kot sicer (tudi na odru jih je prerazporedil in dal več ključnega prostora »dekletu v bendu« Patti Scialfa, ki je imela postati nova gospa Springsteenova, pomemben činitelj njegove zgodbe v devetdesetih. Po dolgih letih poznanstva in priključitvi bendu za turnejo Born in the USA je Scialfa solistične načrte začasno pospravila v predal in od tu naprej zgodbo poznamo (njeni solistični albumi, ki so sledili v devetdesetih, so seveda kultni in bi to bržčas postali tudi brez Springsteenovega imena). Sam protagonist pa je bend razpustil, se zaprl na Beverly Hills, drugič poročen začel načrtovati družino in (no ja, leta 1988 je opravil še turnejo za Amnesty International in sproduciral bržčas najintenzivnejšo rockersko predelavo Dylanove Chimes of Freedom; EP s to pesmijo, ki je sledil, je zdaj končno tudi ponatisnjen v pričujoči zbirki) pisati »srečne« pesmi. Do leta 1991 je napisal cel kup takih in podobnih pesmi (srečnih in manj srečnih, kakor vzamete), a potem naj bi slišal Dylanovo Series of Dreams, in, blagoslovljen s potomstvom, sproduciral še en sveženj pesmi. Velja omeniti tudi prvo resno avtorsko krizo, ki naj bi jo imel v začetku devetdesetih in katere naj bi se znebil s pomočjo klaviaturista E Street Banda Roya Bittana, ki je imel nekaj svojih demo-posnetkov; ti naj bi Springsteena nekoliko dregnili. Kar je snemal, je počel bolj ali manj sam v svojem domačem studiu, počasi pa je začel kljub vsemu zbirati glasbenike, ki razen Bittana niso bili E Street Band. Pokojni Jeff Porcaro, denimo, ki ga poznamo iz benda Toto, je bil eden izmed njih. Ko se je leta 1992 znašel v položaju, ko je preprosto moral pokazati, da je še živ, je nabral pesmi iz prvega srečnega obdobja do ’91, nakar še drugi sveženj in izdal oba hkrati, na dveh ploščah. Human Touch/Lucky Town je bil dvojec, ki nas je, takrat gimnazijce, v hipu razočaral, prvi del bolj kot drugi. Govorilo se je tudi, da Springsteen kopira Guns’n’Roses (Use Your Illusion 1+2 (1991)). Še vedno menim, da je album Human Touch z nekaj svetlimi izjemami prvi iz trojice najslabših Springsteenovih plošč, kamor sodita še Working on a Dream (2009) in Wrecking Ball (2012). Album sicer rocka, a večinoma manjka roll, sploh pa umanjka prepričljivost: prazni komadi kot so Real Man, Soul Driver, Man’s Job, Gloria’s Eyes, All Or Nothing At All itd. bi nekoč po Springsteenovih standardih nikoli ne videli luči dneva, kaj šele, da bi na album nametal štirinajst pesmi, bolj ali manj vaj v slogu. Priznam, komad I Wish I Were Blind je zdržal test časa, 57 Channels ostaja nekakšen duhovit kuriozum in naslovna pesem je vsaj zanimiva, če obvelja, da razglablja o medsebojnih odnosih na razpotju med koncem enega in začetkom drugega, kar je seveda čisto ok. Lucky Town je bolj prepričljiva plošča; naslovna pesem in Better Days https://www.youtube.com/watch?v=VmwJQ62Cs_o sta odi novemu življenju, a na način, ki mu verjamemo. Kar ostane, je in ni, a bolj je kot na Human Touch: Local Hero je samoironična, a simpatična, čeravno nepotrebna, Book of Dreams poročna in očitno potrebna, četvorka Big Muddy, If I Should Fall Behind, Souls of the Departed in My Beautiful Reward pa poleg omenjenega uvodnega para jedro plošče, ki ni samo poročna/družinska plošča, ampak tudi to; nekakšen »statement« o novem življenju, pa tudi o pasteh in demonih, ki vedno bedijo nad srečo.
A nekakšno nezadovoljstvo ob polovičnih izdelkih, ki ju je Springsteen poslal med poslušalstvo, še ni bilo nič ob dejstvu, da za turnejo ob izidu plošč zbira bend, ki ni E Street Band. V zgodovino je prišel kot »The Other Band«, nekolikanj zaničljivo, a ko poslušamo špile, ugotovimo, da je »tisti drugi bend« odlična zasedba, ob kateri redkokdaj pogrešimo že nekolikanj patetično »kameradarstvo« E Street Banda. Shane Fontayne, ki je ob Springsteenu glavni kitarist, igra s hudimi jajci, prav tako ne gre podcenjevati glasbenic in glasbenikov, kot so Crystal Taliefero, Zac Alford in Tommy Sims. Njihove reference lahko preberete kjerkoli v spletu, zato se z njimi ta hip ne bomo mudili. Občinstvo sicer ni reagiralo tako sovražno kot leta 1966, ko je Dylan vzel na turnejo The Band (nekateri novinarji so seveda zapisovali vzporednice), a vsi koncerti niso bili razprodani in tu pa tam se je našel kak fen, ki je vpil o E Street Bandu. Springsteen se ni pustil motiti; čisto na začetku turneje je nastopil tudi v prosluli oddaji Unplugged na takrat še znosnem MTV-ju in po začetni akustični izvedbi kvazibluesa Red Headed Woman (kvaziduhovito začinjen hommage soprogi, ki pa je zaradi Springsteenove naravnosti izpadel simpatično) pripeljal na oder svoj »drugi« bend. Iz naslova oddaje so črtali »Un«. »Za akustičen nastop še nismo dovolj v formi,« je Springsteen opravičeval bolj bombastično odločitev. Kritiki se nad MTV Plugged, ki smo ga v pričujoči zbirki prvič dobili na vinilu, še dandanes zmrdujejo, po mnenju podpisanega pa gre za enega najboljših Springsteenovih koncertov nasploh, na katerem tudi pesmi z albuma Human Touch dobijo življenje, ki si ga ne zaslužijo; posebej je treba omeniti Bobbyja Kinga v Man’s Job, ki v duetu s Springsteenom iz slabe pesmi naredi znosen komad, nekakšen poklon soulu šestdesetih, kar je bil tudi eden od Springsteenovih (neuspelih) namenov, ko je posnel Human Touch. Zanimivo je, da je boljše pesmi, ki jih je snemal med letoma 1990 in 1991, zvečine pustil v predalu in so se pozneje znašle v zbirki Tracks, da lahko z žalostjo ugotavljamo, koliko boljši album bi bil Human Touch, če bi Springsteen izločil kakih deset pesmi in namesto njih uvrstil pet ali šest opuščenih.
Ko se je turneja končala, je Springsteen pobral oskarja za najboljšo filmsko pesem (Streets of Philadelphia) in še naprej snemal bolj ali manj sam doma. Iz tega naj bi nastala vsaj dva albuma, ki sta tako dobro varovana skrivnost, da ju ni niti na bootlegih, je pa Springsteen nekaj malega spustil med poslušalstvo, ko se je leta 1995 zelo boječe spet srečal s svojimi nekdanjimi brati v prid kompilacije Greatest Hits; ta v pričujočem kompletu umanjka in pri tem nas prav nič ne briga, ali je Greatest Hits »zgolj« kompilacija. Njeno uvrstitev v paket bi morala upravičiti že prisotnost štirih »novih« komadov, posnetih z E Street Bandom. Nova sta pravzaprav zgolj dva, Secret Garden in Blood Brothers, medtem ko This Hard Land in Murder Incorporated sodita v obdobje Born in the USA. Komad This Hard Land je na novo posnet, ne slabo, a nekolikanj generično, tako da srž kratke »združitve« predstavljata že omenjena Secret Garden in Blood Brothers, slednji napisan kot apologija, bolj globalno pa kot samoizpraševanje o tem, ali se sploh splača obujati nekaj, kar se je morda že izpelo pred leti. Seveda je vmes tudi nekaj obligatorne mitologizacije, pa »bratstva in enotnosti«, kar je bil za pristaše E Street Banda dovoljšen dokaz, da se Springsteen kesa in da bo zdaj zagotovo spet vpregel stare kolege in z njimi posnel ploščo. Pa ni. Še ne. Posnel je zgolj nekaj pesmi, to dokumentiral v filmčku Blood Brothers, leta 1996 izdal EP z izborom s teh snemanj in E Street Band spet pospravil v predal. Album Greatest Hits se je leta 1995 odlično prodajal (spet hvala Tomažu za vinil) in nadaljnje sodelovanje z bendom bi bilo logično, a Springsteen se je preoblekel v Woodyja Guthrieja za konec 20. stoletja in leto 1995 zaključil z izvrstnim, a komercialno ne ravno uspešnim albumom The Ghost of Tom Joad, ki so ga kritiki po avtorski plati sicer hvalili in zaradi minimalizma ter izbrušenega pripovedovanja primerjali z Nebrasko iz leta 1982, a mu zamerili, češ, »glasbeno monotonijo«. Springsteen je dvanajst pesmi, ki govorijo o (sodobni) ameriški zgodovini in (med drugim) vprašanju jugozahodne meje posnel zvečine sam z redko pomočjo nekaterih sodelavcev, poleg akustične kitare je ponekod dodal klaviature (sint) in tiha tolkala. Rezultat je bil prepričljiv, vsaj za avtorja tega zapisa, ki meni, da sodi album med tri njegove zgodovinsko najpomembnejše, ob bok Born to Run in Nebraski, pa tudi avtorsko najbolj izpiljene; gre pravzaprav za zadnji zares celovit izpev Springsteena kot izbrušenega tekstopisca in ponekod tudi pesnika.
EP Blood Brothers, ki je tokrat tudi prvič na vinilu, zaključuje pričujoči drugi del diskografije, in je, gledano za nazaj, zanimiv dodatek v opus, vendar nikakor ne nepogrešljiv. Če ste gledali dokumentarec, ste lahko videli, da je vzdušje v studiu prijetno, da ima Springsteen običajne avtorske popadke, kar pomeni neskončno predelovanje pesmi, in nekatere na koncu zares zvenijo popolnoma drugače kot na začetku, a vendar je vse skupaj nekoliko prisiljeno. Med pesmimi, ki jih je bend tistihdob igral, je tudi High Hopes, pozneje v novi različici naslovna pesem za zdaj zadnjega Springsteenovega »novega« studijskega albuma iz leta 2014. Ni njegova, kar pravzaprav niti ni zares pomembno. Ali pa. Odločite se sami. Za avtorja tega zapisa je bolj ključna žalostna, a klena odločitev, da Springsteen čez mnogo let pripelje v bend Toma Morella in mu dovoli izmaličiti pretanjeno folkovsko balado The Ghost of Tom Joad. Nič nimam proti rockovski izvedbi, saj so to počeli že E Street Band na »združitveni« turneji med letoma 1999 in 2000, a Morello pretirava s predolgimi in nič kaj subtilnimi kitarskimi ekshibicijami, ki v to pesem ne sodijo. Okusi so sicer različni, pravijo, mi pa moramo za hip še ostati v letu 1996. Springsteen se je v tem letu podal na prvo solistično turnejo in dodobra preigral album The Ghost of Tom Joad, nato pa začel pripravljati obsežno zbirko Tracks, pa po izdatnem prigovarjanju začel ugotavljati, da morda res spet potrebuje E Street Band. A trajalo je še nekaj let, preden so se zares spet združili in sedem let, preden smo iz Springsteenovega predala dobili nov studijski album. Osebno bi prav rad na odru še kdaj slišal »tisti drugi bend«, a Springsteen zdaj igra na Broadwayju, ljudje se starajo in vprašanje je, kako bo z novimi načrti. Za leto 2018 je napovedal novo ploščo bolj solističnega značaja, a na Broadwayju je razprodan do konca leta …
Če potegnemo črto pod pričujočo zbirko: ne vsebuje vsega iz obdobja, ki ga pokriva, a po drugi strani nikjer ne piše Complete Album Collection. Vključena sta oba EP-ja iz dotičnega obdobja in vsi redni studijski albumi z dodatkom koncertnega emtivijevskega; EP Blood Brothers in album MTV Plugged sta prvič objavljena na vinilu. Knjižica, ki je priložena zbirki, je zgodovinsko zanimiva, sploh za nas krte, za vinilno različico pa boste še nekaj let pomivali posodo v kakšni restavraciji. Zvok je nekolikanj bolj čist kot na vinilkah, ki jih premorem iz tistih časov, a to še ne pomeni, da je boljši. Bržčas se bom, če že, raje vračal k izvirnim vinilom. Edini pravi plus zbirke je vsaj zame vinilni MTV Plugged, ki ga bom verjetno najpogosteje poslušal. Plus, ki je vreden pomivanja posode.
