Michael Weiskopf – Lost In Amerika: 91/2 Stories (Weiskopf, 2018)

Michael Weiskopf je ameriški kantavtor, ki ima tudi bend The Complete Unknowns, s katerim že precej dolgo igra Dylanove pesmi. Tu pa tam se kakšna znajde tudi na njegovih solističnih ploščah, a ni nujno, da je Dylan alfa in omega njegove zvočne zgodbe; nasprotno, široka paleta umetnikov, ki jih ceni in spoštuje, pomeni tudi, da se povsem dobro počuti zunaj »singersko-songwriterske« manire. Poleg tega je ustvarjalec, ki mu ni vseeno za dandanašnjo podobo sveta. John Prine je pred kratkim povedal: »Trumpovi volilci bržčas niso pristaši moje glasbe!« Nadaljujmo: »Trumpovi volilci bržčas niso pristaši glasbe Michaela Weiskopfa!« Da ne bo kdo česa narobe razumel: Trump ni edino, kar je narobe z Ameriko, je pa posledica vsega, kar je narobe z Ameriko. Tega se prav dobro zaveda tudi Weiskopf; prav zato je svojo novo ploščo naslovil: Lost in AmeriKa. Da, s k-jem. In jo podnaslovil »Devet zgodb in pol«. Čemu tista polovica? Gre za kratko predelavo Dylanove Chimes Of Freedom, pesmi, ki je (spet) kot nalašč za današnje čase. Kje je že ta svoboda?

Michael Weiskopf ni nujno zgolj pripovedovalec zgodb, a na tej plošči je. Devet poglavij njegove Amerike je na njej. Amerike, ki ji je seveda privržen, ne ovija pa se v zastavo in ne neti plošč Beatlov na dvorišču. Ne boji se beguncev, Mehičanov, temnopoltih, istospolno usmerjenih in vseh, ki so v očeh populistov krivi za dandanašnje razkoščičenje družbe. A je seveda spet obratno: družba je razkoščičena, ker so vsi ti zgoraj narejeni za krivce. Zato, da se ljudje bojijo, da jih je lažje obvladati. Najdimo sovražnika, pa bo. No ja, seveda, komunisti so tudi še vedno v enačbi. V ZDA obvezno. Kako je že torej z zvonovi svobode?

Much Worse Than It Sounds, se strinjamo; Weiskopfova pesem zbode, a zbode zato, ker mora. It Don’t Bother Me zbode, ker mora. Tudi Tattoo Of Jesus zbode, ker mora. Hkrati so navedene pesmi tudi sijajno splošno ogledalo. Weiskopf ne pljuva, a tudi prizanaša ne – udari med vrsticami, recimo tako kot Dylan … ali Prine … ali Wainwright … In ko zaključno pesem Opioid poveže z Zvonovi svobode, nekako upa, da smo dojeli … in da je tudi on sam dojel.

Na plošči ni sam, pomaga mu pester izbor glasbenikov, ki zvočno sliko umerjajo od folk-rocka do s countryjem in bluesom obarvanih glasbenih izletov, ki služijo zlasti sporočilu. »V studio sem šel oktobra,« je sam protagonist povedal na nedavnem nastopu v ljubljanskem Daktariju, »plošča pa je zunaj zdaj …« Hotel je reči, da je za te pesmi potreboval dlje časa. Razumljivo. In zdaj je na poti, koncertira in predstavlja pesmi, v katerih se izgubimo v Ameriki dandanašnjika, ki je nekakšna neo-Nebraska, a obarvana s humanistično noto upanja, čeravno priostrenega s ščepcem dvoma. To je vedno dobro; še vedno bolje kot stati in peti Star-Spangled Banner, ne da bi ob tem pomislil, o čem poješ … in hkrati vihraš pesti proti tistim, ki mislijo in živijo drugače. Weiskopf misli in živi drugače, navsezadnje pa ima tudi Collingsa … kdor hodi po svetu s to kitaro, misli resno.

Share