Orkester Slovenske filharmonije

Orkester Slovenske filharmonije v Oranžnem abonmaju 8, Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 24. maj 2018

foto: Anja Köhler

 

Oranžni abonma sezone 2017/2018 je Orkester Slovenske filharmonije (SF) sklenil z v celoti “ruskim koncertom”: vse skladbe na sporedu so napisali ruski skladatelji, iz Rusije pa sta v Ljubljano prišla tudi gostujoči dirigent in solist. Dirigenta Vladimirja Fedosejeva smo si lahko zapomnili po preteklem gostovanju v Zlatem abonmaju, ko je septembra 2014 s “svojim” Simfoničnim orkestrom Čajkovskega iz Moskve obiskal Ljubljano in med drugim dirigiral izvedbo 4. simfonije Čajkovskega (ki jo bomo konec septembra letos lahko slišali na prvem abonmajskem koncertu SF v sezoni 2018/2019). Tedaj sem Gallusovo dvorano zapustil z mešanimi občutki, na koncu kritike pa zapisal, da “smo poslušali malo več kot povprečen koncert zelo dobrega orkestra in dirigenta, ki od sebe nista bila pripravljena dati maksimuma”.

Tokratni zadnji abonmajski koncert SF pred poletnimi počitnicami se je začel z Nočjo na Golem brdu, priljubljeno simfonično pesnitvijo Modesta Petroviča Musorgskega. Verzijo, ki smo jo poslušali, je pripravil Nikolaj Rimski-Korsakov in je od vseh daleč najbolj priljubljena in najpogosteje izvajana, glasba sama pa je še dodatno dobro poznana zaradi vključitve v Disneyjevo Fantasio (1940; v priredbi Leopolda Stokowskega). Orkester je pod Fedosejevim vodenjem že od samega začetka zvenel popolnoma drugače, predvsem veliko bolj žlahtno, kot smo sicer vajeni. Razlika je bila še posebej opazna pri zvoku trobil, ki so bila dinamično brez sence dvoma precej manj predrzna, pohvaliti pa je treba tudi številčno godalno sekcijo. Dirigent je izbiral precej hitre tempe, ki so od vseh glasbenikov terjali še dodatno stopnjo natančnosti in zbranosti. Izvedba Musorgskega je bila tako tehnično z izjemo zadnjih nekaj taktov (skupni pizzicati celotne godalne sekcije so v SF takorekoč že po pravilu ‘narazen’) blizu brezhibnosti, interpretacijsko pa dovršena. Nekoliko presenetljivo je Fedosejev, ki sicer dirigira brez taktirke, sorazmerno kratko skladbo, ki jo nedvomno zna na pamet, digiriral s partituro.

Sledila je nekakšna kurioziteta večera: Koncert za klavir in orkester št. 2 v c-molu, op. 50 Nikolaja Karloviča Medtnerja je bil po več kot 90 letih od nastanka v Sloveniji izveden prvič, ob orkestru pa je nastopil pianist Nikolaj Demidenko. Fedosejev je imel orkester vseskozi v oblasti, medtem ko je bil solistov nastop tehnično sicer suveren, z umetniškega vidika pa ne docela prepričljiv; Demidenko je zdolgočaseno deloval že ob prihodu na oder, kar se je delno odražalo tudi na njegovem igranju. Dolg prvi stavek koncerta je glede na toccatni naslov predvsem ritmične narave, v drugem stavku je solist vendarle pozabil na zakrčenost in se v romanci, ko je Fedosejev orkestrsko spremljavo tudi primerno zmehčal, naposled tudi nekoliko raznežil – a nikakor preveč, saj sta prevladali že kar pregovorno ruski eksaktnost in prizemljenost. V zaključnem divertimentu je razgibana glasba ob dobrem sodelovanju vseh nastopajočih res lepo zaživela in čeprav je celoten Medtnerjev koncert povprečnemu poslušalcu precej dostopen, ne pusti kakšnega posebej trajnega vtisa in ni težko razumeti, zakaj je v desetletjih po nastanku zdrsnil v precejšnjo obskurnost. Kljub temu je bila izvedba po svoje zanimivo doživetje.

V drugi polovici koncerta smo čisto za konec sezone prisluhnili izvedbi še ene najbolj priljubljenih simfoničnih skladb vseh časov – suite iz baleta Labodje jezero, op. 20a Petra Iljiča Čajkovskega v priredbi dirigenta Fedosejeva iz leta 2006. Izvedba osemstavčne suite je bila zelo uspešna in pod Fedosejevim vodstvom – to je pač treba še enkrat poudariti – vsekakor drugačna, kot siceršnje izvedbe SF. Od elegantno odigranega Valčka prek lepo odigrane kadence harfe (Alexandra Verbitskaya), ki je sicer deležna bolj redkih priložnosti za solistični nastop, do pomembnih solističnih prispevkov koncertnega mojstra Mirana Kolbla in solo violončelista Andreja Petrača je orkester stavek za stavkom in takt za taktom dokazoval, kaj vse zna in zmore ob pravi motivaciji in navdihu, ki ju orkestru lahko da dober – ali raje odličen – dirigent, le intonacija pihal je bila občasno nestabilna. Ples labodov je bil ustrezno precizen in ritmičen, izvedba Mazurke pa prepričljivo energična, a najbolj znana téma baleta se je v solo oboi (Matej Šarc) oglasila šele v Sklepnem prizoru. Njegov dramatični tutti finale se je sicer nevarno približal zvočnemu zidu Gallusove dvorane, a ga na srečo ni prebil, orkester in dirigent pa sta si za svoj nedvomno uspešen nastop, kakršnih bi si v obeh abonmajih želeli več, prislužila celo za abonmajski koncert izjemno redek poskus stoječih ovacij. Upam, da si bo bodoče vodstvo SF, kakršnokoli že bo, ko se Marjetici Mahne izteče vedejevstvo, to zapomnilo in bo lahko Fedosejev kmalu spet stopil pred naše filharmonike.

Share