Solo recital pianista Ivana Skrta; Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 15. maj 2018
foto: Jernej Skrt
Do neke mere je pianist Ivan Skrt – celo v slovenskem glasbenem prostoru – enigmatična, če ne že kar misteriozna glasbena osebnost. 37-letni glasbenik iz Nove Gorice je, kot so zapisali v Cankarjevem domu, že “pred leti opozoril nase z velikopoteznim koncertom v Gallusovi dvorani” in dodali, da je bilo tedaj mogoče “spoznati mladega umetnika briljantne tehnike in jasne estetike, ki usmerja svojo vizijo v širše, ne le glasbene teme ter drzno vztraja pri svoji iskrenosti in svobodi”. Podpisani moram priznati, da sem za pianista in za njegove pretekle podvige doma in v tujini slišal prvič, tako se žal nisem udeležil niti njegovega prvega recitala, ki ga je imel prav tako v Gallusovi dvorani novembra 2011 in z njim menda navdušil tako poslušalstvo kot kritike.
Vendarle pa se Skrt v svojem res kratkem in jedrnatem CV-ju, kot ga je bilo moč prebrati v koncertnem listu, ne hvalisa in ne reklamira s pretirano nabuhlo propagando, kot je to v zadnjem času postala praksa ironično ne svetovno (pri)znanih, temveč lokalnih in včasih celo samooklicanih glasbenih talentov ali “talentov” – ne, namesto tega o njem izvemo pravzaprav zgolj to, da je diplomiral na moskovskem glasbenem konservatoriju P. I. Čajkovskega, se izpopolnjeval v Parizu, njegov program pa da obsega najzahtevnejša dela pianistične literature. In tako je tudi prav – o glasbeniku seveda mnogo več od neskončnega naštevanja tekmovanj, nagrad in sodelovanj s tem in onim orkestrom in/ali dirigentom pove njegovo ali njeno izvajanje glasbe – včasih že pičlih nekaj taktov.
Ne vem, kako je bilo leta 2011, a za tokratni večer je bilo mogoče vstopnice dobiti samo za parter Gallusove dvorane, medtem ko sta oba balkona ostala zaprta in prazna, koncert pa je potekal na polni odrski postavitvi, ki sugerira skrb in prizadevanje za žlahtnejši zvočni učinek in vtis in je stalnica tudi pri koncertih komornih zasedb, kot so npr. manjši baročni in podobni periodično orientirani orkestri, v Cankarjevem domu običajno v okviru zlatega ali srebrnega abonmaja.
Skrt si je za tokratni recital izbral izjemno zanimiv, takorekoč enkraten spored, ki bi ga gotovo težko zasledili na programu kateregakoli drugega koncertnega pianista. V prvem delu večera se je glasbenik namreč (koledarsko ravno sredi cvetoče pomladi, ki simbolizira novo rojstvo, nov začetek in posledično novo upanje) posvetil naposled vselej neizogibnemu – smrti, odhajanju in minljivosti, ki predstavljajo predvsem nikoli do konca osvetjene nianse človekovega obstoja in mišljenja. Glasba je tu vsekakor magičen medij, ki lahko omenjeno tematiko še dodatno omrači in dramatizira – ali pa jo nasprotno prikaže v lepši in svetlejši luči. Na Skrtovem koncertu je bilo moč zaznati oboje.
Tri skladbe klavirskega velikana Franza Liszta (Sivi oblaki, S. 199, Mračna gondola, S. 200 in Mrtvaški ples, S. 525) je pretežno še statični solist izvedel mrakobno, temačno in razrvano; Mrtvaški ples so pravzaprav variacije na znamenito srednjeveško sekvenco Dies irae. Razveseljivo smo nato slišali petdelni izbor iz Malenkosti, zbirke klavirskih miniatur Marija Kogoja iz leta 1929: začelo se je prepričljivo koračniško, nadaljevalo povedno in sklenilo žareče – resnično feroce, kot je predpisal skladatelj. Prvi del recitala je sklenila Bartókova petstavčna suita Na prostem, Sz. 81; od izvedbe je v spominu ostala predvsem prepričljiva grotesknost, ki jo je uspel doseči Skrt.
Po opisani prvi polovici koncerta so bile tako znamenite Slike z razstave (Musorgski) s programskega vidika pravzaprav precej nepričakovan obrat in izbor. Priljubljena klavirska suita je največjo slavo seveda požela z res posrečeno Ravelovo simfonično orkestracijo, ki je še dandanašnji na rednem koncertnem sporedu premnogih simfoničnih, pa tudi ostalih orkestrov (pri nas smo jo nazadnje slišali konec leta 2015), obenem pa njena izvirna, solistična klavirska oblika še vedno predstavlja izziv vsakemu koncertnemu pianistu. Skrt je 15 podob s Steinwayjevim klavirjem slikal barvito ter interpretativno vseskozi prepričljivo; s tehničnega vidika se mu je prikradlo nekaj napak in zgrešenih tonov, a če kje, potem tu lahko citiramo Beethovnovo prepričanje, da je “zaigrati napačno noto brez pomena, igrati brez strasti pa nedopustno”. Predvsem je iz Skrtovega klavirja kipelo obilo ekspresivnosti, žara, kipeče energije in predanosti. Dodal bi le, da se je pianist na račun nekoliko hitrejših tempov odpovedal nekaj priložnostim za prepričljivo fraziranje, sicer pa se uspešnost Slik z razstave po izkušnjah podpisanega pogosto meri že po uvodni Promenadi. Nazadnje, a nikakor najmanj pomembno – tudi v enem od stavkov pričujoče suite je skladatelj uglasbil razmišljanje o smrti.
Publika je Skrta, njegovo izvajanje in interpretacije spreje(ma)la s toplino in zasluženim navdušenjem; jasno je bilo, da je bilo v dvorani prisotnih tudi nekaj Skrtovih prijateljev in znancev z domačega konca. Škoda, da je v parterju Gallusove dvorane ostalo še kar nekaj prostih sedežev – glede na glasbenikovo veličino, podkovanost in globino, ki jih je prikazal na koncertu s kar štirimi dodatki, nedvomno obžalovanja vredno dejstvo, po drugi strani pa glede na uvodoma omenjeni enigmatičnost in misterioznost nekako pričakovan pojav.
