»Če bi imel krila, ne bi naredil ničesar lepega ali transendenčnega!« poje Iggy Pop na pričujočem mini-albumu. Pred časom je že prisegel, da ne bo posnel nobene plošče več in da tudi v živo ne bo več nastopal, a take prisege so očitno praviloma zarečeni sendviči ali karkoli že. Nič hudega. Če obstaja karkoli, kar starega divjaka spravi nazaj v studio, zagotovo bomo temu prisluhnili. Medtem ko nisem ravno medlel nad njegovimi izleti v repertoar francoskih šansonov, čeprav mu je treba priznati, da se je tega lotil korajžno (opravil je sicer bolje kot večina naših samooklicanih »šansonjerk« in »šansonjerjev«, ki se spravijo pet v izvirniku), mi je album Post Pop Depression bil všeč in glede na to, da staroste večinoma nikoli zares ne nehajo, dokler ne omagajo, pa tudi takrat nekatere še ne, sem čakal, kaj bo. Rezultat je tale EP, ki sicer ni zamajal sveta, je pa zanimiv dodatek v Popovo diskografijo in znak, da se je še vedno pripravljen lotiti česa nenavadnega.
O projektu ste, domnevam, brali, na spletu najdete o projektu vse, kar hočete, zato poenostavimo: gre za neporabljeno glasbo za film Trainspotting 2. Aktualno sodelovanje z britanskima eksperimental-techno frikoma Underworld (Karl Hyde in Rick Smith), ki se vleče že od prvega Trainspottinga, pa je Popu pravzaprav dalo krila, o katerih poje. »Šlo je pravzaprav za pravo zasedo,« je povedal Iggy Pop o načrtu, s katerim sta ga Hyde in Smith prepričala za sodelovanje. Underworldova eksperimentalna glasbena podlaga na temeljih techna, housa ter drum’n’bassa je kot nalašč za Popove izlete v, recimo temu tako, duhovito refleksijo o »starih časih«. Prav to refleksijo so mu nekateri zamerili, češ da bi se Pop lahko spomnil česa boljšega, namesto da reminiscira, a hej! – ne bod’mo šalobarde, bi dejal Prešeren. Iggy Pop ne pripoveduje spominov; spominja se in o tem razglablja, tudi angažirano in sarkastično, ko se mu zdi.
V uvodni pesmi Bells & Circles Iggy Pop kontemplira o kajenju in zadevanju na avionih, kar je precej zabavno slišati. Svoje verze recitira z neverjetno duhovito vehementnostjo in žarom: »Stevardesa bi bila boljša kot kokain, a sem pač napačno presodil!«. Get Your Shirt, ki zaključi EP, ni nič manj zabavno slišati (»Zaljubil sem se, ukradla mi je srajco…«) in Underworld seveda nista samo ritem, ampak tudi glasba; Iggy zelo elegantno krmari med recitiranjem in petjem (»Srajco hočem nazaj!«). Trapped, z besedilom vsaj malce zastavljenim na bluesovskem tekstovnem obrazcu, so nekateri primerjali s Sigue Sigue Sputnik, nekateri pa so zapisali, da bi nekaj takega nastalo, če bi Doors delali elektronsko glasbo. »Zaploskajmo Johnnyju, kredit ima!«, slišimo med drugim. I’ll See Big je Popovo razmišljanje o prijateljstvih, ki jih je vedno težko sklepal, a pravi, da so tista, ki jih je, ostala. Pesem je nekolikanj bolj baladno zastavljena, Pop zadobi nekoliko globlji glas in kontemplira z nekoliko resnejšim tonom, a še vedno hudomušno. Mu boste zamerili? »Prijatelji morajo biti zahtevni, tudi ljudje morajo biti zahtevni… (…) Kot zahteven človek sem nekam le prišel. Dobil sem punce, bil sem zahteven do njih, njim pa nisem dovolil, da bi bile zahtevne do mene…« To, da je Iggy Pop duhovit, seveda ne pomeni tudi, da je plitek, a to že dobro vemo.
Škoda je, da fantje niso naredili celega albuma. Prav rad bi ga slišal, a za zdaj imamo tele štiri okruške. Morda še zgolj zanimivost, ne nujno povezana z glasbo (ali pač): trgovine tale EP s štirimi pesmimi prodajajo po isti ceni kot »polne« albume. Ha ha ha ha ha ha ha!
