Elvis Presley – Where No One Stand Alone (RCA/Sony Legacy, 2018)

Že v začetku osemdesetih let je Elvisov producent Felton Jarvis vzel nekatere njegove bolj rockerske komade, denimo Guitar Man, jih podložil z novo inštrumentalno podlago, rezultat pa ni bil ravno vzpodbuden. Podobna zloraba se je zgodila s pričujočo ploščo, Where No One Stands Alone, ki prinaša izbor Elvisove gospelovske glasbe; s prvega njegovega tovrstnega albuma His Hand In Mine sicer niti ene pesmi, čeravno je Crying In The Chapel bila posneta leta 1960, a je izšla šele pozneje. Tisti, ki so zadolženi za njegovo glasbeno zapuščino, delajo po smrti z njim podobno, kot so delali, ko je bil še živ: dol jim visi. Razumem, da je Elvisa treba približati mlajšim generacijam, to je celo pohvalno, a ne tako, da mu spodrežejo noge. Začudilo me je, da je pri tem brezbrižnem početju sodelovala Lisa Marie, celo kot soproducentka, a verjetno je dala žegen tudi za obe plošči s simfoničnim orkestrom; o eni samo celo pisali. Pecunia non olet, pravijo. Pa ne gre za to, da bi Elvisovega glasu ne smeli napenjati na najrazličnejše nove kontekste, le bolj spoštljivo in zgodovinsko korektno bi se morali lotiti: izvirnikom ni namreč ničesar manjkalo in na novo podložene pesmi v ničemer ne prispevajo k »sodobnem« razumevanju Elvisa, zgolj ceneno zvenijo. Spremljevalni glasovi, ki so tudi novi, so bolj domišljeni, čeprav se včasih preveč trudijo, ampak inštrumentali … clappingi v So High, cenena tolkala v I’ve Got Confidence … poslušajte izvirnike, pa boste vedeli, o čem govorim. Kot bi delali ploščo za Bubléja ali Helmuta Lottija, ne za Elvisa Presleyja. A Elvis ni Bublé ali Lotti … ali Humperdinck, čeravno je v sedemesetih letih v najbolj neposrečenih trenutkih včasih zvenel kot on. Slišite, Lisa Marie, Joel Weinshanker in Andy Childs?! Ja, res je, Krajnc-poslušalec je očitno sentimentalni razneženec, ki mu je minimalistični aranžma v In The Garden žalibog precej bolj »edgy« in pristen kot tole, kar slišimo na pričujoči plošči in bi naj bilo »reimagined«, kot pravijo v najavi albuma. A Krajnc-kritik v teh svojih presojah, domala identičnih Krajncu-poslušalcu, ne glede na dolgo prakso z Elvisovo glasbo, ni subjektiven, kajti zgodovina govori zase. In če je tole Elvis za nove generacije, bolje, da ga te niti ne slišijo. Dobile bodo namreč povsem napačno predstavo. Upajmo lahko torej samo, da bodo te nove generacije dovolj pametne in bodo šle nazaj po izvirne albume. Jim bodo bolj všeč? Verjetno odvisno od tega, kaj pravzaprav pričakujejo od Elvisa. Če izhajajo iz tega, da je Elvis salonski pevec, potem …. hja, potem nimamo kaj. Če pa izhajajo iz tega, da naj bi bil zlasti iskren izvajalec in celo kralj rokenrola, potem … nak, potem ne bo šlo. Elvis za novo tisočletje bi lahko zvenel manj ceneno; saj bi se dalo narediti, če bi se hotelo. Ob tem zgolj še pripomba: hčerkin glas v naslovni pesmi ni slab, peti še vedno zna, le … očitno ji je vseeno, kako se ta hip reprezentira glasba njenega očeta. Žal.

Where No One Stands Alone, duet z Liso Marie

Where No One Stands Alone, izvirnik

Share