Ian Gillan & The Javelins (EarMusic, 2018)

Koliko let je že minilo, odkar je Gillan izjavil, da je najboljši zajtrk na svetu cigareta in pivo? Ob izidu pričujoče plošče se je v spletu pojavilo precej sarkastičnih pripomb, da je to, kar svet ta hip potrebuje, še en cover band sedemdesetletnikov. Podobnih plošč je izšlo že precej, spomnimo se denimo McCartneyjevega izleta iz leta 1999, pa Suzi Quatro je nedavno tudi naredila enega, svojčas Lennon, pa še marsikdo. V glavnem iz takih izletov rata sterilna ali kako drugače ne ravno imenitna plošča, ki jo je sicer luštno poslušati, a nas spomni zgolj na to, kako udarni in enostavno producirani so bili izvirniki (z izjemo Joolsa Hollanda in Toma Jonesa, ki sta naredila res dobro tovrstno ploščo). Tudi Gillan s starimi soborci ni zares odstopal od tega modela, čeravno naj bi se njegov prvi bend iz leta 1963 zaprl v hamburški studio za štiri dni in pri snemanju naj ne bi uporabljal ničesar sodobno tehnološkega.

Priznati je treba, da ima Gillan še vedno zelo mladosten in močan glas, da bend igra brezhibno, a produkcija je kljub temu tu, fantje, bobni udarjajo, kot v šestdesetih nikoli niso. Luštno, a preveč »pravilno«. Gillan je povedal, da je izbor pesmi na albumu zvečine njihov odrski program izpred petinpetdesetih let: Do You Love Me The Contours, It’s So Easy Buddyja Hollyja, High School Confidential Jerryja Leeja Lewisa, Dream, Baby Roya Orbisona, Memphis Tennessee Chucka Berryja, Smokestack Lightnin’ Howlina Wolfa – skratka učni fascikel tedanjih angleških bendov, ki so se učili od ameriških pionirjev. A vse to je bilo že neštetokrat preigrano in Javelins niso naredili ničesar takega, da bi ti komadi zaživeli drugače. To verjetno tudi ni bil njihov namen; namen plošče je bil, če sodimo po izjavah, pokloniti se svojim koreninam in se imeti fino. Ta cilj so izpolnili, čeprav bi jim ga, sodeč po rezultatu, morda tudi ne bilo nujno treba. Presenetili sta me morda edino You’re Gonna Ruin Me Baby Lazy Lesterja in Little Egypt zasedbe The Coasters, čeravno so angleški bendi Coasterse precej preigravali, a s tega seznama večkrat katere druge komade. Vendar si ne morem pomagati, ko zaslišim, kako to pesem zapoje Elvis v filmu Roustabout (1964) in še posebej v prosluli televizijski oddaji Elvis – The NBC Special (1968), Javelinsi nekako ugasnejo, kot fade-out.

Sicer pa me Gordon, oba Tonyja in Keith, ki na promo fotkah stojijo za Ianom ali ob njem, malce spominjajo na fante iz Beltinške bande, Kocipre. Šel sem malce preposlušat njihove radijske posnetke izpred desetletij, saj takrat, v šestdesetih, niso posneli nobene velike plošče, vemo pa, kam je življenje popeljalo frontmana, pa se zdi, kot da bi moralo pravzaprav pri tem ostat, čeprav je za malce zabave sicer čisto v redu.

 

 

Share