Jani Golob

Koncert ob 70-letnici Janija Goloba, dvorana Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji v Ljubljani, 31. maj 2018

foto: Tomaž Zajelšnik

 

Tudi če tega (še) ne veste, določen del skladateljskega opusa Janija Goloba že zelo dobro poznate. Nedvomno bi namreč lahko takorekoč na prste obeh rok prešteli Slovence, ki še niso slišali in videli kultne TV-reklame Gostje prihajajo (Moja dežela, 1986, besedilo Dušan Velkaverh, vokali Oto Pestner, Nada Žgur in Vokalna skupina Strune), pa mladinskih filmov Poletje v školjki (1985) in Poletje v školjki 2 (1988), za katera je prispeval glasbo ter že ponarodelih songov, kot so Prisluhni školjki, Dlan išče dlan in Bližina išče bližino. Njegova je tudi glasba iz filma Čisto pravi gusar (1987; song Pustite nam ta svet v izvedbi Vlada Kreslina), nenazadnje pa je Golob napisal tudi čudovito in zares svečano simfonično-zborovsko priredbo slovenske himne, ki je od samega nastanka v stalni protokolarni uporabi. Vendar so vse našteto zgolj Golobova dela, ki so dobro znana predvsem najširšemu občinstvu, medtem ko je skladatelj v več kot štiri desetletja trajajoči bogati in plodni karieri ustvaril izjemen opus simfonične, operne, jazzovske, komorne, zabavne in pihalne glasbe. Vse to kaže na zelo vsestranskega glasbenika (Golobova prva diploma 1971. je bila iz violine, iz kompozicije pa pri Urošu Kreku šest let pozneje) izjemne kompozicijske in inspirativne širine, prilagodljivosti, unikatnosti in odprtosti.

Ker je Jani Golob januarja letos praznoval okrogli življenjski jubilej, smo imeli na zadnji majski dan v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije (SF) razveseljivo možnost prisluhniti koncertu izključno njegove izvirne glasbe s – še bolj razveseljivo – kar dvema krstnima izvedbama. Orkestru Slovenske filharmonije je dirigiral Marko Hribernik, nastopil pa je tudi Zbor Slovenske filharmonije in več solistov. Med občinstvom je bilo v sicer ne povsem napolnjeni dvorani (škoda!) mogoče videti več Golobovih prijateljev, bivših študentov (npr. Nežo Buh) in takšnih ali drugačnih glasbenih sopotnikov, pa seveda skladateljevega sina Roka Goloba, ki se je tudi sam razvil v izjemnega in karseda vsestranskega glasbenika, in predsednika Društva slovenskih skladateljev (DSS) Nenada Firšta. Uvodni slavnostni nagovor je pripadel Golobovemu dolgoletnemu osebnemu prijatelju in stanovskemu kolegu Tomažu Habetu, ki je v imenu DSS in SF na kratko orisal skladateljevo ustvarjalno pot.

Čeprav so koncerti za harfo v simfoničnem repertoarju sorazmerno redki, so morala preteči kar štiri leta, da je Golobov Koncert za harfo in orkester vendarle dočakal krstno izvedbo. Stanja duha, ki pri nas botruje tovrstnim anomalijam, na tem mestu ne bi komentiral, pripomnim pa lahko, da je podobno usodo doživela tudi skladateljeva Prva simfonija, ki je bila leta 2014 krstno izvedena po treh letih od nastanka (prav tako Orkester SF). Tokratni koncert je bil napisan na željo solistke, naše odlične umetnice Mojce Zlobko Vajgl. Uvodni Moderato se začne vedro, skorajda plesno navdahnjeno in solistični part posrečeno kombinira s pizzicati godal. V stavku, ki tudi v nadaljevanju ohranja optimističen značaj, konča pa se odsekano, je solistka razveseljevala s svetlim, prezentnim in nasploh prepričljivim tonom. Uvodni solo drugega stavka je lepo odigral solo klarinetist SF Massimiliano Miani, škoda pa je, da je lep, lirično-elegičen stavek precej kratek. Glasba sklepnega Con slancio (Z zagonom, navdušenjem) je bolj dramatična in niha med dvema izmenjujočima se obrazoma, posejanima z zanimivimi motivičnimi utrinki ter navdušujočimi solističnimi kadencami harfe. Koncert zaznamuje tudi zelo posrečena izpeljava povezovanja melodičnih (pogosto unisono) in ritmičnih linij harfe s posameznimi sekcijami orkestra, konec skladbe pa je v dramatičnem duhu silovit.

Simfonična pesnitev Stari pil je bila napisana leta 2016 in jo je Golob ustvaril po navdihu temačne motivike leta 1989 nastalega istoimenskega romana Vlada Žabota, ki je bil na koncertu tudi prisoten. Skladba naj bi bila po navedbi v spremnem komentarju v koncertnem listu enostavčna, a je že sam spored navajal štiri stavke (Tranquillo; Calmo; Soave; Poco triste). Razumeli bi, če bi izvedba stekla brez predaha, kar bi pomenilo, da je skladba sicer enostavčna, a štiridelna, skladatelj pa da je koncem prvih treh stavkov pripisal oznako ‘attacca’ oz. ‘nadaljuj brez predaha’, pa je dirigent Hribernik po vsakem stavku napravil znaten premor. Ker sklepam, da je dirigent dirigiral pravilno, skladatelj pa je bil gotovo prisoten tudi na kateri od vaj orkestra, sklepam, da je šlo tokrat za napako v spremnem komentarju ali pa morda za v zadnjem hipu določeno spremembo.

Kakorkoli že, vzdušje simfonične pesnitve je od začetka misteriozno, a se negotovost hitro prelevi v temačnost in strašljivost; glasbeni značaj skladbe pretežno takšen ostane do konca, kot tudi pritiče glasbi, ki je nastala po Žabotovem romanu, obenem pa občasno spominja na prej omenjeno Golobovo simfonijo. Godala in solo klarinet poskrbijo za nekaj svetlejših taktov, godalni soli pa sugerirajo skladateljevo violinsko ozadje; poklicno pot je po diplomi iz violine namreč začel v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija. Hribernik je izvedbo vodil s kipečo energijo in odločnostjo; želeli bi si ga videti tudi na katerem od abonmajskih koncertov SF. Sama glasba je še naprej in do konca raznolika, zaznamuje jo nihanje med žgočimi, celo nasilno grmečimi tutti nastopi orkestra in mirnejšimi epizodami; v nekem trenutku so se mi v spomin prikradli Messiaenovi Pozabljeni žrtveni darovi.

Po predahu je na vrsto prišla še Missa in Do za soliste, mešani zbor, orgle in orkester. Filharmonični oder je postal skoraj premajhen za res številčni glasbeni korpus, saj so se orkestru – resda v nekoliko zmanjšani zasedbi – pridružili še pevci Zbora SF (pripravil jih je Gregor Klančič), organist Tomaž Sevšek Šramel ter solisti: sopranistka Monika Fele, altistka Urška Bernik, tenorist Martin Logar in basbaritonist Janko Volčanšek, ki je takorekoč v zadnjem hipu vskočil namesto napovedanega basista Tomaža Štularja. Maša, ki jo je Golob uglasbil leta 2007, krstno pa je bila izvedena leto pozneje, je po desetletju tako dočakala svojo drugo izvedbo, v osnovi pa gre za klasičen primer misse solemnis oz. misse longe, ki obsega vseh šest stavkov standardnega mašnega ordinarija, torej Kyrie, Gloria, Credo, Sanctus, Benedictus in Agnus Dei (besedila tokrat v koncertnem listu niso bila priložena). Zanimivo je Goloba za komponiranje maše navdihnil Rekviem priljubljenega angleškega skladatelja Johna Rutterja, ki je takorekoč tudi Golobov vrstnik, poslušalstvo širom sveta pa ga dobro pozna predvsem po zelo priljubljenih uglasbitvah številnih božičnih pesmi, pa tudi po zelo lepi Maši otrok (Mass of the Children).

Omenjena informacija o kombinaciji Golob/Rutter se je podpisanemu v hipu zdela smiselna in logična; kompozicijski slog in pristop obeh skladateljev ima namreč brez dvoma nekaj skupnih točk, predvsem v smislu pisanja spevnih melodij in spretnega orkestriranja. Uvodni Kyrie, kjer je prvi nastopil prav Janko Volčanšek, je zelo bogat in polno zveneč, Gloria pa veličastna in z lepim solom tenorja v res lepi interpretaciji Martina Logarja. V Credu smo slišali blagozvočen skupni nastop sopranistke in altistke, ki sta se jima pozneje pridružila še moška solista in na splošno lahko zapišem, da je solistični pevski kvartet na tokratnem koncertu odlično sodeloval tako med seboj, kot tudi z orkestrom in dirigentom. Če se “sklicujemo” na paralelo z Rutterjem, bi od skladatelja sicer lahko pričakovali nekaj več melodične barvitosti predvsem pri solističnih partih, pa tudi pri precej repetitivni naravi posameznih stavkov, a se je Golob morda prav od tega tu zavestno odmaknil ali pa je delu mašnega značaja pač namenil drugačen in svojstven glasbeni izraz. Cenjenemu umetniku ob jubileju seveda čestitamo in mu voščimo predvsem obilo zdravja in ustvarjalnega navdiha tudi v prihodnosti.

Share